Jedro

Obveznost pravočasnega poravnavanja zapadlih davčnih obveznosti je breme vsakega davčnega zavezanca. To po mnenju sodišča pomeni, da je dolžnost davčnega zavezanca tudi, da preveri, kakšne so te obveznosti in kdaj zapadejo v plačilo. Dolžnost tožeče stranke (kot davčne zavezanke) je torej bila, da upošteva čas zapadlosti njenih davčnih obveznosti in njihovo višino ter na tej podlagi sama ugotovi, ali predhodno preplačana sredstva zadoščajo za njihovo poravnavo, oziroma ali ima na dan vložitve vloge poravnane vse obveznosti. Tožeča stranka bi to lahko in morala storiti, še zlasti, ker sama pojasnjuje, da bi lahko predmetno vlogo pravočasno vložila tudi kasneje, torej še po tem, ko je ugotovila kakšne so bile zapadle obveznosti in jih poravnala

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je na podlagi Zakona o interventnih ukrepih za pripravo na drugi val COVID-19 (Uradni list RS, št. 98/2020, v nadaljevanju ZIUPDV) z vlogo z dne 15. 7. 2020 pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju prvostopenjski organ ali Zavod) uveljavljala pravico do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo. Zavod je vlogo tožeče stranke s sklepom, št. 11064-14496/2020-3 z dne 3. 8. 2020 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), zavrnil. V obrazložitvi svoje odločitve je pojasnil, da je na podlagi vpogleda v podatke Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) dne 3. 8. 2020 ugotovil, da tožeča stranka na dan vložitve vloge ni izpolnjevala obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom ter da ima neplačane davčne obveznosti.

2. Tožeča stranka je zoper odločitev tožene stranke vložila pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju drugostopenjski organ) zavrnilo. V obrazložitvi citira določbo 1. alineje drugega odstavka 8. člena ZIUPDV ter navaja, da iz uradnega zaznamka prvostopenjskega organa o vpogledu v uradno evidenco FURS o poravnanih davkih in prispevkih izhaja, da je imela tožeča stranka na dan vložitve vloge, to je dne 15. 7. 2020, davčni dolg. Ker gre za podatke iz uradnih evidenc, drugostopenjski organ v njihovo verodostojnost ne more dvomiti. ZIUPDV zahteva, da ima vlagatelj vloge plačane vse obvezne dajatve in druge denarne nedavčne obveznosti na dan vložitve vloge, zato pritožbene navedbe tožeče stranke o plačilu zapadlih davkov po prejetem opominu na dan 20. 7. 2020 ni mogoče upoštevati. Prav tako ni mogoče upoštevati njene navedbe, da ob vložitvi vloge ni bila seznanjena z davčnim dolgom, saj ta okoliščina ne more vplivati na izpolnjevanje zakonsko zahtevanih pogojev za pridobitev pravice do delnega povračila izplačanih plač delavcem na začasnem čakanju na delo.

3. Tožeča stranka je zoper izpodbijani sklep vložila tožbo pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, ki se je s sklepom, št. II Ps 196/2021 z dne 25. 2. 2021, izreklo za stvarno nepristojno ter zadevo odstopilo tukajšnjemu sodišču v pristojno odločanje.

4. Tožeča stranka s tožbo sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, tožena stranka pa naj ji povrne stroške postopka. Navaja, da je prvostopenjski organ v izpodbijanem sklepu pojasnil, da je z vpogledom v podatke FURS dne 3. 8. 2020 ugotovil, da naj tožeča stranka na dan vložitve vloge ne bi izpolnjevala obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti. Tožeča stranka je bila nad tako odločitvijo presenečena, saj je bila prepričana, da je imela dne 15. 7. 2020, ko je oddala vlogo, vse obveznosti poravnane. Tožeča stranka ni vedela in ni mogla vedeti za dolg. Kot izhaja iz Knjigovodske kartice davčnega zavezanca je namreč na dan 1. 7. 2020 prišlo do preplačila na kontih, zaradi česar tožeča stranka ni plačala prispevkov za plače za junij 2020 v znesku 1.712,18 EUR. Naknadno, in sicer dne 18. 7. 2020, je prejela opomin FURS št. DT 42902-17/2020, s katerim je bila obveščena o dolgu. Šlo je za dolg iz naslova davka od dohodka v višini 276,92 EUR, ki naj bi zapadel v plačilo dne 29. 6. 2020, iz naslova dohodka iz zaposlitve v višini 321,30 EUR, ki naj bi zapadel v plačilo dne 6. 7. 2020 ter iz naslova davka od dohodnine v višini 152,98 EUR, ki naj bi zapadel v plačilo dne 10. 7. 2020, skupaj torej v višini 751,20 EUR. Takoj po prejemu opomina je tožeča stranka vse davčne obveznosti poravnala.

