Jedro

Če se izvedenec finančne stroke sklicuje na veljavno zakonodajo, to še ne pomeni, da je podal mnenje o pravnih vprašanjih, o katerih odloča izključno sodišče.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom po 4. točki prvega odstavka 181. člena Zakona o kazenskem postopku ustavil preiskavo zoper obdolžene J.M., H.P., A.R. in pravno osebo B.d.d., ker naj bi obdolženci storili nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, pravna oseba pa naj bi bila odgovorna za nadaljevano kaznivo dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ v zvezi s 1. točko 4. člena in 7. točko 25. člena ZOPOKD.

Zoper pravnomočni sklep o ustavitvi preiskave je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in drugim odstavkom 371. člena ZKP. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca odločitev senata Okrožnega sodišča v Ljubljani ni utemeljena. Stališče senata po mnenju vrhovnega državnega tožilca temelji na nepravilni uporabi 1. in 7. točke prvega odstavka 240. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD). Pridobivanje lastnih delnic pomeni, da družba sme pridobivati lastne delnice, če je pridobitev nujna in bi se s tem preprečila huda, neposredna škoda, v konkretnem primeru pa ti pogoji niso bili izpolnjeni. Prav tako je v zahtevi poudarjeno, da ni dopustno pridobivati lastnih delnic pred sprejetjem skupščinskega sklepa o zmanjšanju osnovnega kapitala z umikom delnic, ker je predhodni skupščinski sklep o umiku delnic neposredna predpostavka pridobitve lastnih delnic. Kasnejši sklep o zmanjšanju osnovnega kapitala, sprejet po nezakoniti pridobitvi lastnih delnic, ne sanira takšne nezakonite pridobitve lastnih delnic. Pravna stališča, kot jih je zavzelo sodišče, pomenijo kršitev kazenskega zakona, ker so bili zakoniti znaki kaznivega dejanja, ki se je očital obdolžencem in pravni osebi, podani, nasprotni razlogi sodišča pa so protispisni oziroma sklep sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev je podana, ker je izrek sklepa v nasprotju z razlogi, sklep nima razlogov, razlogi so popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju, o odločilnih dejstvih pa je precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa in vsebino listin. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca zbrani dokazi in podatki kažejo na obstoj utemeljenega suma, da so obdolženci uresničili objektivne znake kaznivih dejanj. O tem, da ni podan utemeljen sum za kazniva dejanja, za katere teče preiskava, lahko presojo najprej opravi državni tožilec, nato pa le senat sodišča v ugovornem postopku ali potem, ko se na glavni obravnavi neposredno izvede dokaze. V uvodu izpodbijanega sklepa je tudi nerazumljivo navedeno, da se izdaja na podlagi tretjega odstavka 181. člena ZKP. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca je nerazumljiv in nejasen zaključek senata, da so pravne posledice nastopila šele na podlagi skupščinskega sklepa o umiku delnic in zmanjšanju osnovnega kapitala, ne pa zaradi ravnanja obdolžencev. Nobene obrazložitve tudi ni o tem, da je uprava nakup delnic B.d.d. financirala z denarjem, pridobljenim za izdajo obveznic. Nadaljnjo nezakonitost vidi vrhovni državni tožilec pri postavitvi in uporabi zaključkov izvedencev, saj so postavljeni izvedenci odgovarjali predvsem na pravna vprašanja, podajali so svoje pravno naziranje in oceno kaznivega dejanja, kar je nesprejemljivo in predstavlja kršitev 248. člena ZKP. Glede na navedene zatrjevane kršitve je vrhovni državni tožilec Vrhovnemu sodišču predlagal, da ugotovi, da je bil z izpodbijanim sklepom kršen kazenski zakon, saj ima obravnavano dejanje vse zakonite znake kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ v zvezi s 1. točko 4. člena in 7. točko 25. člena ZOPOKD, za kar je podan utemeljen sum, ki ga potrjujejo do sedaj zbrani dokazi, ter da so podane kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sklep nejasen, izrek je v nasprotju z obrazložitvijo, navedbe obrazložitve so protispisne in pomanjkljive, saj ne navajajo odločilnih dejstev, nepravilno pa so tudi uporabljene določbe o izvedenstvu.

