Jedro

Predmet spora ni presoja sklepa o davčni izvršbi, pač pa presoja sklepa, s katerim je tožena stranka tožnikovo pritožbo kot prepozno zavrgla. Tožnik ugotovitvi o tem, kdaj je prejel sklep o davčni izvršbi in kdaj je zoper njega vložil pritožbo, niti v pritožbi niti v tožbi ne oporeka, prav tako ne oporeka ugotovitvi, da je bila njegova pritožba prepozna. Sodišče zato šteje, da ta dejstva niso sporna, potrjujejo pa jih tudi podatki v upravnem spisu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je dne 3. 10. 2016 tožniku izdala sklep št. DT 4934-137825/2016-1 13 o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke. Tožnik je z vlogo z dne 9. 11. 2016 zoper ta sklep vložil pritožbo, ki pa jo je prvostopenjski organ z izpodbijanim sklepom kot prepozno zavrgel. V obrazložitvi svoje odločitve je pojasnil, da je bil sklep o davčni izvršbi tožniku vročen dne 20. 10. 2016 in bi zato moral pritožbo vložiti v nadaljnjih osmih dneh po opravljeni vročitvi, torej najkasneje do 28. 10. 2016, česar pa ni storil, pač pa pritožbo vložil šele dne 8. 11. 2016. 2. Tožnik je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ) zavrnilo. V obrazložitvi odločitve se je drugostopenjski organ pridružil ugotovitvam prvostopenjskega organa ter poudaril, da tožnik v pritožbi tem ugotovitvam z ničemer ne nasprotuje, pač pa oporeka izvršilnemu naslovu, kar glede na določbo 157. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ni dopustno.

3. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo smiselno predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi. Navaja, da ta sklep temelji na predpostavki, da so terjatve Ministrstva za finance upravičene, četudi temu ni tako. Že v pritožbi zoper sklep prvostopenjskega organa je pojasnil, da je zaposlen za polni delovni čas. Terjatve zato niso upravičene, nimajo osnove in torej izpodbijani sklep ne bi smel biti izdan. O vsem tem je bila tožena stranka tudi obveščena.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri vseh tožbenih navedbah in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Poudarja, da v postopku davčne izvršbe ni dopustno izpodbijati izvršilnega naslova, pa tudi sicer je predmet postopka odločitev, da je bila tožnikova pritožba prepozna, čemur tožnik niti ne oporeka.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ. Sodišče je zato v celoti sledilo njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sodišču - v nadaljevanju: ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi navedbami pa še dodaja:

7. Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o izvršbi na podlagi prvega odstavka 143. člena ZdavP-2, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Izvršilni naslov za izdajo sklepa o izvršbi za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti je odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. V obravnavanem primeru je bil sklep o davčni izvršbi izdan na podlagi več izvršilni naslovov - odločb o odmeri prispevkov za socialno varnost, ki so navede v tabeli izreka sklepa.

8. Zoper sklep o davčni izvršbi je tožnik vložil pritožbo, ki jo je prvostopenjski organ z izpodbijanim sklepom kot prepozno zavrgel. Ugotovil je namreč, da bi moral tožnik pritožbo vložiti v roku 8 dni po prejemu sklepa, kot to določa drugi odstavek 157. člena ZDavP-2 in na kar je bil tožnik v pravnem pouku sklepa o davčni izvršbi tudi opozorjen. Tožnik je sklep o davčni izvršbi prejel dne 20. 10. 2016, kar pomeni, da bi moral pritožbo vložiti najkasneje do dne 28. 10. 2016, česar pa ni storil, pač pa pritožbo vložil šele dne 8. 11. 2016, torej prepozno. Tudi zoper ta sklep je tožnik vložil pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ z odločbo zavrnil. Sodišče ugotavlja, da predmet spora torej ni presoja sklepa o davčni izvršbi, pač pa presoja sklepa, s katerim je tožena stranka tožnikovo pritožbo kot prepozno zavrgla. Tožnik ugotovitvi tožene stranke o tem, kdaj je prejel sklep o davčni izvršbi in kdaj je zoper njega vložil pritožbo niti v pritožbi niti v tožbi ne oporeka, prav tako ne oporeka ugotovitvi, da je bila njegova pritožba prepozna. Sodišče zato šteje, da ta dejstva niso sporna, potrjujejo pa jih tudi podatki v upravnem spisu.

9. Sodišče ugotavlja, da tožnik s tožbo, enako kot v pritožbi zoper prvostopenjsko določbo, dejansko oporeka izvršilnim naslovom, na podlagi katerih je bil izdan sklep o davčni izvršbi. Ob tem soglaša s toženo stranko, da tako zatrjevanje ne more vplivati na pravilnost izpodbijanega sklepa, saj se ta nanaša le na ugotovitev, da je bila tožnikova pritožba prepozna. Drugostopenjski organ je prav tako pravilno izpostavil, da po določbi petega odstavka 157. člena ZdavP-2 izvršilnega naslova tudi sicer ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi.

10. Sodišče zaključuje, da v zadevi ni sporno, da je tožnik pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi vložil prepozno in je bila zato odločitev prvostopenjskega organa, da tako pritožbo zavrže, utemeljena. Te ugotovitve zato ne more spremeniti tožnikovo zatrjevanje, da ni dolžan poravnati obveznosti po izdanem sklepu o izvršbi, saj to ni predmet tega postopka in mu sodišče ne sledi. Odločitev tožene stranke izhaja iz podatkov upravnega spisa, ki med strankama niso sporni in je utemeljena ob pravilni uporabi določbe drugega odstavka 157. člena ZDavP-2 in 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), čemur se sodišče v celoti pridružuje.

11. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.