Jedro

Pogoj pisnosti prorogacijskega sporazuma je izpolnjen le, če je stranka v pogodbi izrecno opozorjena na inkorporacijo prorogacijske klavzule v Splošnih pogojih poslovanja. Iz zadeve Estasis Salotti izhaja še, da morajo biti v tovrstnih situacijah Splošni pogoji poslovanja zainteresirani stranki tudi dejansko sporočeni.

Uredba Bruselj I bis (kot že prej tudi BU) za dva najpomembnejša tipa pogodb (prodajna pogodba in pogodba o storitvah) v pododstavku (b) prvega odstavka 7. člena (prej pododstavek (b) prvega odstavka 5. člena BU) avtonomno določa, kaj šteje za kraj izpolnitve pogodbe, in sicer določa dvoje: (1) da je v vsakem primeru kot kraj izpolnitve obveznosti odločilen kraj, kjer se izpolnjuje karakteristična izpolnitev (pri prodajni pogodbi izročitev stvari), tudi če gre za tožbo za plačilo denarnega zneska (npr. kupnine), in (2) kraj, ki velja za kraj izpolnitve je določen evroavtonomno: to je pri prodajni pogodbi kraj, kamor so bile dostavljene stvari.

Sodišče na pristojnost po 18. členu ZPP pazi ves čas postopka po uradni dolžnosti in jo preizkusi na podlagi vseh podatkov, ki so mu na voljo, na podlagi navedb tožeče stranke v tožbi, na podlagi dejstev tožene stranke iz odgovora na tožbo in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se odloči, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za reševanje tega spora ter se tožba zavrže. II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 492,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je o tem sporu pristojno odločati slovensko sodišče (Okrožno sodišče v Kranju) po pravilih slovenskega prava.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in ugodi njenemu ugovoru sodne nepristojnosti sodišča Republike Slovenije. Zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za spor z mednarodnim elementom, saj ima tožena stranka sedež v Republiki Nemčiji. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta pravdni stranki v letu 2017 poslovno sodelovali tako, da je tožena stranka sprejela ponudbe tožeče stranke št. 170592 (A6), št. 170067 (A8), št. 160584 (A9), št. 170455 (A15) in št. 170003/3 (A20). Na podlagi teh ponudb je tožeča stranka opravila dogovorjene obveznosti, tožena stranka se jih je zavezala plačati. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je bilo v ponudbah št. 170592 (A6), št. 170067 (A8), št. 160584 (A9) in št. 170455(A15) navedeno, da se s potrditvijo ponudbe oz. oddajo naročila sprejemajo Splošni pogoji prodaje/poslovanja tožeče stranke (v nadaljevanju Splošni pogoji), ki se lahko preberejo na njeni spletni strani. V točki 15.4 Splošnih pogojev je bilo med drugim določeno, da bosta pogodbeni stranki spore iz medsebojnega pravnega posla reševali pred stvarno pristojnim sodiščem v Kranju. Ker je tožena stranka te ponudbe sprejela, so Splošni pogoji postali pogodbena sestavina v smislu prvega odstavka 120. člena Obligacijskega zakonika - OZ. Ker sta obe pravdni stranki članici EU, je sodišče prve stopnje na podlagi 25. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in sveta z dne 12. december 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Bruselj I bis) odločilo, da sta se stranki dogovorili o pristojnosti slovenskega sodišča (in za uporabo slovenskega prava), ki pomeni njegovo izključno pristojnost in je zato za ta del zahtevka, ki se nanaša na naveden štiri ponudbe, pristojnost slovenskega sodišča podana. Ker se pri ponudbi št. 170003/3 tožeča stranka na Splošne pogoje ni sklicevala, je pa ta ponudba vsebovala klavzulo EXWORKS, je sodišče prve stopnje v tem delu pristojnost slovenskega sodišča utemeljilo na posebni obliki pristojnosti po točki (b) prvega odstavka 7. člena Uredbe Bruselj I bis po kraju izpolnitve obveznosti tožeče stranke in kraju plačila, saj je bilo oboje v Republiki Sloveniji.

