Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, če obstaja eden od razlogov iz prvega odstavka 111. člena ZDR in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR). Izpolnjene pa morajo biti tudi nekatere druge zahteve, določene z zakonom, med katerimi je ena najpomembnejših zagotovitev pravice do zagovora.

Nesoglasij oziroma različnih pogledov strank na medsebojne pravice in obveznosti (npr. glede drugega dela, izrabe dopusta), kljub prijavi pri Inšpektoratu za delo, objektivno tudi po oceni revizijskega sodišča ni mogoče šteti za hujše konfliktne situacije.

Obstoj odpovednega razloga (o razlogu za petdnevno odsotnost tožnica ni obvestila tožene stranke, čeprav bi po mnenju tožene stranke to morala in mogla storiti) in prepričanje tožene stranke, da zagovor, tudi če bi bil opravljen, njene odločitve ne bi mogel spremeniti, ne opravičuje opustitve zagovora. Tožnica razloga za odsotnost ni sporočila in tega dejstva res ne bi mogel spremeniti noben zagovor. Lahko pa bi se v zagovoru razjasnili razlogi za opustitev sporočila (dejanski stan odpovednega razloga vsebuje tudi ugotovitev, ali je delavec mogel sporočiti razlog za odsotnost), kot tudi okoliščine in interesi na njeni strani v zvezi z nadaljevanjem delovnega razmerja.

Izrek

Postopek s predlogom za obnovo postopka se prekine do odločitve o reviziji.

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 4. 2009, za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 24. 4. 2009 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje in za plačilo odškodnine v višini 12.780,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je tožnica pet dni izostala z dela, razlogov za odsotnost pa toženi stranki ni sporočila. Tožena stranka tožnice ni povabila na zagovor, kar po oceni sodišča prve stopnje ni bilo nezakonito, saj so obstajale okoliščine, zaradi katerih od delodajalca ni bilo upravičeno pričakovati, da bi to pravico tožeči stranki omogočil. Po stališču sodišča prve stopnje zagovor ne bi prispeval k razjasnitvi dejanskega stanja, in sicer, da tožena stranka o odsotnosti tožnice ni bila obveščena. Ker so obstajali tudi pogoji iz prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) je presodilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 24. 4. 2009 do 10. 3. 2010 spremenilo tako, da je zahtevku ugodilo, odločitev o odškodnini in stroških postopka pa je razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Presodilo je, da nesoglasja med strankama, ki nedvomno obstajajo, niso okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor.

3. Zoper pravnomočno sodbo je pravočasno revizijo vložila tožena stranka iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje v celoti pravilno ugotovilo, sodišče druge stopnje pa ga je v pretežnem delu zaradi napačne uporabe materialnega prava in v obrazložitvi sodbe izpustilo nekatera pravno relevantna dejstva. Listinskemu gradivu, katerega vsebino je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je sodišče druge stopnje pripisalo drugačno (pomanjkljivo) vsebino. To po oceni revizije predstavlja bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je tožnico pričakovala 20. 4. 2009, vendar ni prišla na delo, kakor tudi ne do 24. 4. 2009. Podan je bil torej odpovedni razlog, saj tožnice pet delovnih dni zaporedoma ni bilo na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa delodajalca ni obvestila. Ali je bila odsotnost tožnice upravičena, ni bistvenega pomena. Ne strinja se tudi s tem, da nesoglasja med strankama niso okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Med pravdnima strankama je prihajalo do nenehnih konfliktov, odnosi med njima so bili napeti, tožnica je imela konfliktne situacije tudi s sodelavci, dokaz o vsem pa izhaja iz listinske dokumentacije v spisu. Revidentka predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje, tako da se pritožba tožeče stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje, podrejeno pa razveljavitev sodbe sodišča druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožnica v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Po vložitvi revizije je tožena stranka dne 2. 3. 2012 vložila (že drugi) predlog za obnovo postopka iz razloga, navedenega v 10. točki 394. člena ZPP. Navaja, da je že po izpolnitvi obveznosti iz pravnomočne sodbe prejela zahtevo Zavoda za zaposlovanje za vrnitev zneska 2.077,47 EUR, ki je bil izplačan tožnici kot nadomestilo med brezposelnostjo. Ker so bili tožnici s sodbo priznani in tudi izplačani zneski plač, ki niso bili zmanjšani za prejeta nadomestila, meni, da je predlog utemeljen.

