Jedro

Tožnikove trditve so zadoščale za izjavo toženke. Ker jim ni ugovarjala, bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati pri odločitvi. Neprerekana dejstva se štejejo za priznana, priznana dejstva pa (razen v primeru suma na nedovoljeno razpolaganje z zahtevkom) niso predmet dokazovanja (prvi odstavek 214. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je s tem, ko je v dokaznem postopku preverjalo njihovo resničnost, kršilo 214. člen ZPP, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe; s tem, ko je nekaj dejstev spregledalo in se do njih ni opredelilo, pa tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka spremeni tako, da se toženi stranki (poleg plačila zneska 6.843,25 EUR s pripadki po točki I izreka sodbe sodišča prve stopnje) naloži, da tožeči stranki v roku 15-tih dni od prejema te odločbe plača še znesek 10.771,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2008 dalje do plačila.

V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15-tih dni od prejema te odločbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 405,70 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik v tej zadevi zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala, ko se je 16. 7. 2007 kot sopotnik poškodoval v prometni nesreči. O podlagi zahtevka je bilo že pravnomočno odločeno. Toženka je za škodo, ki je nastala tožniku, odgovorna do 50 %.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo o višini odškodnine in toženki naložilo, da tožniku plača 6.843,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2008 dalje do plačila. Višji zahtevek je zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo s posebnim sklepom.

3. Zoper sodbo se je pritožil tožnik. Izpodbija zavrnilni del odločitve (za plačilo zneska 48.545,65 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi). Navaja, da mu je sodišče za nepremoženjsko škodo prisodilo 50 povprečnih neto plač, kar ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera in sodne prakse, ne predstavlja pravične denarne odškodnine. Izpostavlja devet primerov (VS002659, VS001022, VS00035449, VS00023319, VS002324, VS002404, VS002482, VS00015804, VS002635), ki kažejo, da je bila odškodnina po vseh postavkah odmerjena v prenizkem znesku. Poudarja, da obseg škode med strankama ni bil sporen, saj je toženka ugovarjala le višini zahtevane odškodnine. Dejstva glede obsega škode je zato na podlagi 214. čl. ZPP1 treba šteti za priznana in dokazana, jih je pa potrdil tudi dokazni postopek. V nadaljevanju povzema poškodbe, ki jih je utrpel. Opozarja na del svojih navedb, za katere je sodišče zmotno štelo, da so preveč pavšalne oziroma neizkazane, saj jim toženka ni ugovarjala. Za primer, da se ta dejstva ne bi štela za priznana, sodišču očita neizvedbo dokaza z zaslišanjem priče A. A. ter storitev kršitve po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče se ni opredelilo do tožnikovih trditev o napadih tesnobe, da se hitreje utrudi, da ima težave z nespečnostjo in pogostim zbujanjem zaradi nočnih mor, kar mu povzroča pomanjkanje energije, motnje koncentracije, spomina, razdražljivost. Dejansko stanje je bilo nepopolno ugotovljeno tudi v delu, ko je zatrjeval težave v spolnosti, težave s stopalom, omejitve pri najrazličnejših športih ter odnosih s prijatelji ter partnerskem odnosu. Sodišče je znesek 717,15 EUR napačno dvakrat upoštevalo, in sicer prvič pri odmeri premoženjske škode, nato pa še pri skupnem znesku odškodnine. Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa njegovo razveljavitev. Zahteva, da sodišče toženki naloži v plačilo vse stroške postopka.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje pravnomočna v delu, s katerim je bila tožniku prisojena odškodnina v višini 6.843,25 EUR s pripadki, saj v pritožbenem postopku ni izpodbijana. Pravnomočno je odločeno tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, saj pravdni stranki pritožbe zoper sklep, ki je bil izdan 4. 11. 2022, nista vložili.

7. Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke (2. odst. 214. čl. ZPP). Taka dejstva je sodišče dolžno vključiti v podlago sodbe, ne da bi njihovo resničnost preverjalo z izvedbo dokazov. Stranka lahko učinek domneve priznanja prepreči ne le z ugovorom, ampak tudi z izjavo, da ne pozna dejstev, vendar le, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na ravnanje te stranke ali na njeno zaznavanje; poleg tega nosi breme, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke, le pod pogojem, da je nasprotna stranka zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Ni namreč dolžnost stranke, da dopolnjuje in pojasnjuje navedbe nasprotne stranke.2

8. Kot izhaja iz podatkov spisa, je tožnik v tožbi (list. št. 4) in pripravljalni vlogi z dne 14. 10. 2010 (list. št. 39) med drugim navedel, da je pred nesrečo pogodbeno delal v Italiji, da mu po nesreči pogodbe niso podaljšali in je ostal brezposeln; da je pred nesrečo obdeloval njivo, pripravljal drva, urejal hišo in njeno okolico, česar po nesreči ne more več; da se je ukvarjal z vzrejo psov, kar je moral po nesreči opustiti; da ima številne napade tesnobe, težave z nespečnostjo in pogostim zbujanjem zaradi nočnih mor, v katerih podoživlja prometno nesrečo, kar ga ovira in povzroča pomanjkanje energije; da ima težave s koncentracijo in spominom; da ima težave pri delu z računalnikom; da si mora kupovati mehkejša in bolj udobna obuvala; da mora biti bolj pazljiv pri oblačenju, saj mu že plašč, ki je težji, povzroči nelagodje na levi ključnici; da je pred nesrečo s prijatelji kolesaril, planinaril, plesal ipd., sedaj pa je pri tem zelo omejen in se v tem smislu s prijatelji ne more več družiti; da je pred nesrečo pomagal v zidarstvu, česar sedaj ne more; da se je izobrazil za bolničarja negovalca in bo to delo težko opravljal, da težje najde delo in je še vedno brezposeln; da je po zdravljenju njegov spolni ud ostal zamaknjen in ne dosega prejšnjih občutkov; in da so posledice poškodb vplivale tudi na partnerski odnos. Toženka tem navedbam ni ugovarjala.3

9. Pritožbeno sodišče soglaša s tožnikom, da so njegove trditve o težavah z delom z računalnikom, o občasnem opravljanju zidarskih del ter o reji psov zadoščale za izjavo toženke. Ker jim ni ugovarjala, bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati pri odločitvi. Enako velja za ostale zgoraj povzete trditve, ki so po presoji sodišča prve stopnje ostale bodisi neizkazane (take so navedbe o delu v Italiji, o nepodaljšanju pogodbe, o brezposelnosti, da se je izobrazil za bolničarja negovalca in ne najde dela, o obdelovanju njive, pripravljanju drv in urejanju hiše) ali pa spregledane (sem sodijo navedbe o napadih tesnobe, nespečnosti, zbujanju zaradi nočnih mor, težavah v spolnosti, omejitvah pri športu, težavah pri obutvi in oblačilih). Kot je bilo že pojasnjeno, se neprerekana dejstva štejejo za priznana, priznana dejstva pa (razen v primeru suma na nedovoljeno razpolaganje z zahtevkom) niso predmet dokazovanja (prvi odstavek 214. člena ZPP).4 Sodišče prve stopnje je s tem, ko je v dokaznem postopku preverjalo njihovo resničnost, kršilo 214. čl. ZPP, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe; s tem, ko je nekaj dejstev spregledalo in se do njih ni opredelilo, pa tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. čl. ZPP. Zaradi navedenih kršitev pa pritožbeno sodišče odločitve ni razveljavilo, ampak ju je odpravilo tako, da je vsa zgoraj povzeta (neprerekana) dejstva upoštevalo pri presoji pravilnosti izpodbijane odločitve.5

10. V 179. členu OZ6 so določena izhodišča za uporabo pravnega standarda pravična denarna odškodnina. Sodišče mora upoštevati okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje strahu oziroma telesnih in duševnih bolečin, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine (zadoščenje) in da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. V določbi sta izraženi dve temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo - načelo individualizacije (vsak posameznik specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo) in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine (poleg materialnih možnosti družbe je treba upoštevati okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih). Naloga sodišča je torej, da upošteva posebnosti konkretnega primera (posebnosti konkretnega oškodovanca), nato pa odškodnino, ki naj za oškodovanca predstavlja pravično zadoščenje, ki bo omililo njegove bolečine, umesti v okvir primerljive sodne prakse.7

11. Po presoji sodišča prve stopnje znaša pravična denarna odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 25.000 EUR, strah 2.500 EUR, skaženost 4.000 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 35.000 EUR, skupaj 66.500 EUR. To predstavlja približno 50,7 povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji na dan izdaje sodbe.8 Tožnik v pritožbi meni, da mu je bila v prenizkem znesku prisojena odškodnina za vse oblike škode, prenizka pa je tudi skupno odmerjena odškodnina.

