Jedro

Glede na to, da Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97), ki je bil podlaga za razlastitev v času, ko je bil uveljavljen lokacijski načrt, ni vezal vložitve zahteve za razlastitev na rok uveljavitve prostorskega izvedbenega akta, kot to velja za sedanjo ureditev, po določbi 2. odstavka 95. člena ZUreP-1, bi zato moral po presoji sodišča rok za vložitev zahteve za razlastitev v tem primeru začeti teči od uveljavitve zakona, ne pa od uveljavitve prostorskega izvedbenega akta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženec je z izpodbijano odločbo zavrnil pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote A, št. 465-14/2003 z dne 23. 2. 2004, s katero je bilo med drugim odločeno, da se začne razlastitveni postopek za tam navedene nepremičnine, ki so v lasti tožnikov, da se prepoveduje promet s temi nepremičninami ter da se začetek razlastitvenega postopka zaznamuje v zemljiški knjigi pristojnega sodišča. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženec navaja, da lahko v skladu s 97. členom Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1, Uradni list RS, št. 11/02, 8/03, 56/03 in 58/03) razlastitveni upravičenec predlaga razlastitev določene nepremičnine, če v roku 30 dni po vročitvi ponudbe za odkup lastniku nepremičnine ni uspel pridobiti nepremičnine s sklenitvijo pogodbe. V tem primeru ni sporno, da do sklenitve pogodbe v zakonsko določenem 30 dnevnem roku ni prišlo. Razlastitveni upravičenec je zahtevi predložil vse predpisane sestavine, ki jih določa 98. člen ZUreP-1 in se nahajajo med predloženimi upravnimi spisi. Toženec nadalje ugotavlja, da razlastitveni upravičenec predlaga uvedbo razlastitvenega postopka iz razloga, ker zemljišče potrebuje za gradnjo gospodarske javne infrastrukture, in sicer za cesto R-667/1385 - B - C - Obvoznica D, medtem ko je javni interes v obravnavanem primeru ugotovljen z Odlokom o lokacijskem načrtu obvoznice D (Uradni list RS, št. 91/99; v nadaljevanju lokacijski načrt). V skladu s 93. členom ZUreP-1 se nepremičnine lahko razlastitvijo, ob spredaj navedenih pogojih, med ostalim tudi za potrebe gradnje gospodarske javne infrastrukture. Iz navedenega tako po mnenju toženca sledi, da so bili za uvedbo tega razlastitvenega postopka izpolnjeni vsi z zakonom predpisani pogoji, saj ni prišlo do pridobitve potrebnega zemljišča na podlagi pravnega posla z lastnikoma zemljišč, hkrati pa je zemljišče z lokacijskim načrtom predvideno za gradnjo gospodarske javne infrastrukture, s čimer je izkazan javni interes, razlastitveni upravičenec pa predlagal uvedbo postopka v zakonsko predpisanem roku. Ker je prvostopni organ v tem primeru postopal v skladu z določbami zakona, pritožbi ni bilo možno ugoditi. Pritožnika sicer niti ne navajata, da navedeni zakonski pogoji ne bi bili izpolnjeni, temveč le pavšalno pripominjata, da gre za funkcionalno zemljišče. Vendar tudi če bi šlo dejansko za funkcionalno zemljišče k objektu, bi bilo to dejstvo po oceni toženca za ta postopek irelevantno, ker so za ta postopek izpolnjeni vsi z zakonom določeni pogoji, sicer pa tožnika v zvezi z navedenim tudi nista predložila nobenega dokaza. Pritožnika tudi navajata, da razlastitveni upravičenec ni predložil bistvene sestavine in sicer geodetske odločbe o parcelaciji. Ta pritožbeni ugovor je sicer nerazumljiv, saj ni jasno, kaj sta tožnika s tem ugovorom imela v mislih. V skladu z 2. odstavkom 98. člena ZUreP-1 mora biti v razlastitvenemu predlogu natančno določen obseg nepremičnin, glede