Jedro

Ker ZZVZZ opredeljuje pravico do nadomestila plače med začasno zadržanostjo z dela zaradi bolezni nad 30 delovnih dni kot pravico iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki pomeni vidik ustavne pravice do socialne varnosti in ker tožnik zaradi insolventnosti delodajalca plačila tega nadomestila ni mogel uveljaviti pri njem, ima pravico do uveljavitve plačila nadomestila neposredno od tožene stranke, to je Zavoda za zdravstveno zavarovanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke, št., 1501-131/2006-LJ/4 z dne 18. 4. 2007 in z dne 16. 7. 2007 ter zahtevek za neposredno plačilo nadomestila plače za čas zadržanosti od dela zaradi bolezni v času od 1. 1. 2005 do 14. 2. 2006. Ker je bil tožnik v tem času v delovnem razmerju, je presodilo, da lahko plačilo spornega nadomestila uveljavlja le od delodajalca, ne pa tudi neposredno od tožene stranke.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo, odpravilo navedeni zavrnilni odločbi in toženi stranki naložilo, da tožniku izplača sporno nadomestilo. Presodilo je, da bi bilo neskladno z ureditvijo pravic v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), z vidika ustavne pravice do socialne varnosti pa je najmanj vprašljivo, če je zavarovanec tudi v primeru, da iz objektivnih razlogov plačila nadomestila plače za čas zadržanosti od dela zaradi bolezni ne more uveljaviti pri delodajalcu, ne bi imel možnosti neposrednega uveljavljanja plačila nadomestila pri toženi stranki.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo „iz vseh revizijskih razlogov“. V njej se sklicuje na ureditev plačila nadomestila za čas zadržanosti od dela zaradi bolezni v Zakonu o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) in Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju Pravila) ter navaja, da veljajo določbe o plačilu teh nadomestil s strani delodajalca, ob refundaciji izplačil delodajalcem s strani tožene stranke, tudi za primere delodajalčeve insolventnosti, pa tudi za primer prenehanja delodajalca v insolventnostnih postopkih, z vstopom v njegove obveznosti Jamstvenega in preživninskega sklada ter aktivnih družbenikov. Navaja, da bi bili sicer delavci, ki so odsotni z dela zaradi bolezni, glede plačila denarnih prejemkov v neenakopravnem položaju z delavci, ki jim delodajalec ne izplačuje plač.

4. Tožnik je v odgovoru na revizijo predlagal njeno zavrnitev in navajal, da je izpodbijana sodba izdana tudi na podlagi splošne določbe 2. člena Ustave RS, da je Republika Slovenija pravna in socialna država.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče je o reviziji tožene stranke že odločalo in sklicujoč se na določbe 137. člena ZDR ugotovilo, da lahko delavec nadomestilo plače tudi za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni nad 30 delovnih dni zahteva od delodajalca, sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je ob zavrnitvi tožnikove pritožbe potrdilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje (1).

7. Na tožnikovo ustavno pritožbo je Ustavno sodišče sodbo Vrhovnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje (2). Ugotovilo je, da pomeni obvezno zdravstveno zavarovanje vidik zagotavljanja pravice do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave RS, da pomeni zagotavljanje pravice do nadomestila plače za čas zadržanosti delavca z dela zaradi bolezni nad 30 delovnih dni pravico iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in pomeni neposredno izplačevanje tega nadomestila delavcu – zavarovancu ob naknadni refundaciji teh izplačil s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje na podlagi tretjega odstavka 137. člena ZDR in 229. člena Pravil zgolj tehnično izvedbo izplačila navedenega nadomestila in da ob objektivni plačilni nezmožnosti delodajalca delavec – zavarovanec v takem primeru pravico do nadomestila lahko uveljavlja tudi neposredno v socialnem sporu, saj je temeljna dolžnost zavoda, kot nosilca obveznega zdravstvenega zavarovanja, zagotoviti navedeno terjatev zavarovancu. Ugotavlja, da bi bila sicer tožniku odvzeta možnost učinkovitega varovanja in uresničevanja njegove pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, kar bi privedlo do izvotlitve tožnikove pravice do socialne varnosti. Ugotavlja, da gre pri izplačilu plače delavcu in plačilu nadomestila plače zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni nad 30 dni za dve različni pravni podlagi in zato ne gre za neenakopravno obravnavo, če delodajalec ne izplačuje plač, pa bi bilo nadomestilo plače zaradi bolezenske odsotnosti izplačano neposredno s strani tožene stranke.

8. Sodišče je ugotovilo, da se tožnikov tožbeni zahtevek nanaša na plačilo nadomestila plače za čas zadržanosti od dela zaradi bolezni nad 30 delovnih dni in da je imel v spornem času tožnikov delodajalec blokiran transakcijski račun ter ni izplačeval plač in tožniku zato tudi ni izplačal spornega nadomestila plače. Na te dejanske ugotovitve je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

9. Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon (3). To pomeni, da mora sodišče zakon razlagati tako, da z njegovo uporabo ne poseže v ustavno zagotovljene pravice.

10. Ker ZZVZZ v 28. in 29. členu opredeljuje pravico do nadomestila plače med začasno zadržanostjo z dela zaradi bolezni nad 30 delovnih dni kot pravico iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki pomeni vidik zagotavljanja ustavne pravice do socialne varnosti in ker tožnik zaradi insolventnosti delodajalca spornega nadomestila ni mogel uveljaviti neposredno pri delodajalcu v smislu določb tretjega odstavka 137. člena ZDR in 229. člena Pravil, ob razlogih, ki izhajajo iz odločbe Ustavnega sodišča, sodišče druge stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je tožnikovemu zahtevku za odpravo zavrnilnih odločb tožene stranke in za neposredno izplačilo navedenega nadomestila s strani tožene stranke ugodilo.

11. Ker tožena stranka pavšalno uveljavljanih revizijskih razlogov glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni določno opredelila, revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa ni bil utemeljen, je sodišče na podlagi določb 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Sodba VIII Ips 376/2009 z dne 5. 4. 2011. Op. št. (2): Odločba Up-794/11-15 z dne 21. 2. 2013. Op. št. (3): Glej Ustava RS, člen 125 in Zakon o sodiščih, člen 3/1.