Jedro

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je tožnikov predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tej pravdi uveljavljal plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ugotovljeno je bilo, da je utrpel raztrganino rotatorne manšete, prav tako pa ima občasne lažje bolečine in nevšečnosti v levem kolku. Tožnik je trpel trajne hude bolečine 10 dni, občasne hude 5 dni, trajne srednje hude 2 meseca in občasne en mesec, trajne lahke pa tri mesece. V bodoče bo občasno trpel srednje hude in občasno lahke. V času zdravljenja je utrpel naslednje nevšečnosti: imobilizacija desne rame, operacija (artroskopija), bolniška odsotnost z dela je trajala 12 mesecev, pred operacijo je opravil fizioterapijo (10x), po operaciji pa je bil ponovno 14 dni na zdravljenju v zdravilišču. Imel je številne zdravniške preglede.

2. Tožnik je utrpel kratkotrajen hud primarni strah ob škodnem dogodku, hud sekundarni strah pa pred operacijo. Srednje hud strah in sekundarni strah lahke oblike je trpel pred pregledi in terapijami. Zaskrbljenost za končni izid zdravljenja je bila od poškodovanja naprej pri tožniku izražena v srednje intenzivni obliki.

3. Življenjske aktivnosti tožnika so zmanjšane v tolikšni meri, da z desno roko ne more opravljati težjih opravil ali dela s povečanimi napori, saj je groba moč desne roke občutno zmanjšana, zato večinoma za vsa opravila uporablja levo roko in je odvisen od tuje pomoči. Ne more kositi trave ali delati na vrtu. Zdravstveno stanje pa se bo v bodoče še slabšalo.

4. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožniku plačati 6.125,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2013 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo. Glede temelja odškodninske obveznosti je bilo predhodno že odločeno s pravnomočno vmesno sodbo, in sicer da je le-ta podan v 50 %, zato je moralo sodišče ugotoviti samo še obseg škode in odmeriti pravično denarno odškodnino. Sodišče je ocenilo, da pravična denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem znaša 8.000,00 EUR, strah 1.500,00 EUR in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 15.000,00 EUR. Tako ugotovljeno višino odškodnine pa je sodišče, upoštevajoč vmesno sodbo o temelju odškodninske obveznosti, najprej zmanjšalo za 50 %, v nadaljevanju pa še za 50 %, saj je bilo ugotovljeno, da je sedanje stanje pri tožniku v 50 % posledica starih poškodb in sprememb v desnem ramenskem sklepu, samo preostalih 50 % pa je posledica obravnavanega škodnega dogodka z dne 16. 12. 2011. 5. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pojasnilo je, da je tožnik prekludiran glede navedb, da izvedenec ni priložil kopije zdravstvenega kartona in da iz njega ne izhajajo ugotovitve izvedenca glede predhodne poškodbe iz leta 2010. Sodišče je namreč tožnika pozvalo, da v roku poda pripombe na izvedensko mnenje, ki pa jih tožnik v tej smeri ni podal (286.a člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Poleg navedenega bi skladno z razpravnim načelom ter trditvenim in dokaznim bremenom moral tožnik sam predložiti zdravstveno dokumentacijo, na kar ga je sodišče pozvalo in mu določilo rok, vendar tožnik tega ni storil. Izvedenec pa je pojasnil, da je pri izdelavi mnenja izhajal iz zapisov v tožnikovem zdravstvenem kartonu, ki ga je predložil sam tožnik. Sodišče druge stopnje nadalje pojasni, da je oškodovanca treba obravnavati takšnega kot je, razen v primeru predhodnih poškodb. Tožnikov očitek, da ni prav, da je sodišče zaradi njegove predhodne poškodbe avtomatično zmanjšalo tudi odškodnino za tiste oblike nepremoženjske škode, ki so vezane izključno na konkretni škodni dogodek, je načeloma utemeljen, vendar pa je v sodni praksi sprejeto stališče, da je treba odškodnino za nepremoženjsko škodo vselej obravnavati kot celoto in ne zgolj po njenih posameznih pojavnih oblikah in zneskih. Višina končnega nadomestila za nepremoženjsko škodo pa je tudi ob upoštevanju tega pritožbenega očitka še vedno primerna.

6. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga predlog za dopustitev revizije in postavlja naslednja vprašanja: (1) ali je sodišče storilo bistveno kršitev določb ZPP, s tem, ko je svojo odločitev, da tožnikove težave v 50 % izvirajo iz njegove predhodne poškodbe, oprlo na izvedensko mnenje, ki pa mu izvedenec ni priložil zdravstvene dokumentacije v zvezi s predhodno poškodbo, njegovi zapisi in mnenje v zvezi s tem pa so tudi v nasprotju z zapisi v zdravstvenem kartonu; (2) ali je materialnopravno pravilna presoja o tem, da se tožnikova odškodnina zaradi predhodne poškodbe zmanjša za 50 %, še zlasti zaradi neizkazanosti konkretnih posledic po prvi poškodbi, ker si je tožnik v obravnavanem škodnem dogodku poškodoval tudi kolk in ker je sodišče zaradi predhodne poškodbe znižalo tudi odškodninski postavki za telesne bolečine in strah ter duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi poškodbe kolka; in (3) ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča glede višine prisojene odškodnine. Uveljavlja, da sta nižji sodišči storili bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj izpodbijanih sodb ni mogoče preizkusiti, in zmotno uporabili materialno pravo, ko sta na podlagi ugotovitve izvedenca ocenili, da je tožnikovo zdravstveno stanje v 50 % posledica starega stanja, ter glede višine prisojene odškodnine (179. in 182. člen Obligacijskega zakonika). Ugotovitve izvedenca in posledično sodišča so pavšalne in jih ni mogoče preveriti, ker izvedenec ni pridobil celotne zdravstvene dokumentacije v zvezi s predhodno poškodbo, poleg tega se je izkazalo, da je izvedenec tudi napačno povzel zapise iz zdravstvenega kartona. Tožnik sicer priznava, da je imel v letu 2010 manjše težave z desnim ramenom, vendar se mu je stanje po zdravljenju popravilo do te mere, da je lahko opravljal vsa opravila. Nadalje tožnik navaja, da bi nižji sodišči, upoštevajoč ugotovljeno predhodno poškodbo, lahko utemeljeno znižali odmerjeno odškodnino zgolj za duševne bolečnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi poškodbe rame ali v manjšem obsegu (naprimer največ do 25 %) znižali odmerjeno odškodnino za vse oblike nepremoženjske škode. Tožnik tako meni, da je prisojena odškodnina prenizka. Upoštevajoč primerljive primere glede trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin, strahu ter obstoju in obsegu trajnih posledic iz knjige Berger Škrk, Alenka, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo na straneh od 204 do 227 in od 352 do 395 (II Ips 53/98, II Ips 619/96, II Ips 277/97, II Ips 545/97, II Ips 587/98, II Ips 384/97, II Ips 581/98, II Ips 100/97 in II Ips 202/98) bi bila pravična denarna odškodnina med 27 in 37 povprečnimi plačami.

7. Predlog ni utemeljen.

8. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je tožnikov predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).