5. Pritožbeno sodišče opravi po uradni dolžnosti preizkus pritožbe na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, ki narekuje tudi preizkus, ali je za odločanje v zadevi pristojno sodišče Republike Slovenije (3. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 18. členom ZPP). Poleg tega tudi tožena stranka tako v odgovoru na tožbo kot sedaj v pritožbi zanika sklenitev tako dogovora o pristojnosti slovenskega sodišča kot dogovora o klavzuli EXWORKS.

6. Sodišče prve stopnje se je pri svojem odločanju glede pristojnosti pravilno oprlo na relevantno pravno podlago Uredbo Bruselj I bis, saj je nesporno, da gre za spor z mednarodnim elementom. Pravdni stranki sta namreč gospodarska subjekta s sedežem v različnih državah članicah EU.

7. V skladu s splošnim pravilom iz prvega odstavka 4. člena Uredbe Bruselj I bis je potrebno v civilnih in gospodarskih sporih z mednarodnim elementom (pravne) osebe tožiti pred sodiščem tiste države članice, v kateri imajo svoje prebivališče oziroma sedež. Za slednje se zavzema tudi tožena stranka, ki ima sedež v Nemčiji, zato bi bila v skladu s splošnim pravilom podana pristojnost sodišča v Nemčiji. Uredba pa poleg splošnih določb o pristojnosti (Poglavje II, oddelek 1), vsebuje tudi posebne določbe o pristojnosti (Poglavje II, oddelek 2) ter tudi možnost sklenitve Dogovora o pristojnosti (Poglavje II, oddelek 7). Tako je lahko pravna oseba s sedežem v eni državi članici tožena tudi v drugi državi članici v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti, pri čemer se za namene te določbe, in razen če ni drugače dogovorjeno, za kraj izpolnitve zadevne obveznosti šteje v primeru prodaje blaga kraj v državi članici, kamor je bilo v skladu s pogodbo blago dostavljeno ali bi moralo biti dostavljeno (1. točka 7. člena Uredbe Bruselj I bis). Nadalje iz prvega odstavka 25. člena Uredbe Bruselj I bis izhaja, da če so se stranke, ne glede na njihovo stalno prebivališče, dogovorile, da mora biti za spore, ki so ali ki bodo mogoče nastali v zvezi z določenim pravnim razmerjem, pristojno določeno sodišče ali sodišče določene države članice, je pristojno to sodišče oz. so pristojna sodišča te države članice, razen če je po pravu navedene države članice materialna veljavnost dogovora nična. Dogovor o pristojnosti je sklenjen: a) v pisni obliki ali potrjen v pisni obliki, b) v obliki, ki je v skladu s prakso, ki je ustaljena med strankama, ali c) v mednarodni trgovini v skladu z mednarodnimi trgovskimi običaji, ki so znani strankam ali bi jim morali biti znani in ki so splošno prizani v mednarodni trgovini ter jih redno upoštevajo stranke pogodb istega tipa v okviru zadevne panoge.

8. Pristojnost sodišča oziroma sodišč države članice, o kateri se sopogodbenika dogovorita v dogovoru o pristojnosti, je v skladu s prvim odstavkom 25. člena Uredbe Bruselj I bis načeloma izključna. Zato je potrebno najprej ugotoviti morebiten obstoj sodne pristojnosti na podlagi takega dogovora. Pri tem je Sodišče Evropske unije (SEU) že presodilo, da lahko sodišče preizkusi svojo mednarodno pristojnost v skladu z Uredbo na podlagi vseh podatkov, ki so mu na voljo1. Poleg tega se mora sodišče, pred katerim se znajde spor z mednarodnim elementom, pri presoji pristojnosti opreti tudi na svoje domače civilno procesno pravo. V skladu z drugim odstavku 17. člena ZPP sodišče pristojnost presoja na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana, pri čemer mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost (slovenskega sodišča). V kolikor nasprotna stranka vloži ugovor, da sodišča v Republiki Sloveniji niso pristojna za odločanje v zadevi, se pristojnost presoja tudi na podlagi navedb v ugovoru. Stvarna pristojnost za odločanje o tožbenem zahtevku se torej presoja po vseh trditvah, ki jih v zvezi z njegovo pravno naravo (podlago) poda tožeča stranka v tožbi in tožena stranka v odgovoru na tožbo2. 9. Iz točke 15.4 Splošnih pogojev izhaja, da bosta pogodbeni stranki sporazumno reševali spore iz medsebojnega pravnega posla, v primeru neuspeha pa pred stvarno pristojnim sodiščem v Kranju. Tožeča stranka ne zatrjuje, da bi bili Splošni pogoji toženi stranki neposredno izročeni ali da bi bila tožena stranka kakor koli posebej opozorjena na to, da vsebujejo Splošni pogoji tudi sporno prorogacijsko klavzulo. Iz trditev tožeče stranke in priloženih dokumentov (ponudb) na katere se sklicuje tožeča stranka, izhaja le, da se tožena stranka s potrditvijo ponudbe ali z oddajo naročila strinja s Splošnimi pogoji, ki si jih lahko prebere na spletni strani tožeče stranke. Naveden je tudi naslov spletne strani.

