Jedro

V skladu z osmim odstavkom člena 86 KZ-1 se lahko kazen zapora do dveh let izvrši tudi tako, da obsojenec namesto kazni zapora opravi v obdobju največ treh let od izvršljivosti sodbe delo v splošno korist. To pa pomeni, da bi v primeru neprave obnove oziroma v primeru združitve kazni po pravnomočnih sodbah, po katerih obsojenka prestaja zaporno kazen s sodbami, ki še čakajo na izvršitev, taka enotna kazen presegla kazen zapora dveh let, ki je določen v določbi osmega odstavka člena 86 KZ-1 in ki še dopušča možnost izvršitve kazni zapora na način, da obsojenec namesto prestajanja zaporne kazni opravi delo v splošno korist.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog obsojenke, ki je bil vložen po njeni zagovornici že na predobravnavnem naroku dne 30. 11. 2021 za nadomestitev izvršitve kazni zapora, ki je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah opr. št. I K 154/2020 z dne 30. 11. 2021 in ki je postala pravnomočna dne 8. 1. 2022 z delom v splošno korist oziroma podredno, da obsojenka prestaja kazen zapora na odprtem oddelku, zavrnilo kot neutemeljen.

2. Taki odločitvi v izpodbijanem sklepu nasprotujeta s pravočasno vloženima pritožbama obsojenka in njena zagovornica. Obsojenkina zagovornica odločitev napada zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in predlaga, da se napadeni sklep razveljavi oziroma, da se obsojenkinemu predlogu za izvršitev kazni zapora, kot je bilo predlagano dne 30. 11. 2021, ugodi.

Obsojenka odločitvi v izpodbijanem sklepu nasprotuje prav tako zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi kršitev postopkovnih določb ZKP, zatrjuje pa tudi kršitev zakona in prav tako predlaga, da se njenemu predlogu ugodi in se ji dovoli delo v splošno korist namesto prestajanja zaporne kazni 5 (pet) mesecev zapora, podredno pa, da se ji omogoči prestajanje zaporne kazni na odprtem oddelku.

3. Obe pritožbi sta neutemeljeni.

**K pritožbi obsojenkine zagovornice:**

4. Zagovornica odločitev v izpodbijanem sklepu napada iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, sklicujoč se na določbo devetega odstavka člena 86 KZ-1 in navaja, da je sodišče pri odločanju o izvršitvi kazni zapora z delom v splošno korist, oziroma s podrednim predlogom za prestajanje zaporne kazni na odprtem oddelku očitno in pretirano prednost dajalo ugotovitvi, da je obsojenka specialna povratnica pri storitvi kaznivih dejanj in prezrlo, da je bila premoženjska škoda pri storjenih kaznivih dejanjih minimalna in da ne gre za kazniva dejanja povzročena s silo. Prezrlo pa je tudi, da se je obsojenkino vedenje v času podaje predloga spremenilo, obsojenka se je vedenjsko in osebnostno spremenila, se v tem času odločila za študij in ga tudi zaključila, kar kaže na njeno prizadevanje za spremenjen način življenja in kar bi po prepričanju pritožbe utemeljevalo drugačen način prestajanja zaporne kazni.

5. Iz določbe devetega odstavka člena 86 KZ-1, ki jo pritožba povzema, izhaja napotek sodišču, ki ga mora upoštevati pri odločanju o izvršitvi kazni zapora v primeru, ko je predlagan alternativni način nadomestitve zaporne kazni z delom v splošno korist. Sodišče mora pri vsebinski obravnavi takega predloga upoštevati obsojenčevo vedenje v času odločanja, nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela ter tudi osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja zaporne kazni. Do vseh okoliščin, ki so navedene v tej zakonski določbi se je po prepričanju pritožbenega sodišča v nasprotju s pritožbo prvo sodišče ustrezno in poglobljeno opredelilo in ne drži, da je dajalo prednost samo obsojenkini predkaznovanosti, kot to neutemeljeno trdi pritožba.

