Jedro

Tožba, ki je bila vložena pri sodišču okupatorske oblasti, je ohranila tako procesne kot materialnopravne učinke. Kajti če so odločbe sodišč v civilnopravnih razmerjih (četudi so jih izdala sodišča okupatorja) ostale v veljavi, potem tudi ni mogoče odrekati pravnih učinkov tožbi, ki je bila vložena po 6.4.1941 pri sodišču okupatorskih oblasti. Drugih sodišč namreč tam ni bilo. In če je stranka hotela uresničiti svojo pravico do sodnega varstva, se je pač morala zateči k sodišču, ki je bilo (edino) na razpolago.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijani sklep in sklep sodišča prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog za nadaljevanje pravdnega postopka zaradi ugotovitve starševstva, ki se je začel 9.5.1944, ko je J.L. vložila tožbo pri sodišču v Mariboru. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper ta sklep sta tožnika vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Menita, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili določbe Zakona o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražnikovo okupacijo (Ur. l. SFRJ, št. 86/46 - v nadaljevanju ZRPO). Določbo 6. člena tega zakona namreč ni mogoče razumeti tako, da je treba vse postopke pred sodišči glede nerešenih pravnih razmerij začeti znova. Zato tudi ni treba ponovno vlagati tožb in drugih zahtevkov. Vložitev tožbe namreč nima samo procesnih učinkov, marveč ima tudi učinke na področju materialnega prava (glede zastaralnih rokov, prekluzivnih rokov itd.). Pravdnih postopkov, ki so bili začeti v času okupacije, zato ni treba ponovno začeti. Po stališču sodišč prve in druge stopnje bi tožnika (oziroma njuna pravna prednica) izgubila pravico do pravnega varstva (prekluzivni rok za vložitev tožbe bi namreč že iztekel), kar gotovo ni bil namen zakonodajalca. Določba 6. člena ZRPO šteje med nerešena pravna razmerja tudi tista, ki so nastala med sovražnikovo okupacijo. Glede rešenih pravnih razmerij pa je ta zakon sprejel stališče, da so med okupacijo izdane pravnomočne sodbe (npr. razvezne sodbe ali druge odločbe v statusnih zadevah) veljavne ter da dokončno rešujejo pravna razmerja med strankami (čeprav med pravnim redom okupacijskih oblasti in pravnim redom nekdanje FLRJ ni bilo kontinuitete).

Revizija je bila vročena začasnemu zastopniku toženca, ki nanjo ni odgovoril in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

O dovoljenosti revizije: Stranke lahko vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, vendar le zoper tistega, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - v nadaljevanju ZPP).

Sklep o zavrženju predloga za nadaljevanje postopka se na prvi pogled sicer ne zdi sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan. Vendar je konkreten primer specifičen. Gre namreč za odločitev o predlogu za nadaljevanje postopka, ki ga je sodišče prve stopnje zavrglo zaradi stališča, da so imeli pravna prednica tožnikov in tožnika sama možnost kasneje (po koncu vojne) tožbo ponovno vložiti. Tudi iz sklepa pritožbenega sodišča (s katerim je zavrnilo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje) izhaja, da tožnika nimata več pravice do sodnega varstva. Vsebinsko oziroma po dejanskih učinkih gre torej za sklep, ki tožnikoma odreka pravico do sodnega varstva. Zato ga je treba presojati tako kot sklep, s katerim je postopek pravnomočno končan, in zoper katerega je revizija dovoljena.

O utemeljenosti revizije: V konkretnem primeru gre za spor zaradi ugotovitve očetovstva, ki se je začel v času nemške okupacijske oblasti (leta 1944) pred Sodiščem Maribor. Usodo tega nedokončanega postopka je treba presojati po ZRPO (ker je po 640.a par. nemškega ZPO za sojenje v teh sporih izključno pristojno sodišče, v katerega okraju ima otrok stalno prebivališče, ali če nima stalnega prebivališča, kjer navadno prebiva, če pa tožbo vloži mati, je pristojno tudi sodišče v katerega okraju ima mati svoje stalno prebivališče, ali če nima stalnega bivališča, kjer navadno prebiva, ne prihaja v poštev Zakon o dopolnitvi pristojnosti /Zustaendigkeitsergaenzungs/ z dne 7.8.1952 /BGB1. prvi del str. 407/, ki se nanaša na nadaljevanje postopkov, ki so bili na dan 8.5.1945 nerešeni na sodiščih, na katerih se ne izvaja več nemška jurisdikcija). Po 6. členu ZRPO so se nerešena pravna razmerja, ki so nastala pod zakoni bivše (predvojne) Jugoslavije in med sovražnikovo okupacijo, reševala po veljavnih predpisih FLRJ. V 7. členu pa je ta zakon določal, da odločbe (sodbe, rešitve, sklepi in druge) sodišč v civilnopravnih razmerjih, izdane po 6.4.1941, ostanejo v veljavi. Vendar če se je odločba sodišča o takem razmerju opirala na pravne predpise, ki so jih izdali okupatorji, je lahko začel tisti, ki je mislil, da je s tako sodno odločbo oškodovan, v enem letu po uveljavitvi ZRPO postopek z zahtevo, naj pristojno sodišče razpravlja o pravnem razmerju in izreče odločbo na podlagi veljavnih predpisov (drugi odstavek).

Ker v sporu o očetovstvu odločba sodišča ni bila izdana, ne gre za primer iz drugega odstavka 7. člena ZRPO. Stališče sodišč prve in druge stopnje, da "je imela tožeča stranka možnost vložiti tožbo pred našimi organi oblasti (po veljavnih predpisih), česar pa ni storila in so tako neutemeljene pritožbene navedbe glede presoje tožbenega zahtevka in pasivne legitimacije" (prim. drugi odstavek na 3. strani sklepa sodišča druge stopnje), je zato napačno. Vložena tožba je ohranila tako procesne kot materialnopravne učinke, saj v njih ni posegel noben kasneje izdan predpis. Kvečjemu nasprotno. Če so po prvem odstavku 7. člena ZRPO odločbe sodišč (tudi okupacijskih oblasti) v civilnopravnih razmerjih, izdane po 6.4.1941, ostale v veljavi, potem je toliko manj mogoče odreči učinke po 6.4.1941 vloženim tožbam, torej procesnim dejanjem strank (ne pa sodišča). Odvzem pravnih učinkov vložene tožbe za nazaj bi bil tudi v nasprotju z načelom prepovedi posega v pridobljene pravice in v nasprotju s pravico do sodnega varstva.

Z zavrženjem predloga za nadaljevanje postopka sta sodišči prve in druge stopnje zagrešili bistveno kršitev odločb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi z drugim odstavkom 2. člena ZPP in 208. členom ZPP), zaradi česar je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, izpodbijani sklep in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 379. člen ZPP), v katerem bo preizkusilo, ali so podani pogoji za nadaljevanje (zaradi vojnih razmer in strankine smrti) prekinjenega postopka (prim. tudi par. 239. in 245. nem. ZPO).