Jedro

Če lastnik ravna skladno s 507. členom OZ, mora predkupni upravičenec, da uveljavi svojo predkupno pravico, hkrati z izjavo, da bo izkoristil svojo predkupno pravico, plačati tudi kupnino, navedeno v obvestilu lastnika o nameravani prodaji oziroma jo (če so za to izpolnjeni pogoji) položiti pri sodišču.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za razveljavitev kupoprodajne pogodbe, ki sta jo 1. 12. 2011 sklenila toženca, vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, sklenitev kupoprodajne pogodbe med tožnikom in prvo toženko in izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 2442/15 in 1.442/32 k.o. X. do ½ na tožnika (točka I. izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je kupoprodajna pogodba, ki sta jo sklenila toženca nična in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (točka II. izreka). Stroške postopka prvo in drugotožene stranke je naložilo v plačilo tožniku.

2. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Z dopisom z dne 27. 10. 2010 ni zavrnil ponudbe za nakup nepremičnin, izrecno je navedel, da sprejema primerljivo ponudbo. Sodišče bi moralo upoštevati zgodovino dogovarjanj o prodaji, s čimer je dokazoval, da je sprejel kupnino 130.000,00 EUR. Pričakovanje, da bo toženka izpolnila svoje obveznosti, ne pomeni dopolnitve ali spremembe ponudbe. Sodišče bi moralo zaslišati tožnika in proučiti celotno korespondenco. Zmotno je uporabilo 508. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Obveznost plačila kupnine nastane šele s pravnomočnostjo in izvršljivostjo sodbe o razvezi pogodbe (II Ips 830/2005). Ni sporno, da je predmet nakupa v naravi razdeljen, zato odpade argument sodišča, da je hotel 100 % lastništvo parcele 2442/32. Sicer pa bi, če bi prvotožena stranka spoštovala njegovo pravico predkupnega upravičenca, tako ali tako postal izključni lastnik predmetne nepremičnine. Sodišče je tako napačno ugotovilo dejansko stanje. Ker je napačno odločilo o glavni stvari, je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških.

3. Prvotožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje odločitvi in razlogom prvostopenjske sodbe ter pri tem ponavlja trditve, ki jih je podala že tekom postopka na prvi stopnji. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Skladno z drugim odstavkom 508. člena OZ mora predkupni upravičenec skupaj z izjavo, da kupuje stvar, plačati kupnino, določeno v lastnikovem obvestilu o nameravani prodaji – ponudbi. Samo izjava volje za sprejem ponudbe ne zadošča. Plačilo kupnine je cena, ki jo mora predkupni upravičenec plačati za svojo pravico (1). O tem, da tožnik kupnine po ponudbi, za katero zatrjuje, da jo je sprejel, to je kupnine 130.000,00 EUR, ni plačal, ni spora. Tožnik še v pritožbi zatrjuje, da je ni bil dolžan plačati ob sprejemu ponudbe. Pri tem se neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 830/2005, saj ne gre za primerljivo zadevo. Materialnopravno pravilen in tudi neizpodbijan je zaključek prvega sodišča, da je prva toženka tožnika kot predkupnega upravičenca skladno s 507. členom OZ pravilno obvestila o nameravani prodaji in mu ponudila, da kupi njej lastni polovični delež na nepremičninah pod enakimi pogoji, kot ga je prodajala drugemu tožencu. Poslala mu je pisno ponudbo, v kateri je navedla predmet prodajne pogodbe in ceno, torej bistvene sestavine pogodbe. Tožnikova predkupna pravica torej ni bila kršena. V zadevi II Ips 830/2005 pa je sodišče ugotovilo kršitev predkupne pravice, ker je tožena stranka pri prodaji ravnala v nasprotju s 507. členom OZ. Le v primeru kršitve predkupne pravice mora predkupni upravičenec kupnino plačati šele po pravnomočnosti sodbe o razveljavitvi prodajne pogodbe, ki jo lastnik sklene s kupcem, ki ni predkupni upravičenec, in o dolžnosti sklenitve nove prodajne pogodbe s predkupnim upravičencem. Če pa lastnik ravna skladno s 507. členom OZ, mora predkupni upravičenec, da uveljavi svojo predkupno pravico, hkrati z izjavo, da bo izkoristil svojo predkupno pravico, plačati tudi kupnino, navedeno v obvestilu lastnika o nameravani prodaji oziroma jo (če so za to izpolnjeni pogoji) položiti pri sodišču (prvi in drugi odstavek 508. člena OZ).

6. Ker tožnik kupnine ni plačal, ne more izkoristiti svoje predkupne pravice, zato ni relevantno, ali je sprejel ponudbo prve toženke za nakup, in pritožbeno sodišče na tozadevne pritožbene navedbe ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. V celoti pritožbeno sodišče pritrjuje tudi razlogom prvostopenjskega sodišča za zavrnitev podrednega tožbenega zahtevka, ki je neodpravljivo nesklepčen. Iz trditev tožnika namreč ne izhaja vtoževana posledica – ničnost kupoprodajne pogodbe, ki sta jo sklenila toženca. Za odločitev o podrednem zahtevku ni relevantno, ali je bila nepremičnina v naravi razdeljena kot zatrjuje tožnik, saj tudi v primeru, če bi prva toženka dejansko prodala drugemu tožencu tudi dele nepremičnine, kateri bi glede na dedni dogovor pripadali tožniku, kupoprodajna pogodba glede na določila 440. člena OZ ni nična. Posledično je neutemeljen tudi zahtevek za razveljavitev vpisa lastninske pravice v korist drugega toženca in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (izbrisna tožba – 243. člen Zakona o zemljiški knjigi).

8. V pritožbi uveljavljani razlogi tako niso utemeljeni. Odločitev prvostopenjskega sodišča je materialnopravno pravilna, pa tudi nobenih uradoma upoštevnih procesnih kršitev, taksativno naštetih v drugem odstavku 350. člena ZPP, prvo sodišče ni zagrešilo. Zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (335. člen ZPP).

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka nosi svoje stroške sama, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), prvotožena stranka pa, ker z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k odločitvi na pritožbeni stopnji, saj je le ponavljala svoje predhodne trditve (155. člen ZPP).

(1) Gl. komentar M. Juharta k 508. členu v Obligacijski zakonik s komentarjem, tretja knjiga, izdala GV Založba leta 2004.