6. Drži sicer, da je obsojenkina predkaznovanost, ki je natančno povzeta v izpodbijanem sklepu, še zlasti, ker obsojenka trenutno prestaja zaporno kazen 2 (dve) leti in 6 (šest) mesecev po eni izmed sodb Okrajnih sodišč v Sloveniji in da tudi še ni prestala zaporne kazni treh let po sodbi Okrajnega sodišča v Novi Gorici z dne 5. 6. 2018, izstopajoča okoliščina, vendar pa je prvo sodišče prepričljivo obrazložilo, zakaj šteje, da ravno zaradi obsojenkine predkaznovanosti obstaja bojazen, da bo obsojenka na prostosti z izvrševanjem kaznivih dejanj nadaljevala. Ne drži pa, da je sodišče pri odločanju o tem, ali je obsojenkin predlog utemeljen ali ne, upoštevalo izključno to okoliščino, kajti iz razlogov v izpodbijanem sklepu izhaja tudi opredelitev sodišča o možnosti in sposobnostih obsojenke za opravljanje primernega dela, kar je po prepričanju pritožbenega sodišča prepričljivo obrazložilo z obsojenkinimi zdravstvenimi težavami, ki izhajajo iz prilog, na podlagi katerih je prvo sodišče podvomilo, o obsojenkinih sposobnostih opravljati kakršnokoli delo v splošno korist. Povedano pomeni, da trditev pritožbe, da je prvo sodišče nepravilno dajalo prednost samo eni izmed okoliščin, navedenih v devetem odstavku člena 86 KZ-1 ne drži, temveč je povsem pravilno vse navedene okoliščine obravnavalo kot celoto ter ob ugotovitvi, da pri obsojenki obstaja nevarnost ponovitve dejanj na prostosti in da je vprašljiva njena fizična zmožnost in sposobnost za opravljanje primernega dela, prepričljivo utemeljilo, da je obsojenkin predlog za alternativni način prestajanja zaporne kazni oziroma za prestajanje zaporne kazni na odprtem oddelku, neutemeljen. Zato pritožbi ni priznati uspeha pri uveljavljanju pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, medtem ko pritožbenega razloga kršitev procesnih določb ZKP pritožba ne obrazloži. **K obsojenkini pritožbi**

7. Obsojenka se z odločitvijo v izpodbijanem sklepu ne strinja, meni, da je škodljiva, nepravična in terja ponovno presojo vseh navedenih okoliščin, odločitev prvega sodišča pa dojema kot maščevanje. Najprej izpostavlja okoliščine v zvezi s sklenjenim sporazumom o priznanju krivde v kazenski zadevi I K 154/2020 in navaja, da je bila izrečena kazen s to sodbo glede na njeno prostovoljno iskreno obžalovanje in priznanje prestroga, kar obrazloži s primerjavo in z izpostavljanjem nekaterih sodb sodišč prve stopnje v RS, s čemer utemeljuje neenako obravnavanje pred zakonom, in kršitev člena 22 Ustave RS.

8. Pritožbeno sodišče na take navedbe odgovarja, da je predmet odločanja o pritožbah zoper odločitev prvega sodišča o obsojenkinem predlogu za nadomestitev izvršitve kazni zapora, ki je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah opr. št. I K 154/2020 z dne 30. 11. 2021. Navedeno pomeni, da je ta sodba postala pravnomočna, zato je povsem nerelevantno navajanje obsojenke, da je v tej sodbi izrečena zaporna kazen 5 (pet) mesecev prestroga in neprimerljiva z drugimi odločitvami v primerljivih kazenskih postopkih, kajti sporazum o priznanju krivde je obsojenka podpisala prostovoljno in po lastni odločitvi v navzočnosti svoje takratne zagovornice, zato je prvo sodišče imelo vso podlago za izdajo take sodbe, na katero je sodišče, ki odloča o izvršitvi kazni zapora, tudi vezano. Zato odpade vsakršna primerjava v primerljivih kazenskih postopkih z odločitvami sodišč prve stopnje v RS, ki jih pritožnica v tej fazi izpostavlja.

9. Naslednji sklop pritožbenih navedb obsojenke se nanaša na njene sposobnosti opravljanja družbeno koristnega dela, v katere je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu podvomilo, zaradi s strani obsojenke izkazanih zdravstvenih težav. Prvo sodišče je prepričljivo utemeljilo, da glede na zdravstveno dokumentacijo, ki jo je obsojenka predložila obstaja velik dvom, ali in sploh kakšna dela bi obsojenka na prostosti lahko opravljala, zlasti, ker so ji odsvetovana dela z dviganjem bremen, težjih od 5 kg, pri njej pa so zaznane še ostale zdravstvene težave, ki terjajo resno obravnavo, zato je tudi v tem delu pritožba neutemeljena.

