Jedro

Ker tožnikovo pooblastilo izhaja že iz njegovega delovnega mesta, danega pooblastila ni prekoračil, saj je sklepanje poslov glede nabave rezervnih delov spadalo v njegovo delovno področje in je bilo zato sklepanje pogodb v okviru danih pooblastil. Za prekoračitev danega pooblastila bi šlo le v primeru, če bi tožnik sklepal pogodbe, ki ne bi spadale v njegovo delovno področje. Ne gre pa za prekoračitev danih pooblastil, če ni upošteval navodil direktorja o nakupu blaga po najnižjih cenah. Tožnikovo neupoštevanje direktorjevih navodil bi lahko pravno kvalificirali kot kršitev neizpolnjevanja navodil neposredno nadrejenih, česar pa ni delodajalec delavcu ni očital.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep disciplinske komisije tožene stranke št. 03/277 z dne 16.2.1994 in sklep delavskega sveta tožene stranke z dne 22.3.1994, po katerem A.A. pri B. p.o. preneha delovno razmerje z dnem 21.3.1994. Ugodilo je tudi tožnikovemu reintegracijskemu ter opisno postavljenemu reparacijskemu zahtevku in toženi stranki naložilo povračilo stroškov postopka tožnika v višini 236.329,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.4.1999 dalje do plačila. Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da je subjektivni odnos tožnika do storjenih kršitev jasen, saj je tožnik sam izpovedal, da se je zavestno odločal za sklenitev poslov, ki so po mnenju tožene stranke za družbo škodljivi, prav tako se je tožnik zavedal, da krši navodila nadrejenih in celotno poslovno politiko družbe ter da nabava dražjih izdelkov zmanjšuje konkurenčnost ter dobiček družbe. Sodišče je nekritično verjelo navedbam tožnika, v kolikor pa je ugotovilo, da je kršitev storil, je odločitev oprlo na institut zastaranja, ne da bi ga natančno opredelilo, niti da bi izvajalo kakšne dokaze. Glede očitkov o nabavi blaga pri dobavitelju G... ni mogoče slediti oceni sodišča, da z nabavo blaga ni prišlo do upočasnitve delovnega procesa. Iz izpovedi prič izhaja, da je neupravičena dražja dobava blaga močno upočasnila delovni proces, saj so s strani trgovskih potnikov nenehno prihajale pripombe, da je blago nekonkurenčno, da zaradi previsokih cen ne morejo sklepati poslov, zaradi višjih cen pa družbi z večjim angažiranjem potnikov nastajajo višji stroški, njihove stranke pa se zaradi nekonkurenčnosti blaga obračajo na druge dobavitelje, zaradi nabave blaga so se v podjetju kopičile zaloge oz. podjetje ni moglo spraviti blaga v promet, kot je bilo to običajno pri nižji nabavni vrednosti, zaradi upočasnjene prodaje blaga je bil moten delovni proces v skladišču, komerciali, zmanjšan pa je bil tudi prihodek družbe. Nepravilen je tudi zaključek sodišča, da izračun škode, ki ga je opravila tožena stranka ni primeren, saj je jasno, da ugotovljena škoda v višini 935.000,00 SIT pomeni večjo škodo. Premoženje družbe je bilo zmanjšano ne glede na to, ali je bilo blago dano na konsignacijo ali na zalogo, saj bi podjetje v primeru nabave blaga po nižjih cenah ustvarilo dodatno maržo in povečalo dobiček. Kvalifikatorne okoliščine so torej podane, saj je iz poročila večja škoda razvidna in tudi v celoti dokazana. Prav tako je jasno, da je tožnik prekoračil svoja pooblastila, ker ni upošteval direktive s strani vodstva podjetja, da se blago nabavlja pri najcenejših dobaviteljih, neupoštevanje navodil v kakršnikoli obliki pa vsekakor pomeni prekoračitev pooblastila, kaže pa tudi na subjektivni odnos tožnika do očitanih kršitev. Nerazumljiva je obrazložitev sodišča, ki opravičuje dejanje tožnika v zvezi z nabavo blaga iz ... in