Jedro

Ker je do zatrjevane škode prišlo v času, ko je bil transportni polž pod nadzorom tožnikovega delodajalca, (t.j. izvajalca del) in ne pod nadzorom toženkinega zavarovanca kot njegovega imetnika, je bila skrb za varne potek dela na tožnikovem delodajalcu in ne na toženkinem zavarovancu kot imetniku naprave.

Glede na to, da je bila tožnikovemu delodajalcu naprava zaupana v popravilo, tožnik pa ni zatrjeval, da bi bilo obratovanje stroja med izvajanjem sanacijskih del izven nadzora njegovega delodajalca, bi bila tudi v primeru, če bi šlo za nevarno stvar, odgovornost toženkinega zavarovanca kot imetnika stvari izključena na podlagi pravila iz prvega odstavka 152. člena OZ.

Izrek

Revizija se glede zneska 49.352 SIT zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 4.049.352 SIT z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo plačilo stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je, da tožnik nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Zavzelo je stališče, da transportni polž niti sam po sebi niti med obratovanjem ni nevarna stvar, ampak je to postal šele zaradi posegov izvajalca del. Glede na to tudi v primeru, da je do posegov v stroj prišlo v sporazumu s toženkinim zavarovancem, odgovornosti za nesrečo ni mogoče prevaliti vanj. Ker je bil način odprave napake v sferi izvajalca del in ker je tožnik sprejel odločitev, da se med obratovanjem stroja povzpne nanj, toženkinemu zavarovancu tudi ni mogoče očitati opustitev, ki bi utemeljevale krivdno odgovornost. 3. Tožnik v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navedel je, da je odškodninski zahtevek temeljil na trditvah, da obratujoč transportni polž z izvrtanimi luknjami na ohišju stroja predstavlja nevarno stvar, delo na nezavarovani rotirajoči napravi pa nevarno dejavnost, in na trditvah, da je toženkin zavarovanec s tem, ko transportnega polža med popravilom ni ustavil, ampak ga je pustil obratovati, kršil pravila varstva pri delu. Ker sodišče ni zaslišalo prič S. B. in Z. G. (oba sta bila navzoča ob opravljanju del in bi vedela povedati zlasti o nujnosti interventnih del) in ker ni postavilo izvedenca varstva pri delu (izvedenec bi pojasnil, ali je toženkin zavarovanec ravnal v skladu s pravili varstva in zdravja pri delu in ali je transportni polž nevarna stvar), je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – UPB3 – v nadaljevanju ZPP, ki se glede na drugi odstavek 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 45/08, uporablja v obravnavani zadevi). Odklonitev izvajanja dokazov, ki ni ustrezno obrazložena, je v nasprotju s pravili pravdnega postopka. Zatrjuje tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je podano nasprotje med razlogi sodbe, ko sodišče ugotavlja, da transportni polž ni nevarna stvar, in da je postal nevaren zaradi posegov izvajalca, s katerimi se je tožnik strinjal. Poleg tega iz izjave v prilogi A6 izhaja, da je naročnik odločil, da se bo napaka odpravljala tako, da se napravijo tri odprtine, in da je bila interventna skupina zaradi stroškov zastoja pri obratovanju stroja pod hudim pritiskom, sodišče pa ugotavlja, da interventne skupine ni nihče priganjal, da pa je bilo zaželeno hitro delo, in da iz izjave izhaja le potrditev potrebe za sanacijo polža in kdaj je pri tožniku prišlo do poškodbe. Ker vzrok za škodo ni bil izven stvari, sta sodišči napačno uporabili 153. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Napačna in v nasprotju z listino A6 je obrazložitev, da toženkin zavarovanec ni mogel pričakovati tožnikovega ravnanja, pri katerem se je poškodoval. Rotirajoča naprava v obratovanju z luknjami, ki so izrezane na vrhnjem skritem delu ohišja, je nevarna stvar. Ker je toženkin zavarovanec dopustil, da se pregled opravljenega dela vrši med obratovanjem naprave, ki ni bila ustrezno zavarovana, je kršil določbe Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD) – revident izpostavlja njegov 5. člen – in podzakonskih predpisov. Glede na to, da je tožnik le kontroliral izvedena dela, katerih vsebino je določil toženkin zavarovanec, škoda ni nastala izključno zaradi ravnanja tožnika. Poleg tega tožnik ni mogel vedeti za obratovanje stroja v času pregleda del. 4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za povrnitev premoženjske škode ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

6. V skladu z drugim odstavkom 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega (sedaj evrsko protivrednost) 1.000.000 SIT. Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, se vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Tožnik izpodbija odločitev o zavrnitvi zahtevka za povrnitev premoženjske škode v skupni višini 49.352 SIT. Ker izpodbijani del ne presega revizijskega praga, revizija ni dovoljena.