10. Citirana določba 25. člena Uredbe Bruselj I bis je smiselno enaka določbi 23. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju BU). Uredba Bruselj I bis pomeni namreč prenovljeno BU in predstavlja njeno naslednico3. V uvodnih točkah Uredbe Bruselj I bis4 je tudi navedeno, da je potrebno zagotoviti „kontinuiteto med Bruseljsko konvencijo iz leta 1968, Uredbo (ES) št. 44/2001 in to uredbo ter v ta namen predpisati prehodne določbe. To velja tudi za razlago Bruseljske konvencije iz leta 1968 in uredb, ki so jo nadomestile, s strani Sodišča Evropske unije“. Gre za uveljavitev načela kontinuitete, ki pomeni, da interpretacija in sodna praksa SEU, kateri sta temeljili na Bruseljski konvenciji iz leta 1968 (BK) in BU, ostajata v večjem delu relevantni, če je mogoče novejšo določbo šteti za ekvivalentno prejšnji5. Tako sedaj že iz ustaljene sodne prakse SEU izhaja, da se določbe 25. člena Uredbe Bruselj I bis glede pogojev, ki so v njih določeni, razlagajo ozko, ker izključujejo tako pristojnost, določeno s splošnim načelom stalnega prebivališča tožene stranke iz 4. člena te uredbe, kot tudi posebne pristojnosti iz njenih členov od 7 do 9. Sodišče, pred katerim poteka postopek, mora in limine litis preučiti, ali je med pogodbenima strankama dejansko obstajalo soglasje volj glede dogovora o pristojnosti, ki mora biti izraženo jasno in natančno, pri čemer je v zvezi s tem namen obličnostnih zahtev iz prvega odstavka 25. člena Uredbe Bruselj I bis zagotoviti, da se soglasje dejansko ugotovi6. 11. V luči pravilne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče zato v nadaljevanju ugotavljalo ali je podana veljavnost zatrjevane prorogacijske klavzule upoštevaje določbo prvega odstavka 25. člena Uredbe Bruselj I bis in sodno prakso SEU. Kot že navedeno je glede na določbo prvega odstavka 25. člena Uredbe Bruselj I bis dogovor o pristojnosti veljaven, če je sklenjen v pisni obliki ali potrjen v pisni obliki ali v obliki, ki je v skladu s prakso, ki je ustaljena med strankama ali v mednarodni trgovini v skladu z mednarodnimi trgovskimi običaji, ki so znani strankam ali bi jim morali biti znani ter ki so splošno priznani v mednarodni trgovini in redno upoštevani s strani strank pogodb istega tipa v okviru zadevne panoge. Namen teh relativno strogih pogojev obličnosti je v varovanju pravne varnosti, v zagotovitvi, da stranke (resnično) soglašajo z vsebino prorogacijskega sporazuma. Nacionalna sodišča so pri obravnavi teh pogojev striktno vezana na avtonomno razlago določbe 25. člena Uredbe Bruselj I bis7, kar pomeni, da je na nacionalna sodišča prevaljena dolžnost ugotavljanja obstoja soglasja med strankami o vsebini dogovora o pristojnosti, ki mora biti jasno oziroma čim bolj določno izkazano.