katerih je predlagana razlastitev. Ta obseg je v tem primeru jasen, saj je razlastitveni upravičenec natančno navedel katere nepremičnine naj se razlastijo in v kakšnem obsegu, z navedbo parcelne številke, številke z.k. vložka in katastrske občine ter z navedbo izmere zemljišča. Tožnika se z odločitvijo toženca ne strinjata. V tožbi med drugim smiselno navajata, da ne drži trditev, da je razlastitveni upravičenec predlagal uvedbo razlastitvenega postopka v zakonsko predpisanem roku, saj 2. odstavek 95. člena zavezuje razlastitvenega upravičenca, da mora vložiti zahtevo za razlastitev najkasneje v roku 4 let po uveljavitvi prostorskega akta iz 93. člena ZUreP-1. Lokacijski načrt za obvoznico D je bil namreč objavljen v Uradnem listu RS dne 10. 11. 1999, uveljavljen pa 8 dan po objavi v Uradnem listu RS. Iz vsega tega sledi, da je Odlok o lokacijskem načrtu obvoznice D začel veljati 18. 11. 1999, medtem ko je rok za vložitev zahteve za razlastitev potekel 18. 11. 2003. Po navedenem datumu pa razlastitveni upravičenec po mnenju tožnikov ni imel več zakonske podlage za vložitev zahteve za uvedbo razlastitvenega postopka pri pristojnem upravnem organu, ki je v tem primeru postopal v nasprotju z določbami zakona, nezakonito pa je postopal tudi toženec. Tožnika še poudarjata, da ne drži trditev toženca, da v pritožbi nista navajala, da navedeni zakonski pogoji niso izpolnjeni, saj v obrazložitvi pritožbe jasno piše, da je časovni rok za vložitev zahteve za razlastitev že potekel 18. 11. 2003, ko je potekel tudi časovni rok veljavnosti prostorskega akta. Tožnika oporekata tožencu tudi nepravilno sestavo in obliko odločbe glede na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (dalje ZUP), ki v 1. odstavku 216. člena določa, da odločbo podpiše uradna oseba, ki jo izda in uradna oseba, ki je vodila postopek oziroma je pripravila osnutek odločbe, v tem primeru pa očitno temu ni tako. Tožnika k tožbi prilagata tudi naknadno pridobljen sklep organa prve stopnje z dne 29. 3. 2003, s katerim je popravil pomoto v datumu vložitve zahteve za razlastitev tako, da se datum 3. 11. 2003 zamenja z datumom 5. 12. 2003, iz česar izhaja, da je vlagatelj zahteve za razlastitev vložil zahtevek 16 dni po izteku roka iz 95. člena ZUreP-1. Tožnika še pripominjata, da upravne enote niso pristojne za vodenje razlastitvenega postopka, čeprav jim ZUreP-1 v 96. členu daje to zakonito pristojnost le pogojno, če ni z drugim zakonom določena drugačna ureditev. Zakon o stavbnih zemljiščih v 20. členu v zvezi s postopkom razlastitve določa, da je razlastitev dovoljena v korist občine ali države kot razlastitvenih upravičencev, v 21. členu pa, da o razlastitvi in ne samo o odškodnini odloča sodišče v nepravdnem postopku. Tožnika v zvezi z navedenim sodišču predlagata, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Prizadeta stranka v tem postopku Republika Slovenija, ki jo zastopa Državno pravobranilstvo RS, Zunanji oddelek A, na tožbo ni odgovorila.

Nadomestna zastopnica javnega interesa AA je prijavila udeležbo v tem postopku.

Toženec v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče v obsegu tožbenih ugovorov ugotavlja, da je v obravnavanem primeru med strankama sporno predvsem vprašanje, ali so bili izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe, s katero je bilo ugotovljeno, da je javna korist za razlastitev zemljišč s parc. št. 1914/11 in 2513/3, obe k.o. E, izkazana ter odločeno, da se uvede postopek razlastitve navedenih nepremičnin.