Zagovornica obdolžene pravne osebe B.d.d., je podala odgovor na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, v katerem je predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrne. Glede kršitve 1. alineje prvega odstavka 240. člena ZGD je navedla, da je bila nevarnost sovražnega prevzema podana, pri čemer se sklicuje na izvedensko mnenje in izpovedbe prič. Posli pridobivanja lastnih delnic in umik delnic so bili zakoniti, kasnejši sklep o umiku delnic pa pomeni naknadno odobritev prodajnih poslov z učinkom za nazaj. Z izpeljanimi posli z lastnimi delnicami niso bili prizadeti interesi oseb, v korist katerih so posli z lastnimi delnicami omejeni. Poleg tega je sklep o umiku delnic zakonit zato, ker je upoštevan vidik upnikov, vidik delničarjev in vidik družbe. Po mnenju zagovornice ne obstajajo vsi zakoniti znaki zlorabe položaja. Družbi A.d.d. in I.d.o.o. namreč sploh nista pridobili premoženjske koristi. Glede obstoja utemeljenega suma in pomanjkljivih razlogov v sklepu zagovornica meni, da so ti očitki podani povsem pavšalno. Prav tako so bila v izvedenskem mnenju obravnavana dejanska vprašanja, med drugim tudi nastanek premoženjske škode.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Uvodoma je potrebno pojasniti predvsem pravno podlago, na kateri je sodišče izdalo sklep o ustavitvi preiskave. Sodišče je svojo odločitev oprlo na 4. točko prvega odstavka 181. člena ZKP (v uvodu sklepa citiran tretji odstavek tega člena je očitno zgolj pomota), preiskavo je torej ustavila zato, ker ni bil "podan utemeljen sum za kazniva dejanja, za katera teče preiskava" (šesta stran sklepa). V primeru, ko senat s sklepom ustavi preiskavo na podlagi 4. točke prvega odstavka 181. člena ZKP, lahko sprejme tako odločitev, če ni dokazov, da bi bil obdolženec storil kaznivo dejanje. Odločitev sodišča sloni na oceni dejanskega stanja, zato se takšnen sklep lahko izpodbija zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa nesporno sledi, da je senat Okrožnega sodišča v Ljubljani svojo odločitev sprejel na podlagi ocene izvedenih dokazov po izvedenem dokaznem postopku v preiskavi in ocenil, da glede treh obdolžencev in obdolžene pravne osebe ni dokazov za utemeljen sum storitve očitanih kaznivih dejanj. Prav tako iz pretežnega dela vsebine zahteve za varstvo zakonitosti sledi, da državni tožilec izpodbija dokazno oceno v izpodbijanem sklepu. Glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP nobena od strank v postopku, torej tudi državni tožilec, v postopku za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V tem pogledu je zahteva vrhovnega državnega tožilca neutemeljena.