12. Zato je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ki je veljavnost dogovora o sodni pristojnosti, ki je bil vključen v Splošne pogoje, presojalo preko določbe nacionalnega materialnega prava tj. 120. člena OZ, napačno.

13. Pogoj pisnosti prorogacijskega sporazuma je tako izpolnjen le, če je stranka v pogodbi izrecno opozorjena na inkorporacijo prorogacijske klavzule v Splošnih pogojih poslovanja8. Iz zadeve Estasis Salotti izhaja še, da morajo biti v tovrstnih situacijah Splošni pogoji poslovanja zainteresirani stranki tudi dejansko sporočeni. Upoštevaje vse navedeno pa po presoji pritožbenega sodišča pogoj pisnosti v okoliščinah konkretnega primera ni izpolnjen. Tožeča stranka je namreč sama trdila, da je bila tožena stranka na Splošne pogoje, ki so vsebovali relevanten dogovor o pristojnosti, opozorjena le v okviru njenih ponudb, pri tem pa ni niti trdila, da bi bila tožena stranka izrecno opozorjena na umestitev prorogacijske klavzule v Splošne pogoje. Poleg tega Splošni pogoji niso bili del dokumentacije posredovanih ponudb oziroma potrditve naročil ali predmet kakršnekoli druge oblike komunikacije med pravdnima strankama. Tožeča stranka je toženo stranko le napotila na svojo spletno stran, kjer so se nahajali relevantni Splošni pogoji.

14. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je napačen materialnopraven zaključek sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu o veljavnosti sklenjenega sporazumu o pristojnosti po točki (a) prvega odstavka 25. člena Uredbe Bruselj I bis, na katerega je nato vezalo svojo odločitev. Tožena stranka ob danih/posredovanih ponudbah vsebine Splošnih pogojev ni mogla poznati, s tem pa tudi ne prorogacijske klavzule, zato posledično tudi ni mogla soglašati z njeno vsebino, na klavzulo pa tudi ni bila izrecno opozorjena.

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja tudi, da tožeča stranka tudi ni zatrjevala morebitnega ustaljenega poslovnega odnosa med pravdnima strankama, na podlagi katerega bi bila tožena stranka že (predhodno) seznanjena z vsebino spornih splošnih pogojev poslovanja. Zato sporni dogovor o pristojnosti ni veljaven niti na podlagi točke (b) prvega odstavka 25. člena Uredbe Bruselj I bis.

16. Tožeča stranka tudi ni zatrjevala, da je bil sporni dogovor o pristojnosti sklenjen v običajni obliki, skladni z mednarodnimi trgovskimi običaji, na podlagi katerih bi bila tožeča stranka dolžna vedeti za način izbire pristojnosti in posledično za vsebino prorogacijske klavzule9. Zgolj pisni odkaz na Splošne pogoje, ki se nahajajo na spletni strani tožeče stranke, brez izrecnega sklica na prorogacijsko klavulo in brez navedbe možnosti ali načina seznanitve s Splošnimi pogoji po presoji pritožbenega sodišča ne zadosti kriterijem običajne mednarodne trgovinske prakse10. Tako je SEU že odločilo, da je tudi v okviru mednarodnega trgovinskega poslovanja potrebno nuditi ustrezno varstvo šibkejšemu gospodarskemu subjektu (stranki), ki praviloma pristane na že vnaprej oblikovane Splošne pogoje, če tovrstna praksa očitno vodi v spregled prorogacijske klavzule11. Prav za tak primer gre tudi v konkretni zadevi. V okoliščinah konkretnega primera sporna inkorporacija prorogacijske klavzule po presoji pritožbenega sodišča tako ne omogoča utemeljenega zaključka o obstoju objektivnega dokaza glede danega soglasja tožene stranke k vsebini prorogacijske klavzule, zato tudi pogoj iz točke (c) prvega odstavka 25. člena Uredbe Bruselj I bis ni izpolnjen.

