Jedro

Tožena stranka je v obrazložitvi odločbe na podlagi podatkov v spisu med drugim ugotovila tudi specifične okoliščine, ki izhajajo iz obdolženčeve osebnosti in so pomembne za presojo poštenosti kazenskega postopka. Ob upoštevanju teže kaznivega dejanja, nezapletenosti pravnih vprašanj in okoliščin, iz katerih izhaja, da je tožnik kljub temu, da nima pravnega znanja, sposoben razumeti česa je obdolžen, se zagovarjati in se s predlaganjem dokazov tudi braniti pred očitki v obtožnem predlogu, tožena stranka zaključuje, da ni konkretnih okoliščin, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel tožnik pomoč strokovne obrambe, zlasti ob upoštevanju načela materialne resnice ter načela in dubio pro reo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, št. Bpp 1275/2013 z dne 24. 7. 2013 odločila, da se prošnja za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) A.A., zavrne kot neutemeljena. Prosilec je 27. 6. 2013 vložil prošnjo za BPP v zvezi s kazensko zadevo Okrožnega sodišča v Celju, št. I K 49967/2010. V tem postopku je bilo potrebno izkazati dva pogoja in sicer finančno premoženjski kriterij oziroma subjektivni kriterij in objektivni kriterij v zvezi z določilom 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

2. Tožena stranka je objektivni pogoj presojala na podlagi določbe prvega odstavka 24. člena ZBPP. Pregledala je sodni spis I K 49967/2010 in ugotovila, da je prosilec obtožen kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ker naj bi pri opravljanju gospodarske dejavnosti, kot A.A. s.p. in kot direktor družbe B., d.o.o., kot kupec blaga pri sklenitvi in izvajanju kupoprodajnih poslov preslepil predstavnika družbe C. d.o.o., kot prodajalca blaga, s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene. Tožena stranka je podrobno opisala prosilcu očitano kaznivo dejanje in odločitev o zavrnitvi prošnje pojasnila z določbo 3. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), v zvezi domnevo nedolžnosti in njeno posledico, da mora sodišče v dvomu odločiti v korist obdolženca (in dubio pro reo). Pojasnila je, da je pravica do obrambe s pomočjo zagovornika sicer bistveni element pravice do poštenega sojenja, katere namen je zagotoviti dejansko enakost strank v kazenskem postopku. V obravnavanem primeru gre za fakultativno pravico. Sklicevala se je na določbo 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, po kateri je treba v primeru ko obramba ni obvezna, v skladu s pravili in načeli mednarodnega prava upoštevati interes pravičnosti, na katerega pojem se na abstraktni ravni opira tudi tretji odstavek 24. člena ZBPP. Zakonodaja tega pojma ni definirala, zato je treba skladno s sodno prakso pri odločanju o postavitvi zagovornika gledati na osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom. Prav tako je eno temeljnih načel ZKP načelo iskanja resnice, h kateremu je zavezano tako tožilstvo, kot policija, kot tudi sodišče. 3. V konkretnem primeru se prosilcu očita storitev kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, za katerega je zagrožena kazen do 5 let zapora. Naloga kazenskega sodišča je, da ugotovi obstoj vseh elementov kaznivega dejanja ter storilčevo kazensko odgovornost. Kot izhaja iz obtožnice, Okrožno državno tožilstvo gradi na izjavi D.D., ki je bil v času storitve kaznivega dejanja zaposlen v oškodovani gospodarski družbi, izjavi E.E. in F.F. in dokazih, ki jih je oškodovana družba priložila kazenski ovadbi. Iz obtožnice izhaja, da je Okrožno državno tožilstvo sodišču predlagalo, da na glavni obravnavi zasliši predstavnika gospodarske družbe C. d.o.o. D.D., F.F., predstavnika družbe G. ter prebere kazensko ovadbo PP Žalec, uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, kazensko ovadbo oškodovanca, dopis C. d.o.o., reklamacije, zavrnitev situacije, račune, dobavnice, sklep o izvršbi, gradbeni dnevnik, davčni obračun akontacije dohodnine, priloženo dokumentacijo v zvezi z izvršbo ter pravdno zadevo pod opr. št. II Pg 211/2009, spis Kpg 24/2010. Glede na opis in težo očitanega kaznivega dejanje ter vsebino listinskih dokazov je tožena stranka mnenja, da se v konkretnem postopku ne bodo obravnavala pravno in dejansko zapletena vprašanja, ker so bile okoliščine storitve kaznivega dejanja precej raziskane že v postopku preiskave. V okviru preiskovalnih dejanj so bili pridobljeni tudi izpisi prometa na transakcijskih računih podjetnika A.A., iz katerih je razvidno poslovanje v letu 2008 in 2009. Iz obtožnice izhaja tudi, da je tožilstvo sodišču predlagalo izvedbo obsežnejših dokazov, prič in listinska dokazila, torej niso podane nobene konkretne okoliščine, ki bi kazale na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel prosilec pomoč strokovne obrambe. Poleg tega iz predmetne prošnje za dodelitev BPP in kazenskega spisa ne izhajajo nobene konkretne okoliščine, ki bi kazale na to, da prosilec ne bi bil sposoben razumeti česar je obtožen in tudi ni nesposoben, da se brani pred očitkom vsebovanim v obtožnici, saj je državljan RS, ima končano šolo ekonomskega tehnika in torej ni neizobražen, njemu pa so kot odgovornemu za poslovanje podjetja najbolj znana dejstva in okoliščine, ki so pomembna za ugotovitev, ali je podana kazanskega odgovornost v konkretni zadevi.