Opis dejanja v sklepu preiskovalne sodnice o opravi preiskave zoper obdolžence in obdolženo pravno osebo vsebuje vse zakonske znake nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja in pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, glede odgovorne osebe pa v zvezi s 1. točko 4. člena in 7. točko 25. člena ZOPOKD. Vrhovno sodišče nima pomislekov glede ocene, da so v ravnanju obdolžencev v opisu dejanja prav vsi zakoniti znaki tega kaznivega dejanja. Obdolžencem se očita, da so prestopili meje svojih pravic in niso opravili svojih dolžnosti. Očita se jim medsebojen dogovor, da bo uprava B. odkupovala lastne delnice z namenom znižanja kapitala z umikom delnic, na ta način pa bi družbi A.d.d. in I.d.o.o. pridobile večinski delež. Iz opisa kaznivega dejanja sledi, da pridobivanje lastnic delnic ni bilo nujno zaradi preprečitve hude in neposredne škode, zaradi grožnje sovražnega prevzema. Obdolženemu J.M. je bilo očitano, da je na seji nadzornega sveta podal neresnično informacijo o grožnji sovražnega prevzema, isti obdolženec in H.P. nista seznanila delničarjev o razlogih in namenu za pridobitev lastnih delnic, pred nakupom delnic nista pridobila sklepa skupščine delničarjev, niti nista pridobila sklepa nadzornega sveta, obdolženi A.R. pa je odredil izplačilo za nakup delnic B. iz sredstev, pridobljenih z nakupom obveznic. Takšen opis kaznivega dejanja v pravnomočnem sklepu o opravi preiskave je sklepčen in vsebuje vse zakonske znake prej navedenega kaznivega dejanja. To je v preiskavi ugotovila tudi preiskovalna sodnica, ko je izdala sklep o opravi preiskave, kot tudi senat Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je zavrnil pritožbe obdolžencev. Tudi v izpodbijanem sklepu ni izraženih nobenih dvomov o tem, da naj bi opis kaznivega dejanja ne imel znakov kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ, nasprotno, senat v izpodbijanem sklepu izhaja iz ugotovitve, da glede obdolžencev ni podan utemeljen sum, da so storili to kaznivo dejanje.

Vrhovni državni tožilec se v zahtevi za varstvo zakonitosti ne strinja z omenjeno dokazno oceno v izpodbijanem sklepu. To jasno izhaja iz njegovih trditev, da v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za pridobivanje lastnih delnic, da možnost sovražnega prevzema ni bila dokazana, da družbi B.d.d. huda in neposredna škoda oziroma škoda, ki bi ogrozila premoženje delniške družbe, ni grozila. Poleg tega zatrjuje, da je napačna ocena v izpodbijanem sklepu, da je bil po nezakoniti pridobitvi lastnih delnic sprejet sklep o zmanjšanju osnovnega kapitala, ki ni mogel sanirati omenjene pridobitve lastnih delnic. Iz tega sledi sklepanje vrhovnega državnega tožilca, da zbrani dokazi in podatki kažejo na obstoj utemeljenega suma, da so obdolženci uresničili objektivne znake kaznivih dejanj (peta stran zahteve). Vse omenjene trditve vrhovnega državnega tožilca, ki jim nasprotuje v odgovoru na zahtevo tudi zagovornica obdolžene pravne osebe, pomenijo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki naj bi jo zagrešil senat z izpodbijanim sklepom. Takšnega razloga, kot je bilo že omenjeno, v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Drugi del zahteve za varstvo zakonitosti predstavlja uveljavljanje kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa po vsebini pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja prek te procesne določbe. Državni tožilec namreč meni, da je izrek sklepa v nasprotju z razlogi, brez razlogov, s popolnoma nejasnimi in s seboj v nasprotju razlogi, o odločilnih dejstvih pa je precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa in vsebino listin. Pri tem vrhovni državni tožilec izhaja iz stališča, da je to nasprotje izraženo med opisom kaznivega dejanja, ki se ne sklada z ugotovitvami sodišča. Ponovno je potrebno poudariti, da senat v izpodbijanem sklepu ni ugotavljal, ali dejanje, kot je opisano, predstavlja kaznivo dejanje, temveč je nasprotno ugotavljal, da prav to kaznivo dejanje oziroma utemeljen sum storitve tega kaznivega dejanja ni dokazan.

Prav tako je neutemeljeno sklepanje, da pravna stališča, kot jih je zavzelo sodišče, pomenijo kršitev kazenskega zakona, saj so bili vsi zakoniti znaki kaznivega dejanja glede obdolžencev in pravne osebe podani. Temu nihče ne oporeka, tudi sodišče v izpodbijanem sklepu tega ne trdi.

