Jedro

Na podlagi pravilnih ugotovitev, da sporni odpovedi tožnikoma v decembru 2018 nista bili vročeni in da sta bila tožnika o tem, da jima je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 31. 12. 2018, s strani računovodkinje tožene stranke obveščena šele 17. 1. 2019, ko sta preko svojega pooblaščenca prejela tudi kopiji podpisanih izvodov rednih odpovedi pogodb o zaposlitvi s kopijo vročilnice, je sodišče prve stopnje sprejelo pravilen zaključek, da je bila tožba 13. 2. 2019 vložena v 30-dnevnem roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2018, ki jo je tožena stranka podala prvemu tožniku (točka I/1 izreka sodbe in sklepa), ter da prvemu tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 31. 12. 2018, temveč je trajalo do 6. 2. 2019 (točka I/2 izreka sodbe in sklepa). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna prvemu tožniku v roku 8 dni za obdobje od 31. 12. 2018 do 6. 2. 2019 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu za isto obdobje obračunati mesečne plače (pravilno: nadomestila plače) v bruto znesku 1.487,28 EUR, odvesti davek in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za nadomestilo preteklega meseca do plačila; v presežku (glede poziva nazaj na delo in priznanja pravic iz delovnega razmerja od 6. 2. 2019 dalje), pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I/3 izreka sodbe in sklepa). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna prvemu tožniku plačati denarno povračilo v znesku 7.436,40 EUR, višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 7.436,40 EUR iz tega naslova pa je zavrnilo (točka I/4 izreka sodbe in sklepa). Toženi stranki je naložilo tudi plačilo stroškov prevoza na delo in z dela prvemu tožniku v znesku 17.460,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 2. 2019 dalje do plačila; v presežku (za plačilo zneska 240,00 EUR s pripadki) je tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo (točka I/5 izreka sodbe in sklepa).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2018, ki jo je tožena stranka podala drugemu tožniku (točka II/1 izreka sodbe in sklepa), ter da drugemu tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 31. 12. 2018, temveč je trajalo do 6. 2. 2019 (točka II/2 izreka sodbe in sklepa). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna drugemu tožniku v roku 8 dni za obdobje od 31. 12. 2018 do 6. 2. 2019 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu za isto obdobje obračunati mesečna nadomestila plače v bruto znesku 1.434,88 EUR, odvesti davek in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za nadomestilo preteklega meseca do plačila; višji tožbeni zahtevek iz tega naslova, to je zahtevek za poziv nazaj na delo in za priznanje pravic iz delovnega razmerja po 6. 2. 2019, je zavrnilo (točka II/3 izreka sodbe in sklepa). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna drugemu tožniku v roku 8 dni plačati denarno povračilo v znesku 1.434,88 EUR, za znesek 5.739,60 EUR pa je tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo (točka II/4 izreka sodbe in sklepa). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna drugemu tožniku izplačati stroške prevoza na delo in z dela v znesku 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 2. 2019 dalje do plačila (točka II/5 izreka sodbe in sklepa).

S sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo glede tožbenega zahtevka za ugotovitev, da tožnikoma 1. 12. 2018 ni bila dana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (točka III izreka sodbe in sklepa). Odločilo je, da mora tožena stranka tožnikoma v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 2.783,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka IV izreka sodbe in sklepa).

2. Zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka v točki IV izreka sodbe in sklepa se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe in sklepa razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je bila tožba vložena pravočasno. Sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za ugotovitev, da sta tožnika 1. 12. 2018 prejela le formalno pomanjkljiva osnutka rednih odpovedi pogodb o zaposlitvi, saj sta jima bili vročeni ustrezno izpolnjeni in podpisani odpovedi. Sodišče prve stopnje je z zavzetjem stališča, da je bila tožba vložena pravočasno, tožnikoma omogočilo obid 30-dnevnega prekluzivnega roka za uveljavljanje sodnega varstva zoper prejeto odpoved. Za zaključek, da je točnost spletnih prevajalnikov vprašljiva, ni navedlo nobenih razlogov. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je zaradi uporabe spletnega prevajalnika med prisotnimi na sestanku 1. 12. 2018 nastal dvom o tem, kateri listini sta bila tožnikoma vročeni. Tožnika sta bila na tem sestanku nedvomno seznanjena s tem, da bosta izgubila zaposlitev pri toženi stranki, saj je bilo tudi po ugotovitvi sodišča prve stopnje govora o tem, da bo tožena stranka prenehala opravljati dejavnost prevoza. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo njen dokazni predlog za pridobitev večjega števila podpisov tožnikov in za postavitev drugega izvedenca grafologa. Vztraja pri tem, da sta tožnika prejem odpovedi 1. 12. 2018 potrdila s podpisom vročilnic, kar dokazuje tudi izpoved neobremenjene priče, ki bi jo sodišče prve stopnje moralo upoštevati pri odločitvi. Tožnika sta se na vročilnici namenoma podpisala drugače kot običajno, nepodpisani odpovedi, ki sta jih predložila v tem sporu, pa sta ponarejeni, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno v pretežnem delu ugodilo tožbenima zahtevkoma za reparacijo. Nasprotuje višini prisojenega denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, saj je drugi tožnik zelo mlad, poklic voznika tovornjaka pa je zelo iskan. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno v pretežnem delu ugodilo tožbenima zahtevkoma za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela. Iz plačilnih list in izpovedi računovodkinje A.A. izhaja, da je tožnikoma iz tega naslova poravnala vse obveznosti. Izpis poti, ki sta ga predložila tožnika, je informativen dokaz, poleg tega pa je bil pripravljen z uporabo orodja, ki ga je sodišče prve stopnje označilo kot neverodostojnega. Ni logično, da bi tožnika v času trajanja delovnega razmerja bivala v 870 km oddaljenem kraju. Tožnika nista pojasnila, kolikokrat in zakaj sta se vračala v domači kraj. Glede višine izplačanih potnih stroškov se nista nikoli pritožila, v Romunijo pa sta vedno potovala skupaj. Nasprotuje odločitvi o stroških postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri tem pa je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi z 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu ni ugotovilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi njenemu dokaznemu predlogu za postavitev drugega izvedenca grafologa. Sodišče je na podlagi tretjega odstavka 254. člena ZPP dolžno postaviti novega izvedenca le, če oceni, da so v izvedenskem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če utemeljeno dvomi o pravilnosti podanega mnenja, pri čemer se teh pomanjkljivosti ali dvoma ne da odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca. Če sodišče oceni, da so ugovori strank zoper izvedensko mnenje neutemeljeni in da je mnenje jasno, razumljivo in logično, oziroma da so bile pomanjkljivosti odpravljene z dodatnim zaslišanjem izvedenca, postavitev novega izvedenca ni potrebna. Iz 5. točke obrazložitve sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje izvedenke za forenzične preiskave rokopisov in podpisov B.B. ocenilo kot strokovno, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 28. 10. 2019 k izvedenskemu mnenju podala pripombe, v zvezi s katerimi je sodišče prve stopnje izvedenko na naroku za glavno obravnavo 24. 2. 2020 neposredno zaslišalo. Ker je s tem odpravilo vse nejasnosti v mnenju, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da postavitev drugega izvedenca grafologa ni bila potrebna.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta bila tožnika pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas kot voznika tovornjaka, in sicer prvi tožnik od 9. 8. 2013 dalje, drugi tožnik pa od 13. 2. 2018 dalje. Tožena stranka je tožnikoma na podlagi rednih odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki naj bi jima bili vročeni na sestanku v Italiji 1. 12. 2018, z dnem 31. 12. 2018 zaključila delovno razmerje in ju odjavila iz socialnih zavarovanj.

7. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnikoma na sestanku 1. 12. 2018 vročila redni odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, kot to določa prvi odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Na tem sestanku so bili prisotni tožnika, direktor tožene stranke in C.C., pri čemer naj bi po navedbah tožene stranke in skladnih izpovedih direktorja tožene stranke in priče C.C. tožnika prejem izpolnjenih in podpisanih odpovedi (v prilogi B 2) potrdila s podpisom na pripetih vročilnicah. Vendar pa je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo izpovedi tožnikov, da sta na tem sestanku prejela le vnaprej pripravljena prazna in nepodpisana obrazca (v prilogah A 3 in A 4), ter izvedensko mnenje izvedenke za forenzične preiskave rokopisov in podpisov B.B., iz katerega izhaja, da parafi na vročilnicah nista od tožnikov (iz česar logično sledi, da ju je v njunem imenu podpisal nekdo drug). Na tej podlagi je pravilno zaključilo, da ni dokazana navedba tožene stranke, da sta tožnika na sestanku 1. 12. 2018 prejela odpovedi v prilogi B 2, oziroma da je dokazana navedba tožnikov, da sta prejela le formalno pomanjkljiva obrazca, ki ju utemeljeno nista štela kot redni odpovedi pogodb o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je jasne razloge za ta zaključek podalo v 12., 13. in 14. točki obrazložitve sodbe in sklepa, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodba o tem nima razlogov.