17. Glede na vse navedeno je zato materialnopravno napačna presoja sodišča prve stopnje, ki je svojo odločitev v delu izpodbijanega sklepa, ki temelji na dogovoru o pristojnosti iz Splošnih pogojev, oprlo na določbo 25. člena Uredbe Bruselj I bis, saj uporaba te določbe v konkretnem primeru ne pride v poštev. Sodišče Republike Slovenije zato ni pristojno za reševanje tistega dela tožbenega zahtevka, za katerega tožeča stranka trdi, da je v ponudbi obstajalo le sklicevanje na Splošne pogoje (in ne hkrati tudi na klavzulo EXWORKS). Gre za zahtevek v delu, ki temelji na ponudbah št. 170592 (A6) ter št. 170455 (A15).

18. Nadalje pa uveljavlja tožeča stranka pristojnost slovenskega sodišča tudi na dejstvu, da vsaj njene ponudbe št. 170067, št. 160584 in št.170003/3, vsebujejo klavzulo EXWORKS. V navedenih treh ponudbah se nahaja zapis „Cena je EXW K.“ (prevod na A29). Po trditvah tožeče stranke to pomeni, da je bil za kraj izpolnitve med pravdnima strankama določen sedež tožeče stranke, za katerega je krajevno pristojno slovensko sodišče. 19. Temu je v izpodbijanem sklepu sledilo tudi sodišče prve stopnje v delu, ki se nanaša na zahtevek v zvezi s ponudbo št. 170003/3, saj je odločilo, da je z določitvijo klavzule EXWORKS podana navezna okoliščina za določitev pristojnost slovenskega sodišča po kraju izpolnitve in s tem na podlagi točke (b) prvega odstavka 7. člena Uredbe Bruselj I bis.

20. Mednarodni trgovinski izrazi, imenovani INCOTERMS [2010], so zbirka mednarodnih trgovinskih terminov za določanje cene blaga in prehoda rizikov, ki so veljavni po celem svetu za sporazumevanje med prodajalci in kupci. Med njimi je večkrat uporabljena klavzula EXWORKS (tudi: franko tovarna ali EXW). Navedena klavzula v svoji vsebini pomeni, da je kupec tisti, ki prevzame v postopku pošiljanja skoraj vse stroške in tveganja. Edina naloga prodajalca je kupcu zagotoviti dostop do blaga, takoj ko ima kupec omogočen dostop, pa prevzame tudi odgovornost in tveganje (vključno z nalaganjem blaga). Tako se tveganje prenese s prodajalca na kupca v prodajalčevem skladišču, pisarnah ali na kateri koli lokaciji, kjer je blago prevzeto. Klavzula pomeni tudi, da prodajalec izpolni obveznost dobave, ko da blago na razpolago kupcu v svojih prostorih ali na drugem navedenem kraju. Kraj izročitve in s tem izpolnitve je torej tisti kraj, kjer kupec razpolaga z blagom. V konkretnem primeru na sedežu tožeče stranke, saj je določena klavzula „EXW K.“.

21. Uredba Bruselj I bis (kot že prej tudi BU) za dva najpomembnejša tipa pogodb (prodajna pogodba in pogodba o storitvah) v pododstavku (b) prvega odstavka 7. člena (prej pododstavek (b) prvega odstavka 5. člena BU) avtonomno določa, kaj šteje za kraj izpolnitve pogodbe, in sicer določa dvoje: (1) da je v vsakem primeru kot kraj izpolnitve obveznosti odločilen kraj, kjer se izpolnjuje karakteristična izpolnitev (pri prodajni pogodbi izročitev stvari), tudi če gre za tožbo za plačilo denarnega zneska (npr. kupnine), in (2) kraj, ki velja za kraj izpolnitve je določen evroavtonomno: to je pri prodajni pogodbi kraj, kamor so bile dostavljene stvari12. 22. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke, da je v zadevi sporno plačilo in ne dobava, zaradi česar bi moralo sodišče pri ugotavljanju pristojnosti upoštevati navezno okoliščino kraja plačila za blago po sedežu tožene stranke v Nemčiji. V konkretnem primeru je namreč med pravdnima strankama nesporno, da sta sodelovali na podlagi večkratnih individualnih prodajnih pogodbah in nista imeli sklenjenega splošnega dogovora o poslovnem sodelovanju. Tožeča stranka je toženi stranki posredovala ponudbe, ki jih je slednja sprejela preko naročilnic, tožeča stranka je nato izvedla dobavo preko dobavnic in nato za vsako dobavo posebej izdala račun. Slednje izhaja iz trditev tožeče stranke, ki jim tožena stranka ni nasprotovala. Na podlagi teh trditev je mogoče sklepati, da je šlo za prodajne pogodbe, pri kateri pa je relevantna navezna okoliščina za določitev pristojnosti po kraju izpolnitve izročitev stvari, tudi če gre za tožbo na plačilo kupnine.

