Jedro

Klasifikacijski sistem izobraževanja in usposabljanja KLASIUS predstavlja obvezen nacionalni standard, ki se uporablja za razvrščanje aktivnosti in izidov izobraževanja in usposabljanja v uradnih in drugih administrativnih zbirkah podatkov ter v statističnih raziskovanjih in v statističnih registrih. Pri razvrščanju je osrednje načelo čim večje podobnosti vsebin aktivnosti in izidov, ki se mu pridružuje načelo največje skladnosti oziroma dominantnosti, kar pomeni, da se razvrstitev na določeno raven opravi glede na to, s katerimi splošnimi merili ravni se značilnosti posameznih aktivnosti najbolj ujemajo. Pri umestitvi aktivnosti v določeno področje je tako odločilen predmet, ki je prevladujoč – dominanten. Ta dominantnost običajno sovpada z največjo količino časa in pozornosti, namenjenega temu predmetu. Razvrstitev tožničinega področja študija sledi navedenim načelom. Tudi po presoji sodišča je namreč pri njenem študiju (Master of Information Management) poudarek na študiju managementa (poslovodenja) ter upravljanja in ne na študiju računalništva, kar izhaja tako iz predmetnika kot tudi iz splošnih informacij o študijskem programu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ – Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije vlogo tožnice za pridobitev štipendije za 1-letni magistrski študij po programu Master of Information Management na Katholieke Universiteit Leuven, Faculty of Business and Economics, Leuven, Begija, zavrnil. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da se je tožeča stranka dne 6. 4. 2010 prijavila na javni razpis za pridobitev štipendije na omenjeni fakulteti ter jo kasneje skladno s pozivom dopolnila, tako da je bila njena vloga obravnavana kot pravočasna in popolna. V postopku odločanja je bilo ugotovljeno, da tožnica izpolnjuje pogoje, ki jih določa javni razpis, zato se je vloga uvrstila v postopek točkovanja. Pri točkovanju je vloga prejela skupno 20 točk, in sicer po merilu področja izobraževanja 0 točk, saj se je smer študija po klasifikaciji KLASIUS–P uvrstila v področje družboslovja /humanistike, po merilu uspeha 20 točk, saj je tožeča stranka na dodiplomskem študiju na Univerzi v Ljubljani dosegla povprečno oceno 8,3333 ter po merilu objav 0 točk, saj tožnica ni predložila dokazil o dosežkih. V področje izobraževanja je bila po navedbah organa prve stopnje uvrščena skladno s klasifikacijo KLASIUS-P, in sicer v kategorijo 340 Poslovne in upravne vede, ker je iz predmetnika razvidno, da je poudarek na študiju managementa oziroma upravljanja, oziroma da gre za študij teorije in prakse načrtovanja, poslovodenja, organiziranja in koordiniranja. Poleg tega je tudi iz splošnih informacij o študijskem programu razvidno, da gre za program, ki ponuja ne-tehnično izobraževanje s področja informacijskega managementa, s poudarkom na učinkoviti uporabi informacijske tehnologije v poslovnem okolju. Vrednost zaprošenih sredstev na razpisu znaša 3 772 952,97 EUR in tako presega vrednost razpoložljivih sredstev. Zato se na seznam upravičencev uvrstijo tisti kandidati iz prednostnega seznama, ki so prejeli najmanj 30 točk, in tisti, ki so prejeli najmanj 25 točk in so hkrati vpisani na doktorski študij. In ker vloga tožeče stranke ni dosegla števila točk za uvrstitev na seznam upravičencev do štipendije, se zavrne, kot to sledi iz izreka.

Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno. Po preučitvi celotne dokumentacije, ki je v spisih, ugotavlja, da je odločitev prve stopnje pravilna in zakonita. Pritožbene ugovore zavrača in navaja, da iz listin, ki jih je tožnica priložila pritožbi, ni razvidno, da bi šlo za program s področja naravoslovja. Za takšen zaključek po presoji organa druge stopnje ni dovolj podlage. Ni namreč dovolj navedba, da dejanska vsebina programa oziroma posameznih predmetov stremi k tehničnemu znanju ter okoliščina, da večina predavanj poteka na različnih naravoslovnih fakultetah. Za uvrstitev smeri študija v področje izobraževanja je bila upoštevana klasifikacija Statističnega urada, po tej klasifikaciji pa je prvostopni organ pravilno ugotovil, da se študij tožeče stranke uvršča po kriteriju področje študija v področje družboslovja/humanistike ter temu ustrezno ocenil njeno prijavo.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povračilo stroškov postopka. Tožbo vlaga zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično nepravilno uporabljenega materialnega prava. Tožnica meni, da je bila smer njenega študija razvrščena napačno. Tožnica je predložila predmetnik izbranega študija, iz katerega je razvidno, da gre v večini predmetov za predmete s področja računalništva in informatike, kar spada v naravoslovno-tehnično področje. Glede na takšno razvrstitev bi morala tožnica dobiti 30 točk iz naslova merila smeri študija, kar bi posledično pomenilo, da bi ji bila štipendija priznana.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Dodatno pojasnjuje, da je študij tožeče stranke pravilno in skladno s klasifikacijo KLASIUS-P uvrščen v kategorijo 340 Poslovne in upravne vede, saj celo izobraževalna institucija izrecno govori o tem, da gre za ne-tehnični študij s poudarkom na managementu informacijskih tehnologij, enako pa izhaja tudi iz vseh ostalih informacij v študijskem programu kot tudi iz predmetnika. Dodatno takšno uvrstitev potrjuje dejstvo, da se študij Organizacija in management informacijskih sistemov, ki ga izvaja Fakulteta za organizacijske vede, prav tako uvršča pod 340 Poslovne in upravne vede, v kategorijo 34 pa se uvršča tudi podiplomski študij Poslovne informatike na Ekonomski fakulteti. Sicer pa tožnica sama v pritožbi navaja, da gre pri poklicu poslovni informatik za poklic pod okriljem ekonomije.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je bila tožničina vloga, s katero se je prijavila na javni razpis štipendij za študij slovenskih državljanov v tujini, popolna in pravočasna. Spora tudi ni o tem, da je tožnica izpolnjevala vse pogoje za udeležbo na javnem razpisu. Sporno je število točk, doseženih pri točkovanju njene vloge po merilih za ocenjevanje prijav, konkretno tistih, ki se nanašajo na področje študija in po katerih se naravoslovje, tehnika in medicina točkuje s 30 točkami, medtem ko družboslovje in humanistika točk ne prinaša. V razpisu je sicer določeno še, da se za uvrstitev smeri študija upošteva javno objavljena klasifikacija Statističnega urada RS KLASIUS-P ter izrecno navedeno, katere kategorije omenjene klasifikacije se prištevajo k družboslovju in humanistiki in katere k naravoslovju, tehniki oziroma medicini.

Iz izpodbijane odločbe sledi, da tožeča stranka po merilu področja izobraževanja točk ni dosegla, to pa zato, ker je bila njena smer študija uvrščena po omenjeni klasifikaciji v področje družboslovja/humanistike, ki točk ne prinaša. Iz izpodbijane odločbe tudi sledi, da je bila v omenjeno področje izobraževanja uvrščena na podlagi klasifikacije KLASIUS-P in to potem, ko je pristojni organ pregledal predmetnik študija in splošne informacije o študijskem programu.