7. Očitki bistvenih kršitev določb postopka niso utemeljeni. Z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje prič S. B. in Z. G. tožniku ni bila odrečena možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožnik je navedel, da bi predlagani priči vedeli povedati o nujnosti interventnih del. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do navedenih dokaznih predlogov, sodišče druge stopnje pa se je s stališčem sodišča prve stopnje strinjalo. Bistveni argument sodišč za zavrnitev dokaznih predlogov je bil, da iz trditvene podlage, ki jo je ponudil tožnik,(1) ne izhaja, da bi nujnost izvedbe dela mogla vplivati na presojo o temelju odgovornosti. Z drugimi besedami povedano: zaslišanje predlaganih prič ni bilo pomembno za odločitev v zadevi. Pravici do izjave je bilo s tako obrazložitvijo zadoščeno.

8. Navedena pravica ni bila kršena niti z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca varstva pri delu. Tožnik v reviziji navaja, da bi izvedenec pojasnil, ali je toženkin zavarovanec ravnal v skladu s pravili varstva in zdravja pri delu (tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da delovno mesto ni bilo ustrezno zavarovano in da niso bila dana ustrezna opozorila) in ali je transportni polž nevarna stvar. Presoja, ali je transportni polž nevarna stvar, je pravna presoja, ki ni v domeni izvedenca, marveč sodišča. V zvezi z ugotavljanjem podlage krivdne odgovornosti pa sta sodišči zavzeli stališče, da postavitev predlaganega izvedenca ni bila potrebna, ker je bil tožnik kot odgovorna oseba izvajalca del odgovoren za njihovo varno izvedbo. Taka obrazložitev ustreza zahtevi po obrazložitvi odločitve o zavrnitvi dokaznega predloga kot sestavnem delu pravice do izjave. Zatrjevana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi v tem delu ni podana.

9. Zatrjevano nasprotje med vsebino listine v prilogi A6 (naslovljeno z "Izjava prič o nastali nezgodi") in njenim povzetkom v sodbi ni tàko, da bi predstavljalo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je vsebino listine na način, ki je za tožnika sporen, opisalo v okviru obrazložitve o zavrnitvi dokaznih predlogov za zaslišanje prič S. B. in Z. G.. Takò povzeta vsebina listine ni služila kot podlaga za ugotovitev dejanskega stanja, pomembnega za odločitev o zahtevku, marveč kot podlaga za procesno odločitev o (ne)izvedbi predlaganih dokazov. Že zgoraj je bilo navedeno, da je sodišče odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov ustrezno obrazložilo, in da listina v prilogi A6 ni bila pomembna za to odločitev.

10. Neutemeljen je tudi očitek o nasprotju med ugotovitvijo v sodbi, da transportni polž ni nevarna stvar, in ugotovitvijo, da je postal nevaren zaradi posegov izvajalca sanacijskih del. Stališče sodišč je jasno: transportni polž sam po sebi ni nevarna stvar, nevaren pa je postal zaradi posegov izvajalca sanacijskih del. Tožnikovo nestrinjanje s posledičnim sklepom sodišč, da zaradi tega toženkin zavarovanec ni odgovoren za škodo, ki jo uveljavlja tožnik, pa ne more utemeljevati zatrjevane procesne kršitve, ampak predstavlja njegovo nestrinjanje z materialnopravnim stališčem nižjih sodišč. O tem bo stališče revizijskega sodišča podano v nadaljevanju.

11. Odločitev o zavrnitvi zahtevka, ker ni podan temelj odgovornosti toženkinega zavarovanca, je materialnopravno pravilna. Sodišči sta izhajali iz naslednjih ugotovitev, - da tožnik ni bil delavec toženkinega zavarovanca, - da je bil tožnik vodja izvajalca del, ki je bil po pogodbi s toženkinim zavarovancem dolžan izvesti sanacijo transportnega polža, oziroma natančneje: odločiti se za način odprave napake v delovanju naprave in to izvesti, - da je bil tožnik kot odgovorna oseba izvajalca zadolžen za varno izvedbo del in je bil odgovoren za varnost svojih delavcev, - da je tožnik, preden je splezal k cevem, vedel, da naprava obratuje in da so na ceveh izvrtane luknje, ni pa poznal njihove točne lokacije, - da so luknje izvrtali njegovi podrejeni in bi jih lahko predhodno vprašal za njihovo točno lokacijo, - da naprava deluje v prostoru, ki ni dostopen ljudem, in da gre za avtomatiziran postopek.

12. Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da transportni polž sam po sebi ni nevarna stvar. Nevaren je postal zaradi nepravilnega postopanja oziroma malomarnega posega vanj, za to pa se je tožnik odločil samostojno. Toženkin zavarovanec kot imetnik naprave ni mogel pričakovati, da se bo tožnik povzpel nanj med obratovanjem, niti se temu ni mogel izogniti ali tožnika odvrniti od njegove namere. Sodišče druge stopnje je pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da je transportni polž postal nevaren šele zaradi posegov izvajalca del. Četudi je te posege naredil v sporazumu s toženkinim zavarovancem kot naročnikom, ni mogoče nanj prevaliti odgovornosti za nesrečo. Način odprave napake je bil v sferi izvajalca del in on je bil tisti, ki takšnega načina odprave napake ne bi smel sprejeti. Ker je bila izvedba dela stvar izvajalca in ker v zvezi s tem naročniku ni mogoče očitati nepravilnosti, pa ni podana niti krivdna odgovornost toženkinega zavarovanca.

13. Revizijske navedbe, da je tožnik le kontroliral izvedena dela, katerih vsebino je določil toženkin zavarovanec, in da tožnik za obratovanje stroja v času pregleda del ni mogel vedeti, so v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami v sodbah. Ker revizije ni dovoljeno vložiti iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), so v tem postopku neupoštevne.

14. Ključno za materialnopravno pravilnost odločitve o zavrnitvi zahtevka je stališče nižjih sodišč, da je do zatrjevane škode prišlo v času, ko je bil transportni polž pod nadzorom tožnikovega delodajalca (tj. izvajalca del) in ne pod nadzorom toženkinega zavarovanca kot njegovega imetnika. Tàko stališče temelji na ugotovitvi, da je bila odprava napake zaupana tožnikovemu delodajalcu, ki se je odločil za način odprave napake in za potek njene izvedbe (drugačne revizijske navedbe so, kot je bilo že zgoraj navedeno, neupoštevne). Skrb za varen potek dela je bila torej dolžnost tožnikovega delodajalca(2) in ne toženkinega zavarovanca. Dejstvo, da je bila naprava v obratovanju, sama po sebi ne izpodbije pravilnosti navedenega stališča. Krivdno odgovornost toženkinega zavarovanca bi lahko utemeljevala šele ugotovitev, da ta okoliščina v času, ko so se izvajala dela, ni bila pod nadzorom tožnikovega delodajalca, vendar pa take ugotovitve v izpodbijanih sodbah ni. Neutemeljeno je tudi sklicevanje revizije na 5. člen ZVZD. Ta namreč ureja dolžnosti delodajalca v razmerju do delavca, tožnikovo razmerje do toženkinega zavarovanca pa ni bilo tàko.

15. Ob navedenih ugotovitvah tudi ni odločilno, ali je transportni polž (bodisi v mirujočem bodisi v delujočem stanju) nevarna stvar ali ne. Četudi bi šlo za nevarno stvar, bi bila namreč odgovornost toženkinega zavarovanca kot imetnika stvari izključena na podlagi pravila iz prvega odstavka 152. člena OZ, po kateri namesto imetnika stvari odgovarja tisti, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo, ali tisti, ki je sicer dolžan stvar nadzorovati, ni pa pri njem na delu. Tožnikovemu delodajalcu je bila namreč naprava zaupana v popravilo, tožnik pa ni zatrjeval, da bi bilo obratovanje stroja med izvajanjem sanacijskih del izven nadzora njegovega delodajalca.(3) Ker torej uporaba pravila iz drugega odstavka 153. člena OZ v obravnavanem primeru ne pride v poštev, za odločitev v zadevi vprašanje o pravilnosti stališča sodišča prve stopnje, da je bilo tožnikovo ravnanje za toženkinega zavarovanca nepričakovano in nepreprečljivo, ni pomembno.

16. Po ugotovitvi, da revizija zoper odločitev o zahtevku za povrnitev premoženjske škode ni dovoljena, v ostalem pa revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče v nedovoljenem delu revizijo zavrglo (377. člen ZPP), v ostalem pa zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o tožnikovih stroških postopka je vsebovana v odločitvi o reviziji (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Tožnik je zatrjeval, da je bilo njegovemu delodajalcu naročeno interventno delo, da je bilo delo treba opraviti takoj ter da je bilo izvajanje del naporno in tehnološko zahtevno.

Op. št. (2): Za odločitev v zadevi ni pomembno, kakšno je razmerje med odgovornostjo tožnikovega delodajalca in tožnika kot vodje del. Op. št. (3): Prim. II Ips 93/2005 z dne 11. 1. 2007 in II Ips 171/96 z dne 18. 12. 1997.