23. V zvezi z dogovorom o kraju izpolnitve, kar vključitev klavzule EXWORKS v nekatere ponudbe nedvomno pomeni, pa iz sodne prakse SEU izhaja, da mora biti morebitni dogovor o kraju izpolnitve zadevne obveznosti (kar naj bi vključitev klavzule EXWORKS tudi bil) iz prvega odstavka 7. člena Uredbe Bruselj I bis, izrecen in jasen, saj se učinek takega dogovora precej približuje dogovoru o pristojnosti, le da ni izključne narave13. 24. V pripravljalni vlogi z dne 26. 9. 2019 (red. št. 22) je tožeča stranka sicer trdila, da je bila klavzula EXWORKS vključena v vse njene ponudbe, kar pa je v nasprotju z njenimi lastnimi dokaznimi listinami, kakor tudi ostalimi njenimi trditvami v okviru zahtevka za plačilo (celotne priloge A). Vključevanje klavzule EXWORKS v ponudbe zato ni bila ustaljena praksa med pravdnima strankama. Tožeča stranka se sklicuje tudi na to, da so njene ponudbe vsebovale zapis „Lieferung frei Haus“ (tudi: franko Haus ali Frei Haus) kar naj bi bilo potrditvah tožeče stranke enakovredno klavzuli EXWORKS. Slednje ne drži. Take klavzule ni v nobenem od dokumentov tožeče stranke, temveč se nahajajo v dokumentih tožene stranke (A13, A14, A19 in A22). Klavzula „Lieferung frei Haus“ v vsebinskem in pravnem smislu tudi ni enaka klavzuli EXWORKS.

25. Pri tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je tožeča stranka sicer trdila, da klavzula EXWORKS, sicer z navedbo „ab Werk“, izhaja tudi iz dobavnice št. 6936 z dne 30. 8. 2017 (A24), vendar hkrati ni navedla s katero ponudbo, naročilom in nato računom je ta dobavnica povezana. Tega ni mogoče razbrati niti iz njenih trditev niti iz vsebine predložene dokazne listine. Zato teh trditev sodišče za presojo pristojnosti ni upoštevalo.

26. Ob povedanem je mogoče pristojnost slovenskega sodišča določiti upoštevaje določbo točke (b) prvega odstavka 7. člena Uredbe Bruslje I bis le za tista plačila, ki izvirajo iz ponudb, ki so klavzulo EXWORKS tudi vsebovale, saj tožena stranka ves čas trdi, da klavzula EXWORK K. ni bila dogovorjena, da je bila tožena stranka le posrednik, tožeča stranka pa je blago dobavila na sedež končnih kupcev v Nemčijo. Tako za pravilno ugotovitev pristojnost ni dovolj le, da sodišče ugotovi ali le iz določenih ponudb izhaja morebitna navezna okoliščina, po kateri se presoja pristojnost. Za pravilno presojo pristojnosti je potrebno preveriti vse listine, na katerih tožeča stranka dokazuje in utemeljuje svoj zahtevek. Pomembno je namreč, da tožeča stranka vtožuje dobavo blaga, ki izhaja ravno iz tistih ponudb, v katerih je navedena relevantna klavzula. Ali je temu tako pa je odvisno od tega ali so trditve tožeče stranke v zvezi s tem sklepčne in skladne z njenimi dokaznimi listinami. Povedano drugače, če iz dokaznih listin, na katere se tožeča stranka sama sklicuje, ne izhaja, da zahteva plačilo prav po navedenih ponudbah, ob pomanjkanju kakršnih koli drugih dejstev, ki bi predstavljale navezno okoliščino za določitev pristojnosti sodišča v Republiki Sloveniji, ta ne more biti podana.