5. Tožeča stranka je vlogo za delno povračilo izplačanega nadomestila plač vložila v dobri veri glede na kompenziranje s preplačili, do katerih je prišlo zaradi nepravilnosti pri obračunu plač ter posledično preplačila prispevkov. Poudarja, da je redna plačnica vseh davčnih obveznosti, kar je razvidno iz vseh evidenc. Namen interventnih ukrepov za povračilo nadomestila plač je v ohranitvi delovnih mest zaposlenih, ki jim delodajalci ne morejo zagotavljati dela zaradi posledic epidemije. Res je sicer v zakonu določeno, da se šteje, da delodajalec ne izpolnjuje davčnih obveznosti, če na dan oddaje vloge ni imel predloženih vseh obračunov davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja za obdobje zadnjih petih let, vendar pa ni namen ukrepov, da se kaznuje tistega vlagatelja, ki je vselej redno plačeval davčne obveznosti. Tožeča stranka je poravnala obveznosti po opominu, saj ni vedela koliko znaša davčni dolg in kako se bo preplačilo kompenziralo. To potrjuje tudi dejstvo, da tožeča stranka po tem, ko je dolg dne 20. 7. 2020 poravnala, ni vložila nove vloge, čeprav bi to lahko storila do konca meseca. Prepričana je namreč bila, da bo tožena stranka upoštevala specifično situacijo, ki je nastala zaradi preplačil. Tožeča stranka z dolgom na dan 15. 7. 2020 tudi ni bila seznanjena, saj iz sistema ni izhajalo, da bi imela tega dne kakšen davčni dolg in je opomin prejela šele naknadno.

6. Do vseh teh navedb se tožena stranka v drugostopenjski odločbi ni opredelila, gre pa za specifično situacijo, saj tožeča stranka ni imela namena, da ne bi poravnala prispevkov, pač pa zaradi preplačil ni vedela, ali dolg sploh obstaja, to pa tudi ni bilo razvidno iz sistema. V zvezi s tem naj sodišče zasliši zakonitega zastopnika tožeče stranke, toženo stranko pa naj pozove, da ji pojasni, kako bi se lahko tožeča stranka seznanila z morebitnim dolgom, če to ni izhajalo iz sistema.

7. Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

8. Sodišče je v navzočnosti pooblaščenke tožeče stranke dne 17. 11. 2021 opravilo javno glavno obravnavo, na kateri je izvedlo dokaze z vpogledom z vpogledom v listine upravnega spisa, in sicer v: sklep Zavoda RS za zaposlovanje, št. 11064-14496/2020 z dne 3. 8. 2020 (izpodbijani sklep); pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep z dne 12. 8. 2020, odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, št. 11008/116/2020 z dne 22. 12. 2020; opomin FURS z dne 18. 7. 2020; knjigovodsko kartico tožeče stranke na dan 1. 7. 2020; in razčlenitev prometa v breme za obdobje od 1. 7. do 31. 7. 2020. Dokazna predloga tožeče stranke za vpogled v evidenco FURS za tožečo stranko glede plačevanja davkov in drugih davčnih obveznosti v zadnjih petih letih in za zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke je sodišče zavrnilo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve.

