Jedro

Med pravdnima strankama glede izročene opreme (bund in hlač) ni bila sklenjena prodajna, ampak sponzorska pogodba, s katero se je tožeča stranka zavezala sponzorirati prireditev (smučarske skoke v Planici) s sredstvi v naravi (bundami in hlačami), tožena stranka pa je za nasprotno dajatev izvedla aktivnosti (napisi na bundah, navedba tožeče stranke kot enega od glavnih sponzorjev prireditve na vseh reklamnih materialih, biltenih, sporedu prireditve, na panojih itd.), s katerimi je podprla tržno komunikacijo tožeče stranke kot sponzorja. Tožeča stranka je tedaj za svojo dajatev (toženi stranki izročeno število bund in hlač) prejela nasprotno dajatev tožene stranke (sicer ne povsem v celoti, vendar pa je do nerealizacije celotnega dogovora prišlo zaradi ravnanj - nesodelovanja - tožeče stranke same). Zato od tožene stranke ne more zahtevati še plačila izročene opreme.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Kranju, enote v Kranju, opr. št. II Ig 1254/94 z dne 6.10.1994 glede plačila glavnice v znesku 8,235.920 SIT z zamudnimi obrestmi in stroški, ter tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Ugotovilo je, da med strankama ni bila sklenjena prodajna pogodba, temveč sponzorska pogodba. Zato K. (v nadaljevanju tožena stranka) ni dolžan plačati kupnine za dobavljeno opremo. Sodišče prve stopnje je prav tako zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožena stranka z nasprotno tožbo zahtevala od podjetja W. d.o.o. L. (v nadaljevanju tožeča stranka) plačilo zneska 12,320.200 SIT.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožeče stranke proti tistemu delu sodbe sodišča prve stopnje, s katerim je bil zavrnjen njen tožbeni zahtevek na plačilo zneska 8,235.920 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodba sodišča prve stopnje ima pomanjkljivosti. Zato je ni mogoče preizkusiti. Dokazna ocena, ki jo je naredilo sodišče prve stopnje, je pomanjkljiva in ni v skladu z določbo 8. člena ZPP. Zakaj sodišče prve stopnje ni verjelo izpovedbama prič T. L. in A. S., v razlogih sodbe sodišča prve stopnje ni navedeno.

Sodišče prve stopnje je opustilo dokazno oceno predvsem tistih dokazov, ki so utemeljevali tožbeni zahtevek. Tudi izpovedbi prič J. Č. in M. M. sta ostali neocenjeni. Iz njunih izpovedb pa izhaja, da ni točna trditev zastopnika tožene stranke, da bi podjetje U. dobavilo toženi stranki opremo brezplačno. Neocenjeno je ostalo tudi naročilo tožene stranke z dne 17.2.1994, ki predstavlja bistven dokaz. Da je šlo za prodajno in ne sponzorsko pogodbo dokazuje tudi zapis na dobavnicah, kjer je izrecno navedeno, da se blago dostavlja "na podlagi vašega naročila". V celoti je ostala neocenjena tudi trditev tožeče stranke, da je tožena stranka v svojih publikacijah na zvijačen način odtisnila nekaj oglasov tožeče stranke. Končno je ostala v celoti neocenjena tudi izpovedba M. T.. Vse navedene kršitve je zagrešilo sodišče prve stopnje. Tožeča stranka je na te kršitve opozorila v pritožbi, vendar pa sodišče druge stopnje kršitev ni odpravilo. Zato je vse navedene kršitve zagrešilo tudi samo. Zmotna uporaba materialnega prava pa je podana zato, ker sta obe sodišči zmotno uporabili določbo 462. člena ZOR. Upoštevali sta le določbo prvega odstavka navedenega člena ZOR, ne pa tudi določbe drugega odstavka. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP/77 (Zakon o pravdnem postopku), tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevanih (386. člen ZPP/77) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so in kakor so z revizijo izrecno uveljavljene.

Pretežni del revizije zatrjuje, da je sodišče prve stopnje v zvezi z ocenjevanjem izvedenih dokazov zagrešilo vrsto nepravilnosti, predvsem pa izvedenih dokazov ni ocenilo tako, kot določa 8. člen ZPP/77. Na te pomanjkljivosti prvostopne dokazne ocene je tožeča stranka opozorila v pritožbi, vendar pa pritožbeno sodišče v pritožbi zatrjevanih pomanjkljivosti ni odpravilo. Zato je po mnenju revizije enako kršitev kot sodišče prve stopnje zagrešilo tudi samo.

Take revizijske trditve niso utemeljene. Revizijski očitek " da sodišče prve stopnje, kar je sodišče druge stopnje potrdilo, ni podalo dokazne ocene v skladu z 8. členom ZPP in sicer da je ocenilo vse dokaze posebej, nato pa še vse dokaze skupaj", je vsebinsko očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena v zvezi z 8. členom ZPP. Po določbi 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP je mogoče procesne kršitve iz prvega odstavka 254. člena ZPP (v teoriji imenovane relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka) uveljavljati samo, če so bile storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje. Po razlagi revizijskega sodišča je sicer mogoče uveljavljati kot take procesne kršitve v postopku na drugi stopnji, če so bile storjene izvirno v postopku na prvi stopnji, a jih sodišče druge stopnje ni sankcioniralo, čeprav so bile s pritožbo uveljavljene (po uradni dolžnosti namreč niso upoštevne - argument o nasprotnem sklepanju iz drugega odstavka 365. člena ZPP), in jih je tako tudi samo zagrešilo, oziroma, kakor se izraža teorija, jih je tako perpetuiralo v postopku na drugi stopnji.

