Jedro

Sodišče prve stopnje je v skladu z rezultatom dokaznega postopka v opis dejanja glede višine pridobljene protipravne premoženjske koristi povzelo označbo in višino posameznih odvzetih tujih valut in tolarjev, pri čemer je seštevek le-teh v primerjavi z zneskom, navedenim v obtožbi, nižji. Taka sprememba v opisu kaznivega dejanja ne pomeni spremembe obtožbe niti njene prekoračitve.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo spoznalo obsojena L.Š. in M.Č. za kriva kaznivega dejanja ropa v sostorilstvu po 3. v zvezi s 1. odstavkom 213. člena v zvezi s 25. členom KZ in izreklo obsojenemu L.Š. z uporabo omilitvenih določil 2. točke 42. člena in 1. točke 43. člena KZ kazen dve leti zapora, obsojenemu M.Č. pa tri leta in šest mesecev zapora. V izrečeno kazen je bil obsojenemu M.Č. vštet pripor od 27.10.1995 dalje. Temu obsojencu je bila po 1. odstavku 40. člena KZ izrečena stranska kazen izgona z ozemlja Republike Slovenije za čas osmih let. Obema obsojencema so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka s povprečnino, obsojena pa sta bila tudi na plačilo odškodninskega zahtevka do višine 859.307,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.11.1995 dalje Zavarovalnici A., ki je bila s presežkom napotena na pravdo. Oškodovanec I.M. je bil s svojim premoženjskopravnim zahtevkom v celoti napoten na pravdo. Višje sodišču v Kopru kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbi zagovornikov obeh obsojencev kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je obema obsojencema naložilo v plačilo povprečnino.

Zagovornik obsojenega M.Č. je dne 14.07.1997 vložil na Okrožno sodišče v Kopru zoper uvodoma navedeno sodbo pritožbenega sodišča v zvezi s sodbo prvostopnega sodišča zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov kršitve določb Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in kršitve KZ s predlogom, da se zahtevi ugodi in obe napadeni sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa napadeni sodbi tako spremeni, da obsojenega M.Č. oprosti od obtožbe.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti mnenja, da ta ni utemeljena. Zatrjevanje v zahtevi, da je sodišče z dopolnitvijo obtožnice "prevzelo vlogo tožilca", je nesmiselno. Sodišče je v izreku sodbe zgolj dopolnilo obtožbo glede zneskov posameznih valut, ki sta jih obdolženca vzela v menjalnici. Skupni znesek je celo nekoliko nižji od tistega, ki ga je navedel tožilec v obtožnici. Torej gre za dopustno prilagoditev izreka sodbe ugotovljenemu dejanskemu stanju. Sicer pa zagovornik v zahtevi niti ne precizira, katera kršitev postopka naj bi bila storjena z opisanim ravnanjem. Druga navedba v zahtevi, da sodba ne bi smela temeljiti na zagovoru soobsojenega L.Š., pa pomeni izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja vložnik prekoračitev obtožbe s prekoračitvijo pooblastil, ki jih ima sodeči senat ob izreku sodbe. Očitana kršitev postopka naj bi bila v tem, da je bila obtožba v predhodnih postopkih, ko je bila prvostopna sodba razveljavljena, ocenjena bodisi kot nesklepčna bodisi kot komaj sklepčna. Iz izreka napadene prvostopne sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje znesek protipravne premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, opredelilo še z opisom vrste in višine posameznih valut in tolarjev, ki so bili predmet kaznivega dejanja, pri čemer je prvostopno sodišče v obtožnici navedeni znesek celo znižalo. To vsebinsko spremembo je pritožbeno sodišče ocenilo kot bistveno, vendar je zmotno zaključilo, da je dovoljena, ker je v korist obtoženca, kar pa je po vložniku zmotno, ker ne gre za višje ali nižje zneske, ampak za kvaliteto obtožbe, ki zaradi nesklepčnosti ne more biti podlaga za sojenje. Sprememba obtožbe v smeri izboljšanja njene kvalitete tako, da se lahko na podlagi nje izreče obsodilna sodba, je gotovo po vložniku v škodo obtoženega, saj je sodišče prevzelo vlogo tožilca.

Za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP gre, če je bila obtožba prekoračena (1. odstavek 354. člena). V 1. odstavku 354. člena ZKP je določeno, da se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena, in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici. Vrhovno sodišče ugotavlja, da poseg sodišča prve stopnje v vsebino obtožnice, kot je razviden iz krivdoreka, ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ko sprememba ne zadeva osebe, ki je obtožena, prav tako pa ne prekoračitve opisa dejanja pod obtožbo. Skladno z rezultatom dokaznega postopka je prvostopno sodišče v opis dejanja povzelo pri očitku o višini ugrabka - pridobljene protipravne premoženjske koristi označbo in višino posameznih odvzetih tujih valut in tolarjev, pri čemer je seštevek le-teh v primerjavi z zneskom, navedenim v obtožbi, nižji, torej v korist obsojenca. Spremenjen opis dejanja v izreku sodbe glede višine pridobljene premoženjske koristi, ki je po ugotovitvi sodišča nižja od zatrjevane v obtožbi, ne pomeni spremembe obtožbe niti njene prekoračitve. Gre za dopusten poseg v identiteto obtožbe in sodbe (člen 359/1 ZKP), pri čemer je sprememba višine premoženjske koristi v korist obdolženca.

Z nadaljnjimi izvajanji vložnik zahteve napada dokazno oceno prvostopnega in pritožbenega sodišča o tem, ali je obsojenec M.Č. sostorilec očitanega kaznivega dejanja. Zatrjevanje vložnika, da obsojeni M.Č. ni sostorilec očitanega kaznivega dejanja, ampak je to neki Z.M. iz U., je uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, saj je po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteva za varstvo zakonitosti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izrecno izključena. Vložnikov očitek o kršitvi 29. člena Ustave v škodo obsojenega M.Č., ker v korist navedenega obsojenca ni bil zaslišan imenovani Z.M. iz U., je brez podlage. V tej smeri je pritožbeno sodišče na podlagi dokazov, izvedenih pred sodiščem prve stopnje, zaključilo, da pritožbene navedbe zagovornika niso utemeljene glede na to, da je sodišče prve stopnje obsojenca M.Č. pravilno identificiralo kot sostorilca. Vrhovno sodišče ocenjuje, da niti sodišče prve stopnje niti pritožbeno sodišče nista v rednem postopku kršili obsojenčeve ustavne pravice do obrambe. Zaradi povedanega vložnik s svojo zahtevo za varstvo zakonitosti tudi v tej smeri ni mogel imeti uspeha.

Vrhovno sodišče je potem, ko je ugotovilo, da ni v napadenih sodbah podana nobena uveljavljana kršitev zakona in Ustave RS, zahteva pa je vložena predvsem zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).