neprimerno označitvijo blaga. Tožnik je bil kot vodja oddelka in kot sklenitelj posla odgovoren za izvršitev posla skladno z zakonskimi normativi, to je tudi pravilno označitev izdelkov. Določitev časa dejanja je bistvenega pomena za nastop zastaranja, kar pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Tožena stranka je za vse kršitve izvedela ob izdelavi analize poslovanja, ki jo je izdelala S. V., ki je to tudi jasno izpovedala. Tudi očitek v zvezi z nabavo verig je tožniku v celoti dokazan, saj je vedel, da so verige slabše kvalitete, pa se je kljub temu zavestno odločil za nabavo. Prav tako je sodišče prve stopnje napačno ocenilo listinsko dokumentacijo glede očitka o nabavi ključavnic pri podjetju Y.. Tožena stranka je z g. M. imela sklenjeno konsignacijsko pogodbo za nabavo ključavnic, prav tako je bila zaloga ključavnic v času nabave pri Y. velika. Z nabavo ključavnic na redno zalogo je tožena stranka morala angažirati nepotrebna sredstva. Ni razumljivo stališče sodišča, da nabavo ključavnic opravičuje z okoliščino, da ni šlo za angažiranje velikih sredstev, saj je za podjetje, ki se nahaja v sanaciji, vsak minimalni in nepotrebni strošek veliko breme. Tožnik tudi v tem primeru ni upošteval navodil direktorja o smotrni porabi sredstev in najcenejšem nakupu blaga ter tako z zlorabo svojega položaja zavestno škodil družbi. Isto velja za očitek nabave krp V. pri podjetju L.. Sodišče je napačno ocenilo listinsko dokumentacijo tudi pri nakupu kolesnih ventilov pri podjetju L. Izgovor tožnika, da ni bil seznanjen z okoliščino, da ventile trži tudi S., je nesprejemljiv, saj je bil po opisu del in nalog tožnik zadolžen za tržne analize. Kaj je tožnik kljub posedovanju cenika S. storil, da bi se seznanil z njihovo ponudbo, ni pojasnil. Tožnik bi se, glede na nesporno posedovanje cenika in glede na naravo dela moral in mogel pozanimati glede ponudbe podjetja S., česar pa ni storil. Pri tej nabavi je nastala večja škoda. Tožena stranka je v spis vložila listino, ki je izkazovala že predhodno opominjanje tožnika za podobna dejanja v preteklosti. Ne glede na opominjanje in jasna navodila direktorja je tožnik zavestno posloval v nasprotju z usmeritvijo družbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in zahtevek tožnika zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo glede navedb v pritožbi, po uradni dolžnosti pa, skladno z 2. odstavkom 365. člena ZPP-77 in določbo 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99), ali so bile na prvi stopnji storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP-77 ter pravilno uporabljeno materialno pravo. Tožnik je bil z izpodbijanimi odločbami tožene stranke spoznan za odgovornega storitve več hujših kršitev delovnih obveznosti, ki so pri toženi stranki določene v poglavju B. in C. 95. člena Pravilnika o delovnih razmerjih (v nadaljevanju Pravilnik), na podlagi česar mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Pod točko I. sklepa z dne 16.2.1994 je bil spoznan za odgovornega kršitve, da je v času od junija do oktobra 1993 večkrat nabavljal rezervne dele za kolesa pri dobavitelju G. d.o.o. in to po neprimerno višjih cenah, kot so pri drugih dobaviteljih, katerih ponudbe oz. cenike je imel na razpolago. Tožena stranka je kršitev pravno kvalificirala po 2., 11. in 33. točki poglavja B (fakultativni izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja) ter 1., 3. in 7. točki poglavja C (obligatorni izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja) 95. člena Pravilnika. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, ali je tožnik s storitvijo zgoraj navedenega dejanja izpolnil znake vseh očitanih hujših kršitev delovnih obveznosti, kot jih je v sklepu navedla tožena stranka. Zaključki sodišča so glede nekaterih kršitev jasni in tudi dovolj obrazloženi, glede nekaterih pa neobrazloženi. Sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za zaključke glede kršitve iz 1. točke poglavja C (str. 5), in sicer zakaj ocenjuje, da tožnikovo ravnanje pri nabavi rezervnih delov pri podjetju G. ne predstavlja nevestnega ali malomarnega izpolnjevanja delovnih obveznosti in za zaključek, da se zaradi tožnikovega ravnanja pri toženi stranki delovni proces ni zaustavil ali bistveno upočasnil. Ker razlogi za te zaključke niso navedeni, pritožbeno sodišče sodbe v tem delu ne more preizkusiti. Pri presojanju ali je tožnik s takim ravnanjem storil hujšo kršitev delovnih obveznosti iz 3. točke poglavja C. ("nesmotrna in neodgovorna uporaba sredstev podjetja, ki ima za posledico povzročitev škode, ki presega celoletni povprečni OD delavca v gospodarstvu RS v preteklem koledarskem letu") je sodišče zaključilo, da s svojim ravnanjem sploh ni izkoriščal in uporabljal sredstev podjetja, ker je blago nabavil le na konsignacijo, ne pa na redno zalogo. Pritožbeno sodišče se s tem zaključkom sodišča prve stopnje strinja, saj je bilo tekom postopka ugotovljeno, da se blago dano na konsignacijo dobavitelju plača šele po prodaji. Tožnikova nabava blaga torej ni imela za posledico uporabe sredstev tožene stranke, zato tudi tožniku ne moremo očitati, da je nesmotrno oz. neodgovorno uporabljal sredstva podjetja. Tožena stranka v pritožbi zaključka o nabavi blaga na konsignacijo ne izpodbija, zato je pritožbeno sodišče na tako ugotovljeno dejansko stanje vezano. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da očitane kršitve ni mogoče pravno kvalificirati po 7. točki poglavja C ("zloraba položaja ali prekoračitev danega pooblastila, če zloraba ali prekoračitev povzroči škodo podjetju ali so s tem kršene pravice delavcev iz dela"). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka v sklepu ni obrazložila, kako je tožnik z očitanim ravnanjem zlorabil svoj položaj ali prekoračil dano pooblastilo niti v izreku opisanega ravnanja ne moremo pravno kvalificirati kot hujšo kršitev zlorabe položaja. Svojo odločitev o neutemeljenosti očitka, da je tožnik s svojim ravnanjem prekoračil dano pooblastilo pa sodišče prve stopnje nejasno razlaga. Najprej zaključi, da sploh ni mogoče ugotoviti, kaj bi bilo glede na okoliščine in opis delovnega mesta vodje oddelka dano pooblastilo. V nadaljevanju pa navede, da je imel tožnik na podlagi opisa delovnega mesta pooblastilo sklepati pogodbe. Tožnikovo pooblastilo tako izhaja že iz njegovega delovnega mesta. Vendar pa je iz ugotovljenega dejanskega stanja mogoče zaključiti, da danega pooblastila ni prekoračil, saj je sklepanje poslov glede nabave rezervnih delov spadalo v njegovo delovno področje in je bilo zato sklepanje pogodb z G. d.o.o. v okviru danih pooblastil. Za prekoračitev danega pooblastila bi šlo le v primeru, če bi tožnik z G. sklepal pogodbe, ki ne bi spadale v njegovo delovno področje. Ne gre pa za prekoračitev danih pooblastil, če ni upošteval navodil direktorja o nakupu blaga po najnižjih cenah, kot to navaja tožena stranka v pritožbi. Tožnikovo neupoštevanje direktorjevih navodil bi lahko pravno kvalificirali le kot kršitev iz 2. točke poglavja B, vendar mu tožena stranka neizpolnjevanja navodil neposredno nadrejenih