Tožeča stranka je v prejšnjem odstavku opisano kršitev določb ZPP v pritožbi uveljavljala, sodišče druge stopnje pa je prav na vse njene pritožbene trditve odgovorilo. Ugotovilo je, bila v postopku pred sodiščem prve stopnje opravljena korektna in celovita dokazna ocena, saj ni ostala neocenjena prav nobena okoliščina, ki je pravno odločilna za odločitev o uveljavljenih tožbenih zahtevkih. Revizija sicer zatrjuje drugače, vendar pa te njene trditve predstavljajo v resnični vsebini povsem neprikrit poskus izpodbijanja dejanske podlage pravnomočne sodbe, ki vsebuje tožnikovo lastno dokazno oceno izvedenih dokazov, argumentirano kritiko dokazne ocene sodišča prve stopnje in iz tega izvedene tožnikove dejanske sklepe, seveda skladne z njegovimi navedbami v postopku. Z drugimi besedami to pomeni, da tožeča stranka z v reviziji (in že prej v pritožbi) ponujeno drugačno dokazno oceno izvedenih dokazov, s sklicevanjem na določbo 8. člena ZPP, v resnici uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa po izrečni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP v revizijskem postopku ni dovoljeno.

Revizijska trditev, da je tožena stranka na zvijačen način prišla do logotipa tožeče stranke, pa predstavlja revizijsko novoto. Na podlagi že omenjene določbe tretjega odstavka 385. člena ZPP zato tudi te revizijske trditve ni mogoče upoštevati.

Tudi revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni utemeljena. To presojo opira revizijsko sodišče na dejansko podlago izpodbijane sodbe, v kateri so ključne naslednje ugotovitve:

1. med pravdnima strankama je prišlo do poslovnega kontakta zaradi sponzoriranja Svetovnega prvenstva v smučarskih skokih v Planici;

2. pravdni stranki pravnega posla nista sklenili v pismeni obliki, vendar pa sta se ustno dogovorili o vseh bistvenih sestavinah pogodbe;

3. sponzoriranje smučarske prireditve v Planici ni bilo pogojeno s Petrolovim sponzoriranjem dirke "24. ur Le Mansa";

4. tožeča stranka je na podlagi ustno sklenjenega dogovora dobavila toženi stranki dne 16.3.1994 248 bund in 140 hlač, dne 17.3.1994 pa še 229 bund;

5. tožena stranka je v prejšnji točki navedena oblačila prejela, nosili pa so jih organizatorji in drugi udeleženci prireditve;

6. tožena stranka je bila v vseh reklamnih materialih, biltenih, sporedu prireditve, na panojih in na plakatu označena kot eden od glavnih sponzorjev prireditve;

7. tožeča stranka je svojo ustno dogovorjeno pogodbeno obveznost (dobava bund in hlač) izpolnila v celoti, tožena pa skoraj v celoti;

8. delna neizpolnitev tožene stranke je posledica nesodelovanja tožeče stranke, ki kljub temu, da jo je tožena stranka pozvala, ni dostavila video traku z reklamo, transparentov za tekmo in šampanjca za degustacijo;

9. da je imela tožeča stranka pred sklenitvijo pogodbe s tožečo stranko, sklenjeno sponzorsko pogodbo za dobavo opreme s podjetjem U., ki pa jo je po sklenitvi pogodbe s tožečo stranko (in zaradi sklenitve pogodbe s tožečo stranko) odpovedala iz razloga, ker je bila sklenitev sponzorske pogodbe s tožečo stranko ugodnejša; Ob upoštevanju navedenih pravnoodločilnih dejanskih ugotovitev tudi po presoji revizijskega sodišča ne more biti prav nobenega dvoma, da med pravdnima strankama glede izročene opreme (bund in hlač) ni bila sklenjena prodajna, ampak sponzorska pogodba, s katero se je tožeča stranka zavezala sponzorirati prireditev (smučarske skoke v Planici) s sredstvi v naravi (bundami in hlačami), tožena stranka pa je za nasprotno dajatev izvedla aktivnosti (napisi na bundah, navedba tožeče stranke kot enega od glavnih sponzorjev prireditve na vseh reklamnih materialih, biltenih, sporedu prireditve, na panojih itd.), s katerimi je podprla tržno komunikacijo tožeče stranke kot sponzorja. Tožeča stranka je tedaj za svojo dajatev (toženi stranki izročeno število bund in hlač) prejela nasprotno dajatev tožene stranke (sicer ne povsem v celoti, vendar pa je do nerealizacije celotnega dogovora prišlo zaradi ravnanj - nesodelovanja - tožeče stranke same). Zato od tožene stranke ne more zahtevati še plačila izročene opreme. Njen tožbeni zahtevek je bil zato materialnopravno pravilno kot neutemeljen zavrnjen.

Revizijske trditve, ki izrečno uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (zadnji odstavek na 5. strani revizije), se nanašajo na razlago in razumevanje določbe 462. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ta določba ZOR pa se nanaša na primere, ko v prodajni pogodbi cena ni določena. V obravnavanem primeru pa pravdni stranki nista sklenili prodajne pogodbe. Zato določba 462. člena ZOR v obravnavanem primeru ne pride v poštev kar pomeni, da sodišči druge in prve stopnje te določbe ZOR sploh nista mogli pravno napačno uporabiti.

Po povedanem se je pokazalo, da revizija tožeče stranke ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP/77).