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje za potrebe izdelave izvedenskega menja pridobiti večje število podpisov tožnikov. Čeprav je bilo število primerjalnih podpisov tudi po mnenju izvedenke majhno, je po pravilni oceni sodišča prve stopnje zadostovalo za podajo verodostojnega mnenja glede (ne)pristnosti podpisov tožnikov na vročilnicah v prilogi B 2. Neutemeljene so pritožbe navedbe, da sta tožnika vročilnici namenoma podpisala drugače kot običajno, da bi si ustvarila podlago za tožbo. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da se osnovna oblika oziroma niz potez tudi ob morebitnih notranjih in zunanjih pritiskih na pisca navadno ne spreminjajo.

9. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje so se prisotni na sestanku 1. 12. 2018 pogovarjali o tem, da bo tožena stranka opustila opravljanje dejavnosti prevoza ter o možnosti zaposlitve tožnikov preko romunske agencije za posredovanje delavcev. Vendar pa ta ugotovitev ne dokazuje navedb tožene stranke, da sta bili tožnikoma na sestanku vročeni redni odpovedi pogodb o zaposlitvi v prilogi B 2, zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Pritožba neutemeljeno nasprotuje oceni sodišča prve stopnje glede (ne)zanesljivosti spletnega prevajalnika, s pomočjo katerega so si tožnika, ki sta romunska državljana, direktor tožene stranke in C.C., ki sta italijanska državljana, na sestanku v Italiji prevajali listine v slovenskem jeziku. To za odločitev ni bistveno, saj sodišče prve stopnje ni zaključilo, da je dvom o tem, kateri listini sta bila tožnikoma vročeni, nastal zaradi uporabe spletnega prevajalnika. Zaključek, da tožnikoma na sestanku nista bili vročeni izpolnjeni in podpisani odpovedi pogodb o zaposlitvi v prilogi B 2, temveč neizpolnjena osnutka v prilogah A 3 in A 4, je sodišče prve stopnje utemeljilo na drugih izvedenih dokazih, in sicer predvsem na ugotovitvi izvedenke, da tožnika vročilnic v prilogi B 2 nista podpisala. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do njenih navedb v zvezi s tem, da sta v resnici ponarejena osnutka odpovedi, ki sta jih predložila tožnika. Te navedbe je kot neutemeljene zavrnilo v 14. točki obrazložitve sodbe in sklepa.

10. Na podlagi pravilnih ugotovitev, da sporni odpovedi tožnikoma v decembru 2018 nista bili vročeni in da sta bila tožnika o tem, da jima je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 31. 12. 2018, s strani računovodkinje tožene stranke obveščena šele 17. 1. 2019, ko sta preko svojega pooblaščenca prejela tudi kopiji podpisanih izvodov rednih odpovedi pogodb o zaposlitvi s kopijo vročilnice, je sodišče prve stopnje sprejelo pravilen zaključek, da je bila tožba 13. 2. 2019 vložena v 30-dnevnem roku iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene, neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je s presojo glede pravočasnosti tožbe tožnikoma omogočilo obid prekluzivnega roka za uveljavljanje sodnega varstva zoper prejeti odpovedi in s tem zlorabo njunih pravic.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da redni odpovedi pogodb o zaposlitvi tožnikoma nista bili vročeni, kot to določa 88. člen ZDR-1, pravilno odločilo, da nista bili zakoniti in da delovno razmerje tožnikov pri toženi stranki 31. 12. 2018 ni prenehalo. Na podlagi nadaljnje ugotovitve, da je tožena stranka 6. 2. 2019 prenehala opravljati dejavnost prevozov v cestnem prometu, je s tem dnem utemeljeno sodno razvezalo pogodbi o zaposlitvi. Pritožba neutemeljeno nasprotuje višini prisojenih denarnih povračil po določbi 118. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pri tej odločitvi upoštevalo vse okoliščine iz drugega odstavka navedenega člena, ter prvemu tožniku, ki je bil pri toženi stranki zaposlen več kot pet let, utemeljeno prisodilo denarno povračilo v višini petih povprečnih plač. Drugemu tožniku, ki je bil pri toženi stranki zaposlen manj kot eno leto, je pravilno prisodilo denarno povračilo v višini ene mesečne povprečne plače. Pritožba v zvezi s tem navaja, da je drugi tožnik star 26 let in da je voznik tovornjaka trenutno zelo iskan poklic. Tudi ob upoštevanju teh okoliščin, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odločitvi (18. in 19. točka obrazložitve sodbe in sklepa), sta denarni povračili obema tožnikoma prisojeni v ustrezni višini, ki ne odstopa od denarnih povračil, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih.