4. Glede na navedeno je tožena stranka odločila, da je strokovna pomoč zagovornika oziroma dodelitev BPP prosilcu v konkretnem primeru v neskladju z načelom pravičnosti. Prav tako bi bila dodelitev BPP nesorazmerna glede na opis očitanega kaznivega dejanja, ob dejstvu, da je sodišče v tem postopku dolžno postopati v skladu z načelom materialne resnice in v dvomu odločiti v korist obtoženca. Glede na navedeno tožena stranka tudi ni presojala, ali je izpolnjen subjektivni kriterij za dodelitev BPP, ki mora biti podan kumulativno.

5. Tožnik odločitvi tožene stranke oporeka in pojasnjuje, da je na pravnem področju laik in je zato postavljen v neenakopraven položaj pred sodiščem. V pravdnem postopku zaradi slabega poznavanja postopkovnih pravil ni mogel predstaviti dejstev in dokazov, s katerimi bi ovrgel upravičenost družbe C. d.o.o. do poplačila dolga. Pojasnjuje tudi dejanske okoliščine v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem, kako je dolg nastal, kako ga je poskušal poravnati in kdaj je ta dolg dejansko tudi poravnal. Meni, da zaradi vseh dokazov, ki jih ima, ne držijo konstrukti tožilstva, da je naklepal poslovno goljufijo in da je imel goljufivi namen in zato meni, da ima verjetne izglede za uspeh, vendar za izvedbo poštenega postopka pred kazenskim sodiščem potrebuje usposobljenega pravnega zastopnika. Znašel se je v slabem materialnem stanju, ogrožena je eksistenca njegove družine, saj ima dva mladoletna šoloobvezna otroka, ženini dohodki pa za preživljanje družine komaj zadoščajo. Zaradi navedenega je izid te zadeve zanj in za njegovo družino življenjskega pomena in sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi. Predlaga tudi, da ga sodišče v tem postopku oprosti plačila sodne takse.

6. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo sodišču ni poslala.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po določbi prvega odstavka 1. člena ZBPP je namen BPP po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Za sodno varstvo po tem zakonu se po drugem odstavku istega člena med drugim šteje tudi varstvo pred obtožbami v kazenskih zadevah.