Klasifikacijski sistem izobraževanja in usposabljanja KLASIUS predstavlja obvezen nacionalni standard, predpisan z Uredbo o uvedbi in uporabi klasifikacijskega sistema izobraževanja in usposabljanja (Uradni list RS, št. 46/06), ki se uporablja za razvrščanje aktivnosti in izidov izobraževanja in usposabljanja v uradnih in drugih administrativnih zbirkah podatkov ter v statističnih raziskovanjih in v statističnih registrih (1. člen Uredbe). KLASIUS razvršča aktivnosti in izide v skupine glede na podobnost oziroma različnost njihovih vsebin (3. člen Uredbe) ter ima temu ustrezno predpisano strukturo (široka, ožja, podrobna in nacionalno specifična področja). Podrobnejša pojasnila za razvrščanje vsebujejo Metodološka pojasnila klasifikacijskega sistema izobraževanja in usposabljanja (Uradni list RS, št. 89/06). Kot tak predstavlja ustrezno podlago za razvrščanje izobraževalnih programov tudi v primeru obravnavanega javnega razpisa. Sicer pa tožnica uporabi omenjene klasifikacije kot taki ne nasprotuje. Nasprotuje razvrstitvi njenega študija v kategorijo 340 Poslovne in upravne vede in s tem v področje družboslovje/humanistika, ki se točkuje z 0 točk. Pri razvrščanju velja načelo čim večje podobnosti vsebin aktivnosti in izidov kot osrednje načelo, ki se mu pridružuje še načelo največje skladnosti oziroma dominantnosti, kar pomeni, da se razvrstitev na določeno raven opravi glede na to, s katerimi splošnimi merili ravni se značilnosti posameznih aktivnosti najbolj ujemajo. To pomeni, da ima pri umestitvi določene aktivnosti v določeno področje odločilen pomen predmet, ki je prevladujoč – dominanten. Ta dominantnost običajno sovpada z največjo količino časa in pozornosti, namenjenega temu predmetu (7. točka Metodoloških pojasnil). Razvrstitev tožničinega področja študija v konkretnem primeru po presoji sodišča sledi navedenim načelom. Pri tem se ugotavlja, da je poudarek na študiju managementa oziroma upravljanja ter na učinkoviti uporabi informacijske tehnologije v poslovnem okolju. S takšnim zaključkom se strinja tudi sodišče. Tudi po presoji sodišča je namreč pri tožničinem študiju (Master of Information Management) poudarek na študiju managementa (poslovodenja) in upravljanja in ne na študiju računalništva, kot to trdi tožeča stranka. To izhaja tako iz predmetnika kot tudi iz splošnih informacij o študijskem programu, na katere se sklicuje že prvostopni organ v izpodbijani odločbi. Pri tem se sicer nedvomno pridobivajo tudi tehnična znanja na področju računalništva in informacijske tehnologije, vendar le na temeljni ravni, medtem ko je poglobljen študij namenjen poslovodenju in upravljanju oziroma ekonomskim vidikom uporabe informacijske tehnologije v poslovne namene. Tožbene navedbe, ki se zgolj splošno sklicujejo na predmetnik izbranega študija, ne prepričajo o nasprotnem. Predlagano izvedbo dokazov z zaslišanjem tožnice in s poizvedbami pri Univerzi v Ljubljani sodišče zavrača že zato, ker ni konkretno utemeljena. Poleg tega pa tudi zato, ker, enako kot zaslišanje stranke, v postopku, ki temelji na listinskih dokazilih in pri katerem se sporno vprašanje nanaša na študij v tujini, dokaza nista primerna. Na drugačno odločitev pa tudi ne morejo vplivati ostale okoliščine v zvezi s študijem, ki jih tožnica navaja že v pritožbi in glede katerih se pravilno opredeli že drugostopni organ v svoji odločbi. V zvezi z razvrščanjem po klasifikaciji KLASIUS-P sodišče še pojasnjuje, da se aktivnosti razvrščajo praviloma od zgoraj navzdol, kar pomeni, da se določi najprej ustrezna klasifikacijska skupina na prvi klasifikacijski ravni (široko področje), šele temu pa sledi določitev ustreznih klasifikacijskih skupin na preostalih klasifikacijskih ravneh ožjih področij in ne obratno, kot to med drugim (glede uvrstitve tožničinega študija ter upoštevanja posameznih znanj s področja računalništva) uveljavlja tožnica v svojih vlogah.

Čim pa je tako in je uvrstitev študija po klasifikaciji KLASIUS-P pravilna, je pravilna tudi izpodbijana odločitev. Glede ocenjevanja tožničine vloge po ostalih merilih iz razpisa namreč ni spora. Tako ni sporno točkovanje tožničinega študijskega uspeha, pri katerem je tožnica dosegla 20 točk in tudi ne točkovanje objav oziroma samostojnih prispevkov, kjer tožnica točk ni dosegla.

Sodišče pa tudi ne dvomi v ustreznost meril iz razpisa. Glede na možnosti zaposlitve je pri ocenjevanju prijav in njihovem točkovanju utemeljeno dana prednost študijem s področja tehnike in naravoslovja. Ta prednost pa ni absolutna, saj je mogoče zbrati zadostno število točk in s tem izpolniti pogoje za dodelitev štipendije tudi na podlagi preostalih meril iz razpisa.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10) kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker dejanske okoliščine, relevantne za odločitev, niso sporne, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.