10. Pohvalno je, da se obsojenka kljub prestajanju zaporne kazni izobražuje, kot tudi, da si prizadeva za čimprejšnje vrnitev v normalno življenje, vendar pa vse izpostavljanje okoliščine in sicer obsojenkine športne aktivnosti, delo v prostovoljnih organizacijah ne more omajati pravilnih zaključkov prvega sodišča, da v obravnavanem primeru niso podani takšni razlogi, ki bi ob upoštevanju in presoji okoliščin iz deveta odstavka člena 86 KZ-1 narekovali način prestajanja zaporne kazni tako, kot obsojenka predlaga. Do drugačnih zaključkov ne more pripeljati niti obsojenkina kritika glede nesorazmernosti med težo kaznivih dejanj, škodo in nevarnostjo za družbo, ki naj bi bila s kaznivimi dejanji povzročena, kajti institut sorazmernosti je tisti, ki ga sodišče upošteva pri izbiri in izrekanju kazenskih sankcij, ne pa v primeru, ko odloča o alternativnem načinu prestajanja zaporne kazni.

11. Pritožnici tudi ni pritrditi, da je izpodbijani sklep napačen in da je potreben izrek milejše kazni po členu 53 KZ-1 zaradi ″razparceliranosti″ sojenja, saj sodišča prve stopnje na različnih območjih RS niso upoštevala te določbe in niso izrekala enotne sankcije, saj bi v tem primeru zoper obsojenko bilo izrečenih zgolj osem sodnih odločb in bi ji na ta način bila izrečena tudi nižja kazen. Sklicujoč se na poudarek, da je predmet tega postopka odločanje o obsojenkinem predlogu o alternativnem prestajanju izvršitve zaporne kazni, so tudi take pritožbene navedbe o tem, kako je potekalo sojenje na različnih področjih v RS, ki bi po prepričanju pritožnice moralo biti povezano z izrekom enotnih kazni, nerelevantne. Ob izpostavljanju izrečenih kazni po citiranih sodbah, ki so povzete tudi v izpodbijanem sklepu, ni nobenega dvoma, da ima vsak obsojenec v primeru, če je bilo v dveh ali več sodbah zoper istega obsojenca pravnomočno izrečenih več kazni, pa niso bile uporabljene določbe o odmeri enotne kazni za dejanja v steku, možnost v skladu z določbami člena 407 ZKP predlagati nepravo obnovo postopka in v takih primerih tako, kot sicer pravilno razloguje v tem delu pritožnica, zaradi uporabe določil o steku, pride praviloma do odmere nižje enotne kazni. Vendar pa spisovno gradivo ne izkazuje, da je obsojenka doslej takšen predlog podala. V zvezi s tem pa glede na v pritožbi izpostavljene sodbe, s katerimi je bila obsojenka obsojena zaradi premoženjskih deliktov pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da se v skladu z osmim odstavkom člena 86 KZ-1 lahko kazen zapora do dveh let izvrši tudi tako, da obsojenec namesto kazni zapora opravi v obdobju največ treh let od izvršljivosti sodbe delo v splošno korist. To pa pomeni, da bi v primeru neprave obnove oziroma v primeru združitve kazni po pravnomočnih sodbah, po katerih obsojenka prestaja zaporno kazen s sodbami, ki še čakajo na izvršitev, taka enotna kazen presegla kazen zapora dveh let, ki je določen v določbi osmega odstavka člena 86 KZ-1 in ki še dopušča možnost izvršitve kazni zapora na način, da obsojenec namesto prestajanja zaporne kazni opravi delo v splošno korist. Posledično pa je istih razlogov, kot izhajajo iz izpodbijanega sklepa pravilna tudi odločitev, da je neutemeljen tudi podredni obsojenkin predlog za prestajanje zaporne kazni na odprtem oddelku, kar je prvo sodišče prepričljivo obrazložilo, s tem, da ni mogoče obsojenki glede na njeno predkaznovanost zaupati, da ugodnosti ob prestajanju kazni na odprtem oddelku ne bi izkoristila in bi nadaljevala z izvrševanjem kaznivih dejanj.

12. Iz teh razlogov je tudi pritožbeno uveljavljani razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v svoji pritožbi uveljavlja obsojenka, neutemeljen, zato je bilo potrebno tako njeno pritožbo, kot tudi pritožbo njene zagovornice zavrniti (določba tretjega odstavka člena 402 ZKP) v odsotnosti kršitve, na katero pritožbeno sodišča pazi uradoma (določba petega odstavka 402 ZKP).

13. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato bi v skladu z določbo prvega odstavka člena 98 ZKP morala plačati sodno takso za pritožbo. Glede na dejstvo, da je obsojenka na prestajanju zaporne kazni, in da bo morala prestati še kazen treh let zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Novi Gorici opr. št. I K 44262/2015 z dne 5. 6. 2018, je pritožbeno sodišče odločilo, da se obsojenko oprosti plačila stroška pritožbenega postopka – sodne takse.