9. V obravnavanem primeru je sporna odločitev tožene stranke, o zavrnitvi prošnje tožnika za dodelitev BPP, ker je le-ta oprta na določbo tretjega odstavka 24. člena ZBPP, po kateri se med drugim šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

10. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja stališče tožene stranke, da gre pri načelu pravičnosti iz navedenega tretjega odstavka 24. člena ZBPP za „interes pravičnosti“ iz 6. člena EKČP. Kot je sodišče že pojasnilo v sodbi I U 18007/2012 z dne 17. 1. 2013, tretji odstavek 6. člena EKČP, res določa minimalne pravice, ki jih ima, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, med drugimi tudi pravico, da dobi zagovornika brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti (točka c). Gre za interes pravičnosti, kot so ga vsebovale tudi določbe ZKP do uveljavitve sprememb ZBPP leta 2008 (Uradni list RS, št. 23/08 - v nadaljevanju ZBPP-B). Stališča o posebnostih kazenskega postopka, na katera se sklicuje toženka, pa je sodna praksa oblikovala prav glede na to, prej veljavno zakonsko ureditev, ki je v kazenskih postopkih omogočala postavitev zagovornika na stroške države tudi v primerih, ko ta postavitev ni bila obvezna, če je to bilo v interesu pravičnosti. Po prej veljavni ureditvi je torej v kazenskem postopku uporaba načela pravičnosti lahko predstavljala podlago za vzpostavitev pravice do brezplačne obrambe, po zdaj veljavni ureditvi po ZBPP, pa pravica do dodelitve BPP temelji na izpolnjevanju drugačnega nabora pogojev, z načeli pravičnosti in morale pa pričakovanje ali zahtevek prosilca ne sme biti v očitnem nasprotju. Obeh, čeprav jezikovno podobnih ureditev, torej ni mogoče enačiti, kar pomeni, da pri presoji upravičenosti obdolženca v kazenskem postopku do BPP, ne gre za presojo upravičenosti do dodelitve zagovornika, kot je bila ta urejena s prej navedenimi določbami ZKP. Zgolj to, da je ZBPP-B razveljavil te določbe ZKP, pa tudi ne pomeni, da jih na enak način nadomeščajo določbe 24. člena ZBPP.

11. Vendar sodišče v obravnavani zadevi, ne glede na to, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na nepravilno razlago načela pravičnosti ugotavlja, da je tožena stranka v 14. točki obrazložitve svoje odločitve pravilno presojala osebnost obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom. Tako je ugotovila katera dejanja so že bila opravljena v okviru preiskovalnih dejanj ter navedla, da bo postopek temeljil tako na izjavah prič, kot listinskih dokazih, ki so podrobno navedeni. V zvezi s tem je tožena stranka v obrazložitvi odločbe na podlagi podatkov v spisu med drugim ugotovila tudi specifične okoliščine, ki izhajajo iz obdolženčeve osebnosti in so pomembne za presojo poštenosti kazenskega postopka. Ob upoštevanju teže kaznivega dejanja, nezapletenosti pravnih vprašanj in okoliščin, iz katerih izhaja, da je tožnik kljub temu, da nima pravnega znanja, sposoben razumeti česa je obdolžen, se zagovarjati in se s predlaganjem dokazov tudi braniti pred očitki v obtožnem predlogu, tožena stranka zaključuje, da ni konkretnih okoliščin, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel tožnik pomoč strokovne obrambe, zlasti ob upoštevanju načela materialne resnice ter načela in dubio pro reo.

12. Po presoji sodišča je tako tožena stranka ugotovila vse okoliščine, iz katerih izhaja odločitev, da je tožniku tudi brez zagovornika, ob zagotovljenem poštenem sojenju v kazenski zadevi, ki je predmet prošnje za dodelitev BPP, omogočena uresničitev njegove pravice do zagovora in obrambe in zato njeno (v delu 15. točke izpodbijane odločbe) razlogovanje, da bi bila v konkretnem primeru dodelitev BPP v nasprotju z načelom pravičnosti, na samo odločitev ne more vplivati.

13. Glede na navedeno, je sodišče ob upoštevanju dejanskega stanja ugotovljenega v postopku izdaje izpodbijane odločbe ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita in je tožbo kot neutemeljeno, zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).