9. Pooblaščenka tožeče stranke se je sklicevala na navedbe v tožbi. Povedala je, da bi zakoniti zastopnik tožeče stranke lahko pojasnil, da tožeča stranka ni vedela, da ima dolg, oziroma kakšna je višina tega dolga, in to zaradi preplačil v mesecu pred oddajo vloge. Na dan, ko je tožeča stranka oddala vlogo, iz sistema ni izhajalo, da bi imela neporavnane davčne obveznosti in koliko naj bi te znašale. S tem se je seznanila šele, ko je prejela opomin FURS.

K točki I izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. Materialne pogoje za uveljavitev pravice do povračila nadomestila plač za delavce na začasnem čakanju na delo določa ZIUPDV v 1. alineji drugega odstavka 8. člena. Po tej določbi pravice do povračila izplačanih nadomestil plač ne more uveljavljati delodajalec, ki ne izpolnjuje obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, ki jih pobira davčni organ, če ima neplačane zapadle obveznosti na dan vložitve vloge. Ker je za odločitev torej ključen podatek, ali je imel delodajalec poravnane obveznosti na dan vložitve vloge, je sodišče zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za izvedbo dokaza za vpogled v evidenco FURS za tožečo stranko glede plačevanja davkov in drugih davčnih obveznosti v zadnjih petih letih, kar bi izkazalo, da tožeča stranka redno poravnava vse svoje obveznosti. Sodišče nima razloga, da bi v to trditev tožeče stranke dvomilo, meni pa, da ta podatek za odločitev v zadevi ni relevanten, pač pa je glede na določbo 1. alineje drugega odstavka 8. člena ZIUPDV bistveno, ali je imela te obveznosti poravnane na dan vložitve vloge, torej na dan 15. 7. 2020. 12. Sodišče ugotavlja, da v zadevi ni sporno, da tožeča stranka na dan vložitve vloge ni imela poravnanih vseh davčnih obveznosti, kot to zahteva 1. alineja drugega odstavka 8. člena ZIUPDV. V tožbi (enako tudi v pritožbi zoper izpodbijano odločbo) je sicer pojasnila, da se je s tem, da je imela na dan vložitve vloge (dne 15. 7. 2020) dolg in z njegovo višino seznanila šele z opominom tožene stranke z dne 18. 7. 2020. Pojasnila je tudi, da je to take situacije prišlo zato, ker je dne 1. 7. 2020 prišlo do preplačila na njenih kontih, da je pričakovala, da bo preplačilo kompenzirano in da je zato predmetno vlogo vložila v prepričanju, da ima vse obveznosti poravnane. Zatrjevala je, da za obstoj davčnega dolga ob vložitvi vloge ni vedela in tudi ni mogla vedeti, saj iz sistema ni izhajalo, da bi imela na dan 15. 7. 2020 kakšen dolg, opomin za plačilo obveznosti, ki jih ni bilo mogoče kompenzirati, pa je prejela šele kasneje in zahtevani znesek v višini 751,20 EUR takoj poravnala (20. 7. 2020). Ob upoštevanju opisanih navedb tožeče stranke sodišče zaključuje, da v zadevi ni sporno, da tožeča stranka na dan oddaje vloge ni imela poravnanih vseh zapadlih davčnih obveznosti, sporno pa je, ali je, glede na to, da je na dan 1. 7. 2020 izkazovala preplačilo, za te obveznosti vedela oziroma ali bi zanje lahko ali morala vedeti.