v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka niti v sklepu ni očitala. Tožnikovo neupoštevanje navodil nadrejenih pa lahko kaže na subjektiven odnos tožnika pri drugih kršitvah. Obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje glede kršitev iz poglavja B. 95. člena Pravilnika, ki določa hujše kršitve delovne obveznosti, za katere se lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, je nejasna, saj sodišče najprej zaključuje da tožnik sploh ni storil hujših kršitev delovnih obveznosti, nato pa dodatno ugotavlja in obrazlaga tudi, ali so bile podane kvalifikatorne okoliščine določene v 2. odstavku 96. člena Pravilnika. Če sodišče presoja ali je delavec storil hujšo kršitev delovnih obveznosti, za katero se lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, mora najprej ugotoviti, ali je kršitev storil, šele nato pa ugotavljati, ali so podane tudi kvalifikatorne okoliščine, ki so pogoj za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Če sodišče ugotovi, da je delavec za hujšo kršitev delovnih obveznosti odgovoren, pa kvalifikatorne okoliščine niso podane, mu mora izreči eno izmed milejših sankcij. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku pri poslovanju z G. d.o.o. ne moremo očitati nevestnega ali malomarnega izpolnjevanja delovnih obveznosti, kar je opredeljeno tudi kot hujša kršitev delovnih obveznosti v 2. točki poglavja B, ni obrazložen. Sodišče prve stopnje se sklicuje na obrazložitev glede kršitev iz poglavja C, ki je tudi nepopolna. Neobrazložen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ne gre za kršitev iz 11. točke poglavja B (" povzročitev materialne škode podjetju ali delavcu ali tretji osebi v zvezi z delom namenoma ali iz malomarnosti v višini nad 10 % povprečnega OD v podjetju v mesecu, ko je bila škoda povzročena") in kršitev po 33. točki poglavja B ("sklepanje pogodb, s katerimi se povzroči materialna škoda ali škoduje interesom podjetja"). V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja le zaključke, da tožnik toženi stranki ni povzročil materialne škode in ni namenoma sklepal pogodb, s katerimi bi hotel škodovati interesom podjetja. Ker se obe navedeni kršitvi lahko stori tudi iz malomarnosti, bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati, ali je tožniku pri poslovanju z G. mogoče očitati vsaj malomarnost. Pri preizkušanju ali so bile glede kršitev iz poglavja B podane kvalifikatorne okoliščine določene v 2. odstavku 96. člena Pravilnika, je sodišče preizkušalo le, ali je bila podana večja škoda in ugotovilo, da do oškodovanja ni prišlo, ker izračun oškodovanja tožene stranke ni ustrezen. S tem se strinja tudi pritožbeno sodišče. Napačen izračun škode pa še ne pomeni, da toženi stranki škoda sploh ni nastala, ampak le to, da ji ni nastala v taki višini. Vsekakor pa mora nastanek večje škode dokazati tožena stranka. Prav tako bi sodišče prve stopnje moralo preizkušati, ali je podana katera izmed drugih kvalifikatornih okoliščin, predvsem ali je bil ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces, ali kako drugače oteženo poslovanje podjetja. Tožena stranka je že tekom disciplinskega postopka in kasneje tudi v sodnem postopku navajala, da je bila že analiza poslovanja oddelka, na podlagi katere je bilo sestavljeno poročilo z dne 30.10.1993, na podlagi tega pa uveden disciplinski postopek, opravljena zaradi opozarjanja trgovskih potnikov na nekonkurenčnost podjetja. Na to kažejo tudi navedbe v prvi odločbi disciplinske komisije z dne 22.12.1993, kjer je navedeno da je tožena stranka zaradi tožnikovih