27. Kot že navedeno mora sodišče na pristojnost po 18. členu ZPP paziti ves čas postopka po uradni dolžnosti in jo preizkusiti na podlagi vseh podatkov, ki so mu na voljo, na podlagi navedb tožeče stranke v tožbi, na podlagi dejstev tožene stranke iz odgovora na tožbo in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana14. 28. Pritožbeno sodišče je v zvezi s tem ugotovilo, da iz ponudbe št. 170003/3 z dne 27. 2. 2018 (A20) (ki se nanaša na povpraševanje tožene stranke z dne 14. 2. 2017 - besedilo je le v nemškem jeziku) izhaja cena za blago 3.629,05 EUR. Tožeča stranka trdi, da je tožena stranka to ponudbo sprejela z naročilnico 3324 z dne 28. 6. 2017 (A22), v kateri je cena navedena v višini 3.792,56 EUR, dobava pa naj bi izhajala iz dobavnice št. 400/1884 z dne 30. 8. 2017 (A23). Dobavnica in naročilnica se sicer v svoji vsebini ujemata, ne ujemata pa se s ponudbo št. 170003/3, ki je bistvena in tudi edina relevantna navezna okoliščina za presojo pristojnosti15. Iz računa št. 669/2017 z dne 22. 9. 2017 (A2), za katerega tožeča stranka navaja, da pomeni prav plačilo za dobavo po št. 400/1884, ki pomeni dobavo po ponudbi št. 170003/3, pa izhaja številka dobavnice 3/202/1997 in datum dobave 18. 9. 2017. Poleg tega višina računa znatno presega ponudbo št. 170003/3, na kar opozarja tudi tožena stranka. Na podlagi tega pa je mogoče le sklepati, da plačilo po računu št. 669/2017 ne pomeni dobave po ponudbi št. 170003/3, ki vsebuje relevnanto klavzulo EXWORKS. To na utemeljenost zahtevka za plačilo dobave nima nobenega vpliva, temveč pomeni le, da ni podane navezne okoliščine za ugotovitev pristojnosti slovenskega sodišča po Uredbi Bruselj I bis v tem delu tožbenega zahtevka. Kot že pojasnjeno mora biti dogovor o kraju izpolnitve izrecen in jasen, česar pa v okoliščinah konkretnega primera ni mogoče ugotoviti.