12. Odškodnini za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti nista prenizki. Znesek 2.500 EUR, ki je bil prisojen za strah, ustreza ugotovljenim okoliščinam primera, predvsem dejstvu, da tožnik primarnega strahu ni trpel. Odškodnina v navedenem znesku tako primerno odraža pomen prizadete dobrine in namen odškodnine in je primerljiva s tistimi, ki jih v pritožbi izpostavlja tožnik. V njih je bila odškodnina za strah sicer odmerjena v višjih zneskih, a so oškodovanci praviloma trpeli tudi hud primaren strah, v ostalih primerih pa je bil sekundaren strah posamezne intenzivnosti daljši. Pravilno je bila odmerjena tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti. Tožnik, ki je bil ob poškodbi star 42 let, ima na telesu sicer več brazgotin (glej točko 33 izpodbijane sodbe), a so, razen tiste na zatilnem delu glave, večji del časa prekrite z oblačili. Primeri, ki jih tožnik izpostavlja, so (razen enega, ki bistveno ne odstopa od konkretno prisojene odškodnine), v pogledu te vrste škode hujši in zato ne dajejo podlage za zvišanje prisojene odškodnine.9

13. Utemeljeno pa tožnik izpostavlja, da mu je bila odmerjena prenizka odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in da tudi skupno odmerjena odškodnina v višini 50,7 plač ne ustreza standardu pravične denarne odškodnine.

14. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožnik v prometni nesreči utrpel več hudih telesnih poškodb (politravma) in sicer: 1. obsežno poškodbo trebuha in prsnega koša,10 2. zlom leve ključnice, 3. zlom 7. in 8. prsnega vretenca ter 3. ledvenega vretenca hrbtenice brez hujšega premika, 4. obsežno poškodbo medenice,11 5. zlom velike grče stegnenice, na katero narašča več mišic okrog kolka, 6. obsežen hematom levega zadnjičnega predela, 7. poškodbo živčne korenine L5 levo, 8. rano na glavi in 9. udarnino levega kolena. Tožnik bi brez medicinske pomoči poškodbam podlegel. Zdravljenje je trajalo do 24. 4. 2008 (skoraj eno leto).

15. Zaradi teh poškodb je tožnik trpek hude bolečine (kumulativno) vsaj 40 dni, srednje hude bolečine v času zdravljenja tri mesece, lahke bolečine pa preostali čas zdravljenja. Lahke bolečine, ki bodo občasno prešle v srednje močne bolečine, bo tožnik občutil tudi v bodoče pri vsaki daljši hoji ali fizični aktivnosti. Tožnik je trpel tudi številne nevšečnosti, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v 15. točki izpodbijane sodbe. Bil je štirikrat operiran v splošni anesteziji, hospitaliziran skupno 84 dni, 8 dni je bil v umetni komi. Približno en mesec je moral ležati in je bil v tem času povsem odvisen od negovalnega osebja, svoje osebne potrebe pa je moral opravljati ob prisotnosti drugih bolnikov. Ko je po enem mesecu pričel z vstajanjem, je bil do 20. 11. 2007 (to je približno tri mesece) mobilen le z berglami, do konca zdravljenja (to je nadaljnje štiri mesece) pa je brez bergel lahko prehodil krajše razdalje. Ves čas mobilizacije je rabil tujo pomoč, 17 x je bil izpostavljen sevanju (RTG in CT posnetki), opravil je EMG in UZ preiskavo, trpeti je moral številna prevezovanja ran, doma in v zdravilišču je opravljal fizioterapijo, bil na številnih pregledih pri specialistih in osebni zdravnici, dobival je transfuzije in infuzije, zdravila proti trombozi, analgetike in antibiotike. V času zdravljenja je bil nesposoben za delo.