12. Pravilna je tudi odločitev glede vtoževanih stroškov iz naslova prevoza na delo in z dela. Sodišče prve stopnje je prvemu tožniku iz tega naslova prisodilo 17.460,00 EUR, drugemu tožniku pa 3.000,00 EUR. Tožbena zahtevka za povračilo potnih stroškov sta tožnika v tožbi utemeljevala z navedbami, da jima tožena stranka teh stroškov v času trajanja delovnega razmerja ni izplačevala, in da sta upravičena do povračila stroškov za eno povratno pot na relaciji D. (sedež opravljanja dela) in E. v Romuniji (kraj stalnega bivališča tožnikov) na mesec, kar glede na razdaljo med krajema in določila Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 140/06 in nasl.) znaša 300,00 EUR mesečno. Pritožba neutemeljeno navaja, da ni logično, da bi tožnika v času zaposlitve pri toženi stranki živela v 870 km oddaljenem kraju, saj tega niti nista zatrjevala. Ker sta tožnika v zvezi z zahtevkom za plačilo potnih stroškov podala ustrezno trditveno podlago, tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da izpis razdalje poti med D. in E. (A 14), ki sta ga tožnika pravočasno predložila v dokaz navedb, da razdalja med krajema znaša 870 km, predstavlja t. i. informativni dokaz, ki ga sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Okoliščina, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo izpis poti, ki natančno prikazuje razdaljo med dvema krajema, ne kaže na pristranskost sodišča prve stopnje, saj navigacijskega orodja za izpis poti ni mogoče enačiti s spletnim prevajalnikom, s pomočjo katerega so si tožnika, direktor tožene stranke in C.C. na sestanku 1. 12. 2018 prevajali listine v slovenskem jeziku in glede katerega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je njegova natančnost vprašljiva. Sicer pa tožena stranka navedb tožnikov, da najkrajša pot med krajema D. v Sloveniji in E. v Romuniji znaša 870 km v eno smer, niti ni prerekala. Navedbe tožnikov glede vtoževanih potnih stroškov je prerekala le s pavšalnim zatrjevanjem, da je zoper njiju iz tega naslova poravnala vse svoje obveznosti.

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da je bila tožena stranka skladno z določili pogodbe o zaposlitvi tožnikoma dolžna povrniti stroške prevoza na delo in z dela in da je v pogodbah o zaposlitvi kot kraj stalnega bivališča tožnikov naveden kraj E. v Romuniji, začasno bivališče tožnikov pa ni določeno, ter ob upoštevanju okoliščine, da tožena stranka glede potnih stroškov ni predložila evidence, ki jo je bila sicer po 12. členu v zvezi s 16. členom Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/2006) dolžna voditi, pravilno odločilo, da sta tožnika za čas trajanja delovnih razmerij iz naslova povračila stroškov za prevoz na delo in z dela upravičena do zneska 300,00 EUR mesečno.

14. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka del stroškov za prevoz na delo in z dela plačala le prvemu tožniku, in sicer mu je v več kot petih letih zaposlitve stroške iz tega naslova izplačala le pri plači za mesece oktober, november in december 2018 v skupnem znesku 240,00 EUR. Tožena stranka zato v pritožbi neutemeljeno navaja, da plačilne liste v spisu dokazujejo, da je zoper tožnika iz naslova stroškov za prevoz na delo in z dela poravnala vse svoje obveznosti. Tega ne dokazuje niti izpoved priče A.A., ki je v spornem obdobju za toženo stranko opravljala računovodska dela, saj je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje priča le na splošno izpovedala, da je tožena stranka svojim delavcem redno poravnavala obveznosti iz pogodb o zaposlitvi. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da se tožnika glede (ne)izplačanih potnih stroškov nista nikoli pritožila in da sta v Romunijo navadno potovala skupaj. To ne vpliva na njuno pravico do povračila stroškov prevoza na delo in z dela, ki jo imata že na podlagi zakona (130. člen ZDR-1) in ki je bila izrecno dogovorjena tudi v njunih pogodbah o zaposlitvi (prvi odstavek 11. člena).

15. Glede na vse navedeno je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka v točki IV izreka sodbe in sklepa, ki ji pritožba sicer nasprotuje le v posledici nasprotovanja odločitvi o glavni stvari. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP in 2. točko 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.