29. Enako velja za plačila po ponudbah št. 170067 (A8) in št. 160584 (A9). V prvi ponudbi sta navedena datum 6. 2. 2017 in cena 35.625,25 EUR, v drugi ponudbi sta navedena datum 18. 9. 2017 in cena 1.821,63 EUR. Tožeča stranka trdi, da naj bi naročilo po teh dveh ponudbah tožena stranka dala z naročilom št. 3320 z dne 13. 6. 2017 (A13) in št. 3317 z dne 9. 6. 2017 (A14). Take trditve tožeče stranke so glede ponudbe št. 160584 v nasprotju same s seboj in tudi dokaznimi listinami. Ponudba št. 160584 je bila dana šele 18. 9. 2017 (to trdi tožeča stranka sama, slednje izhaja iz listine same - A9). To pa je kasneje kot samo naročilo tožene stranke, kar pomeni, da je z vidika časa to povsem nelogično. Poleg tega iz vsebine ponudbe št. 160584 izhaja, da se nanaša na povpraševanje tožene stranke z dne 24. 11. 2016 in ne na naročilo z dne 9. 6. 2017 ali z dne 13. 6. 2017. V zvezi s ponudbo št. 170067 pa tožeča stranka nadalje trdi, da se to nanaša na dobavo št. 400/1343 z dne 2. 3. 2017 (A10) oziroma št. 400/2126 z dne 27. 10. 2017. Vendar nobena dobavnica ni povezana s prej navedenima dvema naročiloma in s tem morda s ponudbo št. 170067. Iz dobavnice št. 400/1343 izhaja, da se nanaša na naročilo z dne 14. 2. 2017, iz dobavnice št. 400/2126 pa da se nanaša na naročilo št. 568 z dne 4. 9. 2017. Na računu št. 766-2017 z dne 27. 10. 2017 v višini 18.150,00 EUR (A4), ki naj bi predstavljal potrditvah tožeče stranke prav plačilo po navedeni ponudbi št. 17067, pa je nato naveden datum dobave šele 27. 10. 2017. Na podlagi tega pa je mogoče le sklepati, da plačilo po računu št. 766-2017 ne pomeni dobave po ponudbah št. 170061 (A8) in št. 160584 (A9), ki vsebujeta relevantno klavzulo EXWORKS, ki je bistvena in tudi edina relevantna navezna okoliščina za presojo pristojnost16. 30. Vse navedene okoliščine kažejo na popolna neskladja in nepovezanost med zatrjevanimi ponudbami, naročili, dobavnicami in končnimi računi. V primeru kot je ta, v katerem izhaja navezna okoliščina za določitev pristojnosti po kraju izpolnitve glede na določbo točke (b) prvega odstavka 7. člena Uredbe Bruselj I bis le iz zatrjevanih ponudb (klavzula EXWORKS), pa bi morala biti povezanost med vsemi dokumenti nesporno podana in izrecno izkazana. Tako pa iz okoliščin primera ni izkazano, da je bila prav v zvezi s posli, katerih plačilo zahteva tožeča stranka v tem postopku, dogovorjena klavzula EXWORKS, s čimer bi lahko bila podana pristojnost slovenskega sodišča po kraju izpolnitve glede na določbo točke (b) prvega odstavka 7. člena Uredbe Bruselj I bis.

31. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke po uradni dolžnosti v celoti ugodilo, izpodbijani sklep spremenilo tako, da je odločilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za reševanje tega spora ter tožbo zavrglo (3. točka 365. člena v zvezi z 18. členom ZPP).

32. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker je pritožnica s pritožbo uspela, ji je po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP tožeča stranka dolžna povrniti tiste stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče ocenilo kot potrebne (155. člen ZPP) in jih je odmerilo na podlagi Odvetniške tarife (OT). Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo stroške za pritožbo 750 točk (1. tč. tar. št. 21 OT), 2% za materialne stroške in 33,00 EUR za sodno takso, ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR skupaj torej 492,00 EUR. Tako odmerjene stroške pritožbenega postopka tožeče stranke je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo toženi stranki, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Sodba SEU C-12/15, 45. točka obrazložitve. 2 Sklep VSL I Cpg 638/2017, sklep VSL I Cp 1102/2018 idr. 3 Uvodna točka 1 Uredbe Bruselj I bis. 4 Uvodna točka 34 Uredbe Bruselj I bis. 5 Sodba SEU C-292/08, 27. točka obrazložitve. 6 Sodba SEU C-64/17, 23. do 32. točka obrazložitve, enako tudi sodba SEU C-436/16. 7 Ibid 8 Tako tudi sodba SEU C-64/17, 27. točka obrazložitve, kakor tudi zadeva 24-76, Estasis Salotii di Colzani Aimo e Gianmario Colzani s.n.c. proti Rüwa Polstereimaschinen GmbH, Zbirka odločb sodne prakse 1976, str. 1831, 12. točka obrazložitve. 9 Sodba SEU C-106/95, 16. in 17. točka obrazložitve. 10 Sodba VS RS III Ips 54/2012. 11 Ibid. 12 A. Galič, Mednarodna pristojnost po Uredbi št. 44/2001 (»Bruseljska uredba«), Pravosodni bilten, Ljubljana 2007, št. 1, str. 187-2016. 13 Ibid. 14 Prim. 8. točko te obrazložitve. 15 Saj le ponudba vsebuje klavzulo EXWORKS. 16 Saj le ponudbi vsebujeta klavzulo EXWORKS.