16. Glede na opisano intenzivnost in trajanje bolečin ter povzete nevšečnosti pritožbeno sodišče pritrjuje tožniku, da mu je bil, glede na primerljive primere v sodni praksi, prisojen prenizek znesek odškodnine za to vrsto škode. Prisojeno odškodnino je zato pritožbeno sodišče zvišalo za 10.000 EUR, to je na znesek 35.000 EUR (približno 27 pov. plač) oziroma ob upoštevanju soodgovornosti v višini 50 %, na znesek 17.500 EUR.12 Primeri, ki jih tožnik izpostavlja v pritožbi, ne dajejo podlage za še višjo odškodnino. Z izjemo enega13, gre namreč za hujše primere.14

17. Tožnik ima zaradi poškodb trajne anatomske in funkcionalne posledice. Ker jih je v izpodbijani sodbi (točka 26) pregledno povzelo že sodišče prve stopnje, jih pritožbeno sodišče ne ponavlja. Zaradi teh posledic je tožnik omejen na različnih področjih življenja (pri gibanju, skrbi zase, življenju in delu doma, intimnih stikih in odnosih s prijatelji, pridobitnem delu) in zaradi tega trpi duševne bolečine lažje do srednje stopnje. Kot izhaja iz sodbe, se pri tožniku pojavijo bolečine v predelu leve strani prsnega koša in v predelu leve strani medenice pri vsaki dolgotrajni ali težji fizični aktivnosti, in tudi pri vseh športnih aktivnostih. Za težje fizične aktivnosti je zato nesposoben, ne sme dvigovati bremen težjih od 10 kg z obema rokama, brez bolečin lahko prehodi le 4 km, delo stoje pa lahko brez bolečin opravlja največ dve uri. Dejansko je sposoben le za bolj enostavna in lažja fizična dela, ki jih mora opravljati izmenično in sede, nesposoben je za hojo po neravnem terenu in manj sposoben za športne in rekreativne aktivnosti oziroma se lahko ukvarja le s hojo po ravnem, kolesarjenjem po ravnem, plavanjem, fitnesom in podobno. Pri težjih domačih opravilih potrebuje tujo pomoč.

18. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine na tej podlagi upoštevalo poslabšanje kvalitete tožnikovega življenja, a ne v celoti. Tako ni upoštevalo nekaterih prikrajšanj, ki jih je tožnik zatrjeval15 in med strankama niso bila sporna. Ta prikrajšanja je zato upoštevalo pritožbeno sodišče in tožniku, poleg že prisojene odškodnine v višini 35.000 EUR, odmerilo še odškodnino v višini 10.000 EUR, skupaj torej 45.000 EUR (34 plač) oziroma ob upoštevanju 50 % soodgovornosti 22.500 EUR. Odškodnina v navedenem znesku primerno odraža pomen prizadete dobrine in namen odškodnine in je primerljiva tudi s podobnimi primeri v sodni praksi. Primeri, ki jih v pritožbi izpostavlja tožnik, ne dajejo podlage za prisojo še višje odškodnine. Tudi v pogledu te škode gre praviloma za hujše primere (mlajše oškodovance, hujša prikrajšanja), v zadevi VS00023319, ki je v tem pogledu primerljiva s konkretno, pa je bila oškodovancu za to škodo prisojena nižja odškodnina (30 plač).

19. Skupno prisojena odškodnina po zvišanju tako znaša 86.500 EUR (66 povprečnih plač), ob upoštevanju 50 % soodgovornosti pa 43.250 EUR. Ker je pri presoji pravilne uporabe načela pravične denarne odškodnine pomembna tudi primerjava odmerjenih skupnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode,16 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta odškodnina tudi ustrezno umeščena med hujše17 (taki so primeri, na katere se sklicuje tožnik), podobne18 ter lažje primere od konkretnega.19

20. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo tudi odškodnino za premoženjsko škodo, in sicer znesek 2.049 EUR, ob upoštevanju soodgovornosti pa 1.024,50 EUR. Ker je toženka tožniku že plačala 771,15 EUR, je tožniku odmerilo še 253,35 EUR (glej razloge v točkah 37 do 40). Tožnik v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da je sodišče znesek 771,15 EUR nato zmotno upoštevalo še enkrat. Iz točke 42 in 43 razlogov namreč izhaja, da je v skupen znesek odškodnine, od katerega je odštelo celoten valoriziran znesek že plačane odškodnine (ki vključuje tudi znesek 717,15 EUR), vštelo na račun premoženjske škode le znesek 253,35 in ne 1.024,50 EUR. To napako je zato v nadaljevanju odpravilo pritožbeno sodišče. 21. Ob upoštevanju spremenjene odločitve glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo (86.500 EUR) ter odškodnine za premoženjsko škodo (2.049 EUR), tožniku skupaj pripada odškodnina 88.549 EUR, ob upoštevanju 50 % soodgovornosti pa odškodnina v višini 44.274,50 EUR. Po odštetju revaloriziranega zneska že plačane odškodnine (26.660,10 EUR) tako toženka tožniku dolguje še 17.614,40 EUR s pripadajočimi obrestmi. Plačilo zneska 6.843,25 EUR s pripadki ji je naložilo že sodišče prve stopnje (točka I izreka izpodbijane sodbe), razliko v višini 10.771,15 EUR s pripadajočimi obrestmi pa ji v plačilo s to odločbo nalaga pritožbeno sodišče. 22. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi delno ugodilo in na podlagi 5. tč. 358. čl. ZPP odločitev v izpodbijanem delu (to je točki II izreka) spremenilo tako, da je toženki naložilo v plačilo še odškodnino 10.771,15 EUR. Tožniku je od dodatno prisojene odškodnine priznalo tudi zakonske zamudne obresti od 27. 5. 2008 dalje, saj se je po ugotovitvah sodišča prve stopnje 26. 5. 2008 iztekel rok za plačilo in je toženka z naslednjim dnem prišla v zamudo. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu na podlagi 353. čl. ZPP sodbo potrdilo.

23. Tožnik je s pritožbo uspel deloma (v višini 22 %) in je zato na podlagi 2. odst. 154. čl. ZPP v zvezi z 165. čl. ZPP upravičen le do sorazmernega povračila pritožbenih stroškov. Te je pritožbeno sodišče odmerilo ob upoštevanju vrednosti izpodbijanega dela sodbe (48.545,65 EUR) ter veljavne OT.20 Tožniku je za sestavo pritožbe priznalo 1.125 točk (tar. št. 22/1 OT) in za materialne stroške 21,25 točk (3. odst. 11. čl. OT), skupaj 1.146,25 točk. To ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,6 EUR znaša 687,75 EUR, skupaj z 22 % DDV (151,30 EUR) pa 839,05 EUR. Tožniku je priznalo tudi plačano takso za pritožbo v višini 1.005 EUR, skupaj torej 1.844,05 EUR. Glede na uspeh s pritožbo mu je toženka dolžna povrniti 22 % tega zneska, to je 405,70 EUR.