Lastninska ali druga stvarna pravica na nepremičnini se lahko odvzame ali omeji v javno korist proti nadomestilu v naravi ali proti plačilu odškodnine pod pogoji, ki jih določa ZUreP-1 (Uradni list RS, št. 110/02). ZUreP-1 kot pogoj za uvedbo razlastitvenega postopka predpisuje predhodni postopek za pridobitev zemljišča. Po določbi 97. člena ZUreP-1 mora razlastitveni upravičenec najmanj 30 dni pred vložitvijo predloga za razlastitev lastniku zemljišča poslati pisno ponudbo za odkup nepremičnine oziroma ga seznaniti s podatki o nepremičnini, ki jo ponuja v zamenjavo. Šele če razlastitvenemu upravičencu nepremičnine od lastnika v navedenem roku ne uspe pridobiti s sklenitvijo pogodbe, so izpolnjeni pogoji, da razlastitveni upravičenec od pristojne upravne enote (96. člen ZUreP-1) zahteva uvedbo razlastitvenega postopka. Tožnika v tožbi niti ne izpodbijata dejanske ugotovitve toženca, da v obravnavanem primeru in v roku, ki ga določa zakon, ni prišlo do sklenitve pogodbe o odkupu zemljišč med prizadeto stranko in med tožnikoma. Ob navedenem in ob dejstvu, da je razlastitveni upravičenec k zahtevi za razlastitev predložil tudi druge listine iz 98. člena ZUreP-1, kar niti ni sporno, je tudi po presoji sodišča organ prve stopnje ravnal prav, ko je ugodil zahtevi razlastitvenega upravičenca in izdal odločbo o uvedbi razlastitvenega postopka (100. člen ZUreP-1) ob ugotovitvi, da je gradnja obvoznice v D v javnem interesu v smislu 93. člena ZUreP-1, prav pa je ravnal tudi toženec, ko je tako odločitev potrdil. Tožnika imata sicer prav, ko navajata, da mora razlastitveni upravičenec v skladu z določbo 95. člena ZUreP-1 zahtevo za razlastitev vložiti najkasneje v roku štirih let po uveljavitvi prostorskega izvedbenega akta iz 93. člena ZUreP-1, vendar pa po presoji sodišča navedene določbe ni mogoče, glede na okoliščine tega primera, uporabiti na način, kot jo razlagata tožnika. Menita, da je štiriletni rok od uveljavitve prostorskega izvedbenega akta potekel, s tem pa tudi rok za vložitev zahteve za razlastitev, zaradi česar smiselno predlagata, da se zahteva stranke z interesom zavrne. Lokacijski načrt (Uradni list RS, št. 91/99) je bil res sprejet 30. 9. 1999, uveljavljen pa 18. 11. 1999, vendar pa ZUreP-1 v predhodnih določbah nikjer ne določa, kako je treba postopati v primerih, ko je bil prostorski izvedbeni akt, ki je hkrati tudi podlaga za ugotovitev javnega interesa za gradnjo gospodarske infrastrukture (93. člen ZUreP-1), sprejet pred uveljavitvijo navedenega zakona. Pomembna okoliščina ob tem je tudi ta, da Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, 44/97), ki je bil podlaga za razlastitev v času, ko je bil uveljavljen lokacijski načrt, ni vezal vložitve zahteve za razlastitev na rok uveljavitve prostorskega izvedbenega, kot je to velja za sedanjo ureditev po določbi 2. odstavka 95. člena ZUreP-1. To pa posledično pomeni, da je z uveljavitvijo ZUreP-1 nastala določena pravna praznina (ker ni bilo urejeno vprašanje, kako računati rok za vložitev zahteve za razlastitev, ko je bil prostorski izvedbeni akt sprejet pred uveljavitvijo ZUreP-1), ki jo mora v spornem primeru z razlago zakona zapolniti sodišče. Ni namreč mogoče ob navedenem pravnem in dejanskem stanju zadeve