13. Sodišče je izhajalo iz prepričanja, da je obveznost pravočasnega poravnavanja zapadlih davčnih obveznosti breme vsakega davčnega zavezanca. To po mnenju sodišča pomeni, da je dolžnost davčnega zavezanca tudi ta, da preveri, kakšne so te obveznosti in kdaj zapadejo v plačilo. Po določbi prvega odstavka 354. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) namreč zavezanec za davek od dohodkov pravnih oseb sam izračuna in plača davek od dohodkov pravnih oseb za davčno obdobje; po določbi prvega odstavka 285. člena tega zakona pa akontacijo dohodnine od dohodka iz zaposlitve izračuna plačnik davka kot davčni odtegljaj v obračunu davčnega odtegljaja, in sicer hkrati z obračunom dohodka iz zaposlitve. Sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka izkazala, da je imela na dan 1. 7. 2020 na svojih kontih preplačilo predhodno zapadlih davčnih obveznosti in je zato njeno pojasnilo, da je pričakovala kompenzacijo tega preplačila z zapadlimi neporavnanimi obveznostmi, tudi razumljivo. Ne glede na to pa bi po prepričanju sodišča morala tožena stranka, kot davčna zavezanka za davek od dohodkov pravnih oseb in kot tista, ki je dolžna izračunati in odtegniti akontacijo dohodnine od dohodka iz zaposlitve, sama preveriti, katere obveznosti so do dne vložitve predmetne vloge zapadle v plačilo in ali bo preplačilo zadostovalo za poravnavo vseh teh obveznosti. Tožeča stranka pa je, kot je sama pojasnila, to ugotovila šele s tem, ko je prejela opomin FURS in obveznosti takrat tudi poravnala. Iz tega opomina pa je razvidno, da so vse neporavnane obveznosti zapadle v plačilo prej, preden je tožeča stranka vložila vlogo, s katero je uveljavljala pravico do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo po določbah ZIUPDV, tožena stranka pa je upoštevala plačila do vključno 17. 7. 2020, torej še dva dni po vloženi vlogi. Tožeča stranka je po opravljenem obračunu še vedno dolgovala davek od dohodkov pravnih oseb za čas od 1. 1. do 31. 12. 2019, ki je zapadel v plačilo že dne 29. 6. 2020 v višini 276,92 EUR (z zakonitimi zamudnimi obrestmi), nadalje akontacijo dohodnine od dohodkov iz dejavnosti za obdobje od 1. 6. 2020 do 30. 6. 2020, ki je zapadla v plačilo dne 6. 7. 2020 v višini 321,30 EUR (z zakonitimi zamudnimi obrestmi) in davek od dohodkov pravnih oseb za čas od 1. 6. do 30. 6. 2020, ki je zapadel v plačilo dne 10. 7. 2020 v višini 152,98 EUR (z zakonitimi zamudnimi obrestmi), skupaj 751,20 EUR, kar, kot izhaja iz tožbe tožeče stranke, tudi ni sporno in je zahtevani znesek poravnala.

14. Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da tožeča stranka na dan vložitve vloge dne 15. 7. 2020 ni imela poravnanih vseh zapadlih davčnih obveznosti in je zato ob upoštevanju 1. alineje drugega odstavka 8. člena ZIUPDV odločitev tožene stranke, ki je njeno vlogo za uveljavljanje pravice do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo zavrnila, utemeljena. Sodišče meni, da je bila dolžnost tožeče stranke, kot davčne zavezanke, da upošteva čas zapadlosti njenih davčnih obveznosti, upošteva njihovo višino ter na tej podlagi sama ugotovi, ali predhodno preplačana sredstva zadoščajo za njihovo poravnavo, oziroma ali ima na dan vložitve vloge poravnane vse obveznosti. Tožeča stranka bi to lahko in morala storiti, še zlasti, ker sama pojasnjuje, da bi lahko predmetno vlogo pravočasno vložila tudi kasneje, torej še po tem, ko je ugotovila kakšne so bile zapadle obveznosti in jih poravnala. Sodišče je zato zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za zaslišanje njenega zakonitega zastopnika, ki bi pojasnil okoliščine glede preplačila davčnih obveznosti iz predhodnega meseca glede na trenutek oddaje vloge ter povedal, da obveznosti tožeče stranke iz sistema FURS na dan oddaje vloge niso bile razvidne, saj glede na opisana stališča ugotavlja, da ta dokaz ni potreben in ne bi vplival na sprejeto odločitev. Kot je že bilo pojasnjeno, je za odločitev pomembno le, ali so bile obveznosti tožeče stranke poravnane na dan vložitve predmetne vloge, kot je to zahteval ZIUPDV. Ker ni sporno, da teh obveznosti tožeča stranka ni imela poravnanih, bi pa za to iz vseh prej navedenih razlogov po presoji sodišča lahko in morala vedeti, je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita ter je zato sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo tožeče stranke zavrnilo.

K točki II izreka:

15. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.