V zahtevi državni tožilec tudi graja stališče sodišča, da so pravne posledice nastopile šele na podlagi skupščinskega sklepa o umiku delnic in zmanjšanju osnovnega kapitala, ne pa zaradi ravnanja obdolžencev, kot tudi izostanek obrazložitve o tem, da je uprava nakup delnic B. financirala z denarjem, pridobljenim z izdajo obveznic. Sodišče v izpodbijanem sklepu na podlagi izvedenskega mnenja in drugih dokazov zaključuje, da ni mogoče povezati ravnanj poslovodnih - vodilnih oseb z očitano posledico, saj med premoženjsko koristjo na eni strani ter na drugi strani povzročenih stroškov in škode ni vzročne zveze. Tudi glede tega vprašanja predstavlja nestrinjanje državnega tožilca le očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

V zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec uveljavlja tudi kršitev 248. člena ZKP, ker naj bi postavljeni izvedenci odgovarjali predvsem na pravna vprašanja, podali svoje pravno naziranje in oceno kaznivega dejanja. Ob tem je potrebno ugotoviti, da je prav državno tožilstvo predlagalo izvedenca in pri tem natančno specificiralo, katera vprašanja naj se izvedencu postavijo. Natančno ta vprašanja je preiskovalna sodnica postavila izvedencem z odredbo. Vrhovno državno tožilstvo torej v zahtevi posredno graja okrožno državno tožilstvo, saj je bil sprejet prav predlog za vprašanja, ki jih je državno tožilstvo postavilo. Tudi iz samega izvedenskega mnenja, ki so ga izdelali izvedenci prof. dr. K., prof. dr. I. in doc. dr. P., izhajajo ugotovitve glede dejstev, namreč ocena nevarnosti sovražnega prevzema in hude neposredne škode, podlaga za nakup lastnih delnic, ocena ekonomske smotrnosti pri znižanju osnovnega kapitala, vprašanje, ali se je položaj upnikov poslabšal, ali je družbi nastala škoda in ali zaradi nakupa lastnih delnic niso bili financirani razvojni programi, ali so bili prikrajšani delničarji. Vse to so vprašanja glede dejstev, jasno pa je, da se pri vseh finančnih ali poslovnih dogodkih izvedenec ne more povsem izogniti tudi upoštevanju predpisov, ki za takšna poslovanja veljajo. Izvedenec mora oceniti določen poslovni dogodek prav v okviru veljavnih predpisov. To velja za vse izvedence, ki jim je z odredbo dano izvedensko delo, saj nobene zadeve ne morejo ocenjevati abstraktno, pri obravnavanju konkretne zadeve pa morajo upoštevati veljavno zakonodajo. To končno velja za vsa izvedenstva, izvedenec prometne stroke mora upoštevati prometne predpise, izvedenec za okolje okoljske predpise itd. Sodišče na izvedensko mnenje ni vezano in samo sprejme oceno oziroma izvedensko mnenje upošteva v celoti, delno, ali pa ga sploh ne upošteva, predvsem pa sodišče ni vezano na morebitno pravno mnenje ali razlago izvedenca. Sodišče z izpodbijanim sklepom v ničemer ni kršilo določbe 248. člena ZKP.

Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti izhajajo le takšni razlogi, ki bi jih državno tožilstvo lahko uveljavljalo s pritožbo zoper izpodbijani sklep. Izpodbijani sklep je državno tožilstvo prejelo 16.3.2007, rok za pritožbo, naveden tudi v pravnem pouku v izpodbijanem sklepu, je iztekel dne 19.3.2007. Državno tožilstvo zoper sklep ni vložilo pritožbe, tako da je postal pravnomočen. Neizkoriščenega rednega pravnega sredstva ni mogoče nadomestiti z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja vrhovni državni tožilec, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 325. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.