1 Zakon o pravdnem postopku. 2 N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, GV Založba 2005, str. 168. 3 Njen ugovor je bil usmerjen le v podlago zahtevka ter višino zahtevane odškodnine za vse oblike škode, ni pa ugovarjala navedbam tožnika glede obsega škode. 4 Ker je izvajanje dokazov v zvezi s takimi trditvami nepotrebno, sodišče prve stopnje s tem, ko ni zaslišalo predlagane priče A. A., ni storilo nobene upoštevne kršitve. 5 O tem, da to lahko stori (ne da bi opravilo pritožbeno obravnavo) se je že izreklo tudi VS RS v zadevi III Ips 18/2011. 6 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami. 7 Gre za izraz načel enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije). 8 Povprečna mesečna neto plača na zaposlenega v RS je na dan izdaje sodbe znašala 1.312,06 EUR. 9 V primeru VS001022 gre tako za mlajšega oškodovanca, ki ima poleg vidnih brazgotin, ki jih ni mogoče skriti, tudi šepajočo hojo; podobno je v zadevah VS00035449, VS00023319, VS002324 in VS002482. V zadevi VS002404 ima oškodovanec, poleg številnih brazgotin, amputirano tudi nogo, zaradi česar trpi posebej hude duševne bolečine; v zadevi VS002635 je bila mlajšemu oškodovancu amputirana roka, ima pa tudi več brazgotin: v zadevi VS00015804 pa gre žensko, ki se ji je zaradi posledic nesreče izrazito povečala telesna teža, ima brazgotine na obrazu in vidnih delih telesa in hodi rahlo šepajoče. 10 Kaj je poškodba obsegala, je povzeto v prvi alineji točke 10 izpodbijane sodbe in pritožbeno sodišče tega ne ponavlja. 11 Glej četrto alinejo 10. točke izpodbijane sodbe. 12 Pritožbeno sodišče glede na dejstvo, da je tožnik ob upoštevanju 100 % temelja odgovornosti za to vrsto škodo vtoževal le 25.000 EUR, pritožbeno sodišče pa je pravično odškodnino odmerilo v višjem znesku (ter jo nato znižalo za delež soodgovornosti), pojasnjuje, da s tem ni kršilo ne načela dispozitivnosti ne trditvene podlage (glej odločbo II Ips 28/2022 v zvezi z odločbo VSL II Cp 1452/2021). 13 V katerem pa je VS RS predlog tožeče stranke za dopustitev revizije zavrnilo in višina odškodnine ni bila revizijsko preizkušena. 14 V zadevi VS001022 je bila oškodovancu iz tega naslova prisojena odškodnina 39 plač, a je (za razliko od konkretnega primera) trpel več hudih in srednje hudih bolečin, bil je 5x operiran, poleg bergel, pa je 4 tedne nosil še mavec, moral je uporabljati tudi invalidski voziček; v zadevi VS00035449 je bila prisojena za to vrsto škode odškodnina 63 plač, a je zdravljenje trajalo več kot tri leta, oškodovanec je imel daljša bolečinska obdobja, med zdravljenjem je prišlo do številnih zapletov, oškodovanec je poleg drugih nevšečnosti moral uporabljati invalidski voziček, vstavljen mu je bil nov kolenski in kolčni sklep; v zadevi VS00023319, v kateri je bila prisojena za to škodo odškodnina v višini 34 plač, je bil oškodovanec za razliko od tožnika kar 6 x operiran, med zdravljenjem je prišlo okužbe in vnetja na mestu zloma, trpel je tudi zelo hude bolečine (17 dni), kar štiri mesece je bil vezan na invalidski voziček, šest mesecev pa je hodil z berglami; v zadevi VS002324 je oškodovanka prejela za to škodo 33 plač, a je bila dlje hospitalizirana (145 dni), bila je večkrat (12x) operirana, bila je tudi večkrat rentgensko slikana (140x); v zadevi VS002404 je bila za to vrsto škode prisojena odškodnina v višini 48 plač, a je oškodovanec trpel tudi zelo hude bolečine, hude fantomske bolečine pa trpi še sedaj, bil je daljši čas v komi (24 dni), prestal je pet operacij, hospitaliziran je bil 87 dni, 145 dni pa je bil na rehabilitaciji, 24 dni je bil hranjen preko sonde, nepokreten je bil 2 meseca in 7-8 mesecev vezan na invalidski voziček, bila je izvedena amputacija noge..; v zadevi VS002482 je oškodovanka za to škodo dobila 37 plač, a je trpela več hudih in srednje hudih bolečin, bila je dlje hospitalizirana in 12x operirana, poleg 9 mesečne uporabe bergel je 4 mesece uporabljala invalidski voziček, potreben je bil bistveno daljši čas za rehabilitacijo; v zadevi VS 00015804 je oškodovanka za to vrsto škode dobila 49 plač, a je zdravljenje trajalo 4 leta z daljšim obdobjem srednje hudih bolečin, bila je 5x operirana, dolgotrajno je morala nositi različne mavčne imobilizacije in uporabljati invalidski voziček; v zadevi VS002635 je bila oškodovancu prisojena odškodnina za to vrsto škode v višini 50 plač. Zaradi poškodbe mu je bila med drugim visoko amputirana desna roka, bil je 10 dni v komi, večkrat kot tožnik je bil operiran, imel daljša bolečinska obdobja. 15 Glej povzetek trditev v točki 8 te sodbe. 16 Glej sodbo VSRS II Ips 91/2017. 17 Taki so primeri, na katere se sklicuje tožnik. 18 Tak je na primer primer VS002637. 19 Taka je na primer zadeva VS002658 in VS001822. 20 Odvetniška tarifa.