6. Po 10. točki 394. člena ZPP se postopek, ki je bil pravnomočno končan, na predlog stranke obnovi, če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi, uporabljeni v prejšnjem postopku. Novi dokaz, ki naj bi utemeljeval predlog za obnovo postopka, se ne nanaša na temelj zahtevka (presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), ampak na terjatev, ki je odvisna od odločitve o temelju zahtevka. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi četrtega odstavka 402. člena ZPP ob upoštevanju vseh okoliščin, razlogov in dokazov, ki jih tožena stranka uveljavlja v predlogu za obnovo postopka in v reviziji presodilo, da je smotrneje nadaljevati z revizijskim postopkom in prekiniti postopek s predlogom za obnovo.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Neutemeljen je revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje „poenostavilo dejansko stanje“ ter listinskemu gradivu, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, pripisalo pomanjkljivo vsebino, s čimer naj bi zagrešilo bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Da je imela „tožnica konfliktne situacije s sodelavci, da je očitala toženi stranki psihično in fizično nasilje, mobing, nadlegovanje, diskriminirajoče ravnanje in obravnavanje, nenehne pritiske in šikaniranje, da je prišlo do konflikta glede nestrinjanja z okvirom delovnih nalog in vsebino delovnega mesta, da naj bi njeno odsotnost opravičeval kar njen partner itd.“ iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo le, da so bili med strankama odnosi porušeni in slabi, da je med njima po zaključku porodniškega dopusta prihajalo do nenehnih konfliktov in da med njima ni bila mogoča nobena komunikacija, kar vse, poleg odsotnosti z dela zaradi neodobrenega letnega dopusta in samovoljne odsotnosti z dela predstavlja okoliščine, zaradi katerih tožena stranka tožnici ni bila dolžna zagotoviti zagovora. Nasprotno pa je sodišče druge stopnje ocenilo, da nesoglasja med strankama niso bila take narave, da bi bilo od delodajalca neutemeljeno pričakovati, da delavki omogoči zagovor, saj bi to opustitev opravičevale le hujše konfliktne situacije, ki bi nastale iz razlogov na strani delavca. Res je sicer sodišče druge stopnje brez obravnave ugotovilo dejstva, ki jih v sodbi sodišča prve stopnje ni (da je tožena stranka ponudila tožnici drugo delo in ji odredila izrabo dopusta, da je nesoglasje med strankama tudi posledica vložene tožbe zaradi nezagotavljanja dela) in napravilo drugačno dokazno oceno, kot sodišče prve stopnje, vendar pa to ne predstavlja zatrjevane bistvene kršitve. Lahko bi predstavljalo katero od drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki pa je revizija ne uveljavlja.

10. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

11. Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Po tej določbi delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav ti to moral in mogel storiti. Stališče revizije, da je za obstoj tega odpovednega razloga vseeno, ali je delavec odsoten upravičeno ali ne, je sicer pravilno, vendar pa za odločitev nepomembno. Sodišče druge stopnje je namreč nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljevalo z opustitvijo vabila na zagovor.

12. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, če obstaja eden od razlogov iz prvega odstavka 111. člena ZDR in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR). Izpolnjene pa morajo biti tudi nekatere druge zahteve, določene z zakonom, med katerimi je ena najpomembnejših zagotovitev pravice do zagovora. Pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot npr. v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela, oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor (drugi odstavek 83. člena ZDR).

13. Vrhovno sodišče je sicer že zavzelo stališče, da pravica delavca, da se zagovarja o razlogih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni absolutna, vendar pa je izjeme od te pravice treba obravnavati ozko (1). Že iz situacij, ki jih ZDR v drugem odstavku 83. člena primeroma našteva, izhaja, da so opravičljive bodisi okoliščine, ki se nanašajo na kršitev samo (če je delodajalec sam žrtev kršitve) ali ko glede na naravo kršitve zagovor niti objektivno ne bi pripeljal do drugačne odločitve in torej ne bi imel smisla (2) (neuspešno opravljeno poskusno delo, kjer je negativna ocena s strani delodajalca že podana), ali ko se delavec sam odloči, da se ne bo zagovarjal. 14. Porušeni medsebojni odnosi med strankama so lahko, ne pa nujno okoliščina, zaradi katere od delodajalca ne bi bilo upravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Tožničino obnašanje (v odgovoru na tožbo tožena stranka navaja nizanje bolniških odsotnosti in sprožanje postopkov pri inšpektorju za delo), je na odnos s toženo stranko lahko vplivalo, vendar pa se revizijsko sodišče strinja s sodiščem druge stopnje, da je opustitev pravice do zagovora upravičena le, če gre za hujše konfliktne situacije, ki nastajajo iz razlogov na strani delavca samega (npr. fizično nasilje, grožnje in podobno) (3). Nesoglasij oziroma različnih pogledov strank na medsebojne pravice in obveznosti (npr. glede drugega dela, izrabe dopusta), kljub prijavi pri Inšpektoratu za delo, objektivno tudi po oceni revizijskega sodišča ni mogoče šteti za hujše konfliktne situacije. Skrhani odnosi med strankama ne zadoščajo. Tudi v zadevi VIII Ips 20/2005, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je bilo ugotovljeno, da so obstajale okoliščine, ki so kazale na več, kot le porušene odnose (grožnje s strani tožnika, izmikanje vročitvi, nesporočanje pravega naslova itd.). Obstoj odpovednega razloga (o razlogu za petdnevno odsotnost tožnica ni obvestila tožene stranke, čeprav bi po mnenju tožene stranke to morala in mogla storiti) in prepričanje tožene stranke, da zagovor, tudi če bi bil opravljen, njene odločitve ne bi mogel spremeniti, ne opravičuje opustitve zagovora. Tožnica razloga za odsotnost ni sporočila in tega dejstva res ne bi mogel spremeniti noben zagovor. Lahko pa bi se v zagovoru razjasnili razlogi za opustitev sporočila (dejanski stan odpovednega razloga vsebuje tudi ugotovitev, ali je delavec mogel sporočiti razlog za odsotnost), kot tudi okoliščine in interesi na njeni strani v zvezi z nadaljevanjem delovnega razmerja, ki bi jih bilo mogoče primerjati z okoliščinami in interesi tožene stranke (prvi odstavek 110. člena ZDR). Pravilno je zato stališče sodišča druge stopnje, da bi zagovor v tej smeri objektivno prispeval k razjasnitvi dejanskega stanja.

15. Tožnica krije sama svoje stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Sodba VS RS VIII Ips 199/2009 z dne 19. 4. 2011. Op. št. (2): Sodba VS RS VIII Ips 474/2009 z dne 7. 3. 2011, VIII Ips 405/2009 z dne 23. 11. 2010. Op. št. (3): Sodba in sklep VS RS VIII Ips 255/2009 z dne 23. 3. 2010.