ravnanj izgubila trg in kupce, ker so le ti blago zaradi previsokih cen raje nabavljali neposredno pri proizvajalcih ter da je delovni proces, to je prodaja stala. O teh okoliščinah je izpovedala tudi priča S. V. na obravnavi dne 8.3.1999 (l. št. 70). Kot pravilno opozarja tožena stranka v pritožbi, se bi sodišče prve stopnje moralo opredeliti tudi do teh dejstev. Nejasni so tudi razlogi sodbe glede kršitve iz 1. alinee točke I. sklepa tožene stranke z dne 16.2.1994, kjer je navedena kršitev, da je tožnik v času od junija do oktobra 1993 nabavljal blago uvoženo iz ..., na deklaracijskih listih pa ni bil naveden proizvajalec. Na 10. strani sodbe navaja, da se je vprašanje o nepravilno izpolnjenih deklaracijskih listih pojavilo v zvezi z dinami. Iz sklepa tožene stranke ter zapisnikov o obravnavah v disciplinskem postopku pa izhaja, da se kršitev o nepopolnih deklaracijskih listih nanaša na bovdne, kupljene pri dobavitelju G. d.o.o., ki so bili uvoženi iz .... V spisu se med prilogami tudi nahajajo fotokopije spornih deklaracijskih listov (B1/3). Ker si sodišče ni razčistilo na katere deklaracijske liste se kršitev nanaša, so preuranjeni tudi zaključki o zastaranju začetka disciplinskega postopka. Iz izvedenih dokazov namreč ne izhaja, da je sodišče prve stopnje sploh ugotavljalo, kdaj je pristojna oseba za vložitev zahteve za uvedbo disciplinskega postopka zvedela za kršitev. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku moralo najprej razčistiti, na katere deklaracijske liste se očitki tožene stranke nanašajo in nato tudi jasno ugotoviti, kdaj je pristojna oseba pri toženi stranki izvedela za kršitev in dejstvo, da je za to kršitev odgovoren tožnik. Glede na dosedaj ugotovljeno dejansko stanje so neutemeljeni pritožbeni očitki sodišču prve stopnje glede zaključkov o kršitvi iz 1. alinee točke II sklepa tožene stranke z dne 16.2.1994, kjer je ugotovljena odgovornost tožnika za kršitev, da je podjetju T. dne 27.7.1993 po računu št. 522356 prodal blago (diname PVC, cevke ventila ter matice I in II) ter kot dokazuje račun št. 0110893 z dne 9.8.1993, to isto blago kupil nazaj od T. po višjih cenah. Sodišče je glede kršitve sprejelo zaključek, da je začetek disciplinskega postopka zastaral in ga po oceni pritožbenega sodišča tudi ustrezno obrazložilo, zato je tukaj pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje le predvidevalo nastop zastaranja začetka disciplinskega postopka, neutemeljen. Priča M. K. je izpovedal, da je nadrejeno S. V. obvestil o prispetju spornega blaga nazaj v skladišče, ko je opazil, da se isto blago vrača nazaj v skladišče. Čeprav ni navedel točnega datuma, je smiselen zaključek sodišča prve stopnje, da je blago v skladišče prišlo v mesecu avgustu, saj je tudi račun iz meseca avgusta 1993. Če je torej M. K. o vračilu blaga S. V., ki je bila kot pomočnica direktorja pristojna vložiti zahtevo za začetek disciplinskega postopka, seznanil takoj, ko je blago prispelo v skladišče, je zaključek sodišča prve stopnje, da je ta za kršitev in kršitelja izvedela najkasneje do konca avgusta, pravilen. Tožena stranka v pritožbi ponovno navaja, da je za vse kršitve izvedela šele ob pripravljanju analize v oktobru 1993, vendar ne predlaga izvedbe nobenega dokaza, ki bi lahko pripeljal do drugačne dokazne ocene sodišča prve stopnje. V 2. alinei točke II sklepa je tožena stranka tožniku očitala, da je od podjetja T. nabavil kolesne verige, za katere obstaja poročilo W. z dne 30.7.1993, da niso primerne za vgrajevanje. S tako nabavo naj bi sklenil ekonomsko neupravičen posel, saj je še vedno 60 % teh verig na zalogi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik verige nabavil 16.6.1993, poročilo W. o neustreznosti verig pa je bilo sestavljeno šele 30.7.1993. Tožnik je torej te verige nabavil preden je dobil poročilo W., da verige niso primerne za vgrajevanje. Tožniku tako ni mogoče očitati malomarnega opravljanja dela, ker je nabavil verige, ki niso bile primerne za vgrajevanje, saj pred nabavo verig za poročilo W. ni vedel. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da je ta očitek tožniku dokazan, ker je za slabo kvaliteto verig vedel, pa se je za nabavo kljub temu zavestno odločil. Tukaj bi lahko tožena stranka očitala tožniku le to, da pred nabavo verig ni preveril, če so primerne za vgrajevanje, vendar pa tega tožniku v disciplinskem postopku ni očitala. Ker je sodišče vezano na opis dejanja iz disciplinskega postopka, se v širšo presojo ne sme spuščati. Glede očitane kršitve v 3. alinei točke II. sklepa tožene stranke, kjer je tožniku očitano, da je dne 2.7.1993 nabavil ključavnice pri podjetju T., čeprav so bile v podjetju v tem času na zalogi že ključavnice od dobavitelja N. M., ki so bile nabavljene v konsignacijo, od T. pa jih je tožnik nabavil na zalogo, so zaključki sodišča prve stopnje neobrazloženi. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ne gre za kršitve po 2. ali 33. točki poglavja B, ampak le navedlo, da niso podane kvalifikatorne okoliščine v zvezi z večjo škodo in tožnikovo ravnanje opredelilo kot nepravilno oceno, ne da bi navedlo razloge. Glede na zatrjevanje tožene stranke, da nabava blaga na zalogo v primeru, ko je bila možnost nabave blaga na konsignacijo, ni bila v interesu tožene stranke, tožniku pa je bilo to znano ter da so se sredstva zaradi nabave na zalogo plasirala v zaloge, bi lahko kazalo vsaj na kršitve iz 2. ali 33. točke poglavja B. Sodišče mora ugotoviti ali so očitki tožniku o storitvi teh dveh kršitev upravičeni, šele nato pa ugotavljati, ali so podane tudi kvalifikatorne okoliščine. Glede očitane kršitve iz 1. alinee točke III. sklepa tožene stranke, da je tožnik dne 5.8.1993 od podjetja L. nabavil krpe V., ki so jih že imeli na konsignaciji od podjetja A., je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnikovo ravnanje pri tej nabavi ni bilo malomarno, ker je prepričljivo pojasnil, dokazal pa tudi z listinskimi dokazi, da se je za nabavo krp V. pri podjetju L. odločil zato, ker je vedel, da bo krpe, ki so na konsignaciji od podjetja A. ta vzel nazaj. Iz bremepisa z dne 2.9.1993 je razvidno, da se je to tudi zgodilo, saj je imelo podjetje A. ob koncu meseca avgusta na konsignaciji le še 560 krp. Tožena stranka teh ugotovljenih dejstev v pritožbi ne izpodbija. Glede na navedeno se tudi pritožbeno sodišče strinja, da tožniku pri nakupu krp V. pri podjetju L. ne moremo očitati hujše kršitve zlorabe položaja ali prekoračitve danega pooblastila iz 7. točke poglavja C in tudi ne hujše kršitve sklepanja pogodb, s katerimi se povzroči materialna škoda ali škoduje interesom podjetja namenoma ali iz malomarnosti iz 33. točke poglavja B in niti kakšne druge hujše kršitve iz Pravilnika tožene stranke. Pritožbeno sodišče pa se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje glede kršitve iz 3. alinee točke III. sklepa tožene stranke, kjer je tožniku očitano, da je od podjetja L. nabavil 3 delne ventile po nesorazmerno višji ceni, kot je bila cena ventilov pri dolgoletnem dobavitelju S.. Sodišče prve stopnje se je spustilo v vsebinsko presojo očitane kršitve, brez da bi prej opravilo formalen preizkus, saj po oceni pritožbenega sodišča opis kršitve v izreku sklepa tožene stranke ni dovolj določno opredeljen. Ker pa je sodišče prve stopnje kršitev vsebinsko obravnavalo, pritožuje pa se samo tožena stranka, je pritožbeno sodišče preizkusilo vsebinsko odločitev sodišča prve stopnje. Glede na ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijani sodbi je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik z naročilom ventilov pri L. ni malomarno ali nevestno izpolnjeval delovnih obveznosti, napačen. Tožnik je izjavil, da je imel cenike na voljo, vendar ni vedel, da ventile prodaja tudi S. Temu zagovoru je sledilo tudi sodišče prve stopnje, ker je ugotovilo, da iz cenika z dne 1.7.1993 ni razvidno, da gre pod navedbo "... garnitura-DU" za ventile. Kot pravilno opozarja tožena stranka v pritožbi, je bil tožnik zadolžen tudi za opravljanje tržnih analiz. Tožnik bi moral cenike spremljati in v kolikor mu kakšna postavka ne bi bila jasno, to tudi razčistiti. Ker tega ni storil, bi mu po oceni pritožbenega sodišča glede tega lahko očitali, da je malomarno opravljal delo. Glede očitka iz 3. alinee točke III. sklepa tožene stranke, da je tožnik podjetju L. najprej prodajal, nato pa nazaj nabavljal iste čelade v času med 1.6. in 1.12.1993, vsaka nabava čelad pa je bila opravljena po višji ceni, so zaključki sodišča prve stopnje nejasni. Najprej ugotavlja, da bi začetek disciplinskega postopka lahko zastaral. Na zastaranje začetka disciplinskega postopka mora paziti sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje bi glede na navedbe v obrazložitvi moralo najprej jasno ugotoviti, ali je začetek disciplinskega postopka zastaral ali ne. Ker se je sodišče prve stopnje že spustilo v vsebinsko presojo kršitve, je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje preizkusilo tudi v tej smeri. Glede na ugotovljeno dejansko stanje se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom, da ne gre za zlorabo položaja oz. prekoračitev danega pooblastila in se pri tem sklicuje na obrazložitev pri kršitvah očitanih v zvezi s tožnikovim poslovanjem z G. d.o.o.. Svojega zaključka, zakaj ne gre za kršitev po 33. točki poglavja B pa sodišče prve stopnje ne obrazloži. Glede na očitek tožniku o prodaji in nato ponovni nabavi istega blaga, bi lahko šlo za sklepanje pogodb, s katerimi bi se povzročila materialna škoda, o čemer pa sodišče prve stopnje ni sprejelo nobenih zaključkov. Jasno pa je, da mora vse okoliščine povezane s kršitvijo navajati in dokazovati tožena stranka. Ker so bile odločitve sodišča prve stopnje glede nekaterih očitanih kršitev preuranjene, je pritožbeno sodišče skladno z 1. odstavkom 370. člena ZPP-77 pritožbi tožene stranke ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno oceni izvedene dokaze glede na navedene materialnopravne zaključke pritožbenega sodišča in ponovno odloči o tožnikovem zahtevku za razveljavitev sklepov tožene stranke. Ker je bila odločitev o razveljavitvi sklepov tožene stranke razveljavljena, je pritožbeno sodišče posledično razveljavilo tudi 2. in 3. točko izreka sodbe. Glede ugoditve tožnikovemu reparacijskemu zahtevku pa pritožbeno sodišče opozarja na navedbe tožnika, da je bil od prvega dne po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlen. Tožnik bi moral reparacijski zahtevek postaviti po višini v denarnem znesku in pri tem upoštevati denarne prejemke, ki jih je v tem času prejemal pri drugem delodajalcu. Določbe ZPP-77 je pritožbeno sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/94).