postopati na način, kot to smiselno predlagata tožnika, torej da bi bilo treba zahtevo razlastitvenega upravičenca enostavno zavrniti, ker je razlastitev predlagal 16 dni prepozno, saj bi v takem primeru šlo za retroaktivno uporabo zakona, kar pa bi bilo v nasprotju s 155. členom Ustave RS, ki le izjemoma dovoljuje učinkovanje zakona za nazaj, vendar v tej zadevi ne gre za tak primer. Iz navedenih razlogov bi zato moral po presoji sodišča rok za vložitev zahteve za razlastitev (2. odstavek 95. člena ZUreP-1) v takih primerih začeti teči od uveljavitve zakona, ne pa od uveljavitve prostorskega izvedbenega akta. Ne glede na navedeno sodišče le še pripominja, da tudi v primeru, če občina v konkretnem primeru ne bi imela lokacijskega načrta, bi se lahko javni interes za rekonstrukcijo ceste, če gre za taka dela, kljub temu lahko ugotovil na podlagi prostorskega plana v skladu s 3. odstavkom 93. člena v povezavi s 171. členom ZUreP-1. Tožnika nimata prav, ko izpodbijata odločbo toženca tudi iz razloga, ker naj ne bi bila podpisana na način, kot je to določeno v 1. odstavku 216. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02). Ta določa, da odločbo podpiše uradna oseba, ki jo izda, podpiše pa jo tudi uradna oseba, ki je postopek vodila oziroma pripravila osnutek odločbe. Sodišče na podlagi navedb v tožbi ugotavlja, da tožnika v njej niti ne zatrjujeta niti ne izkazujeta, da bi v postopku na pritožbeni stopnji sodelovali dve uradni osebi, torej uradna oseba, ki bi postopek vodila in pripravila osnutek odločbe, in uradna oseba, ki bi v zadevi odločila oziroma podpisala odločbo. Tudi sodišče po vpogledu v predložene upravne spise tega, da bi na pritožbeni stopnji sodelovali dve uradni osebi, ni zasledilo. Ob takem dejanskem stanju pa je za to odločitev pomembno tudi to, da zakon ne ureja vprašanja, kako je treba obravnavati odločbo, ki nima podpisa osebe, ki je postopek vodila in pripravila osnutek odločbe. To pa posledično lahko pomeni le, da opustitev podpisa osebe, ki je postopek vodila, po ZUP ni izrecno sankcionirana. Na podlagi tega pa je mogoče nadalje sklepati, da bi lahko šlo v obravnavanem primeru, tudi če bi v postopku dejansko sodelovali dve uradni osebi (oseba, ki bi postopek vodila, in oseba, ki bi v zadevi odločila), pa oseba, ki bi postopek vodila, odločbe ne bi podpisala, le za relativno kršitev določb postopka. Zgolj zaradi relativne kršitve pravil postopka, če seveda ne gre za tako kršitev, ki bi lahko vplivala na zakonitost odločitve pa v upravnem sporu ni mogoče odpraviti odločbe.

Neupošteven za ta upravni spor je ugovor tožnikov, da je pristojnost upravnih organov za odločanje o razlastitvah določena nezakonito, saj naj bi bila pristojnost določena le pogojno. Dejstvo namreč je, da neka ureditev, ki je določena z zakonom, ne more biti nezakonita, temveč bi lahko bila le v neskladju z ustavo. Sodišču pa ni znano, da bi ustavno sodišče glede določbe, ki določa, kdo je pristojen za odločanje o razlastitvi, torej o upravni stvari, ugotovilo njeno neustavnost oziroma jo razveljavilo.

Ker po obrazloženem uveljavljani tožbeni razlogi niso podani in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba zato tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrniti.