Jedro

Ker višina dediščine iz naslova plačila za opravljano delo zapustnika še ni ugotovljena, gre za enotno sosporništvo, ker je spor mogoče rešiti le na enak način za vse sospornike (196. člen ZPP).

Toženka je tožnikov dejanski delodajalec, kljub temu, da je bil tožnik formalno zaposlen pri IPS, zato je odgovorna za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja v času, ko je bil tožnik delavec formalnih delodajalcev, delo pa je opravljal pri njej. Odgovornost toženke ni le subsidiarna in tudi ne klasična odškodninska odgovornost, ampak je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja in se obravnava v okviru reparacijskega zahtevka iz delovnega razmerja.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da za čas od 24. 7. 2017 do 27. 3. 2018 obračuna plačo za opravljeno delo pokojnega A. A. in jo v roku 8 dni izplača tožnikom, vsakemu v deležu 1/6 za mesece julij, avgust, september, oktober, november in december 2017 ter januar, februar in marec 2018 v zneskih kot izhajajo iz izreka in zakonske zamudne obresti od navedenih datumov do plačila, ter 13. plačo za leto 2017 v višini 926,08 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2017 dalje do plačila (točka I/1 izreka), zavrnilo je višji tožbeni zahtevek (točka I/2 izreka); zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnikom vsakemu do 1/6 izplačati regres za letni dopust v višini 343,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2018 dalje do plačila (točka II izreka). Tožbo je v delu, kjer tožniki zahtevajo "skupaj s pripadajočimi povračili stroškov, povezanih z delom" zavrglo (točka III izreka) ter toženki naložilo, da tožnikom B. B., C. C., D. D. in E. E. povrne 5.511,39 EUR stroškov postopka, tožnikoma F. F. in G. G. pa skupaj 658,80 EUR stroškov postopka v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vključno 9. dne od prejema sodbe dalje do plačila (točka IV izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podredno, da izpodbijano sodbo v izpodbijanih točkah v celoti razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje sodbe ni ustrezno obrazložilo, saj iz nje ne izhaja, na katera pravno relevantna dejstva je odločitev oprlo. Ker tožniki v tem sporu niso niti enotni niti nujni sosporniki, saj s svojim zahtevkom lahko kot dedič vsak samostojno razpolaga, je odločitev sodišča prve stopnje z dne 20. 12. 2021 za 3. in 4. tožečo stranko pravnomočna, kar velja tudi za odločitev o stroških postopka. Pokojni oče tožnikov je bil nazadnje zaposlen pri družbi H. d. o. o. (družbi IPS) in je na območju toženke opravljal delo na podlagi pogodbe med toženko in IPS o opravljanju luško prekladalnih storitev. Pokojni tožnik je zatrjeval, da je med njim in toženko obstajalo prikrito delovno razmerje, kar toženka zanika. Toženka ne sprejema stališča VSRS, da je toženka odgovorna za tožnikovo prikrajšanje pri prejemkih v času obstoja delovnega razmerja pri družbi IPS. Zaradi ugotovljenih nezakonitosti, zlorab in prikritega delovnega razmerja odgovornost toženke naj ne bi bila subsidiarna (šesti odstavek 62. člena ZDR-1), torej enaka odgovornosti delodajalca (ali uporabnika) za prejemke iz delovnega razmerja (plačilo razlike z vsemi davki in prispevki). Po stališču toženke je taka odločitev arbitrarna in predstavlja nedopusten poseg v njeno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS in v pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena URS. Tožbeni zahtevek za prijavo tožnika v delovno razmerje in vpis delovne dobe v matično evidenco ZPIZ je bil pravnomočno zavrnjen, je sodišče odločilo, da toženka tožniku odgovarja kot delodajalec, za kar ni nobene pravne podlage. Dejstvo, da družba IPS ni bila ustrezno registrirana za opravljanje dejavnosti (zaposlitvena agencija) ne more biti podlaga za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, kar izhaja tudi iz odločitve VSRS VIII SM2/2021. Po pritožbenem stališču izpolnjevanje formalnih pogojev s strani delodajalca, ki na trgu za finančno nadomestilo ponuja storitve napotitve uporabnikom, ki tako deluje kot agencija za zagotavljanje začasnega dela, pa ni odločilno za opredelitev, da gre za posredovanje dela delavcev uporabniku (sodna praksa Sodišča EU C-216/15 in C-681/18). Poudarja, da narava razmerja med delavcem in uporabnikom zaradi tega ne bi bila prav nič drugačna, enako velja za vsebino dela. VSRS je v nasprotju s svojim prejšnjim stališčem nezakonitost delovanja družbe IPS štelo kot okoliščino, ki kaže na obstoj delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko, kar je kršitev 22. člena URS, ker odstop od prejšnje odločbe ni argumentiran in obrazložen. IPS je bila tista, ki je pokojnemu tožniku zagotavljala delo, vedno je ona tožniku dajala navodila o tem, kdaj mora priti na delo in kakšne zadolžitve ima in ne toženka, na katere območju je sicer to delo opravljal. Poslovno sodelovanje toženke z družbo IPS ima pravno naravo podjemne pogodbe. Sodišče prve stopnje zaradi vpliva odločitev VSRS sploh ni opravilo dokazne presoje skladno z 8. členom ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1, kar je nedopusten in nesorazmeren poseg v pravico toženke po 22. in 25. členu URS. Nadalje navaja, da je glede tožbenega zahtevka po višini bila trditvena podlaga pomanjkljiva, zato je odločitev sodišča prve stopnje posledično nezakonita in poenostavljena. Pokojni tožnik ni dokazal, da je bil povprečni delavec in tega tudi ni zatrjeval. Njegove navedbe so bile zgolj pavšalne. Pomanjkanje ustreznih tožnikovih trditev ne morejo nadomestiti dokazi (izvedenec in evidence toženke), le v primeru konkretnih trditev v zvezi z višino prejemkov bi se lahko izvedencu naložil izračun tožnikove plače v spornem obdobju. Dokazno breme je na tožniku. Ker je bilo dejansko stanje na podlagi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da bi bil tožnik pri toženki upravičen do povprečne plače, je to pripeljalo do nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. S tem je sodišče kršilo določbe po 7. in 212. členu ZPP in storilo kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP. Toženka je ves čas ugovarjala višini tožbenega zahtevka, saj bi bil tožnik kvečjemu upravičen do osnovne plače in mogoče še do dodatka na RDV. Povprečna plača ni primerno izhodišče za izračun razlike. Tudi odločitve sodišča o regresu za letni dopust in poslovno uspešnost so obremenjene z bistveno kršitvijo in posegajo tudi v pravico toženke do enakega varstva pravic. Prav tako ni ustrezno obrazložen tudi sklep o stroških postopka. Od 9 izvedenih narokov so bili 3 procesni, sodišče je neutemeljeno priznalo stroške kilometrine odvetniku. Odvetnik I. I. je v vlogah priglasil nižje število točk, kot mu jih je priznalo sodišče in izhaja iz sodbe, prilaga tudi razpredelnico, ki jo je o stroških tožnikov naredila. Tretja tožnica in četrti tožnik pa stroškov postopka sploh nista priglasila.

3.Pritožbeno sodišče je o zadevi že odločalo, in sicer je s sodbo opr. št. Pdp 166/2022 z dne 2. 6. 2022 potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, ki je s sodbo Pd 9/2018 v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pokojnega tožnika pri toženki, prijavo v zavarovanja in za plačilo plače v višini 2.400,00 EUR bruto, mesečnih razlik v plači od 15. 11. 2010 do 27. 3. 2018 in plačilo solidarnostne pomoči zaradi smrti. Vrhovno sodišče je po dopuščeni reviziji s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 17/2023 z dne 20. 6. 2023 sodbi nižjih sodišč v delu, ki se nanaša na razlike v plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja v obdobju od 24. 7. 2017 do 27. 3. 2018, in delu, ki se nanaša na stroške postopka, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem je to odločilo kot izhaja iz izpodbijane sodbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, prav tako pa ni storilo s pritožbo zatrjevanih kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba ustrezno obrazložena, vsebuje namreč vse razloge o odločilnih dejstvih, s katerimi pa se toženka ne strinja, vendar pa njeno nestrinjanje ne pomeni absolutnih bistvenih kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vsebinsko prepričljivo je ocenilo izvedene dokaze ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6.Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa na podlagi določbe prvega odstavka 360. člena ZPP presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene. S tem v zvezi poudarja, da se ne bo opredelilo do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na stališča VS RS v sodbi in sklepu VIII Ips 17/2023, s katerimi se toženka ne strinja. Sodišče pa tudi ni kršilo pravic pritožnice iz 22. člena Ustave RS, saj ji je bilo zagotovljeno enako varstvo pravic in tudi pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS.

7.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da dediči po pokojnem tožniku niso niti enotni niti nujni sosporniki, ker lahko vsak izmed njih samostojno razpolaga s svojim delom dediščine. Ker višina dediščine iz naslova plačila za opravljano delo zapustnika A. A. še ni ugotovljena, gre za enotno sosporništvo, ker je spor mogoče rešiti le na enak način za vse sospornike (196. člen ZPP).

8.Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju pravno formalno zaposlen pri H. (IPS), dejansko pa je delo (voznik tovornjaka - vlačilca) ves čas opravljal pri toženki, kamor ga je na delo poslal IPS, čeprav ta ni bil družba za zagotavljanje dela uporabniku, ker ni pridobil dovoljenja za opravljanje dejavnosti, ni bil vpisan v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku. Čeprav toženka ni delovne sile pri IPS naročala po priimkih in imenih ampak po profilih dela, je bil tožnikov obseg dela mesečno konstanten. Nadalje je sodišče tudi pravilno ugotovilo, da je toženka delavcem izdala dovolilnice (točka 14 obrazložitve) za vstop na njeno območje. Kot izhaja iz točke 15 obrazložitve so delo za toženko opravljali po njenih navodilih, pod nadzorom njenih delavcev. Sodišče je pravilno zaključilo, da glede na način dela tožnik za toženko ni opravljal podizvajalskega dela, zato je tožnikov IPS po vsebini zagotavljal opravljanje dela toženki, za kar pa niso bili izpolnjeni zakonski pogoji (ZDR-1 in ZUTD), saj si ni pridobil dovoljenja za zagotavljanje začasnega dela, vpisan pa tudi ni bil v evidenco oz. register.

9.Iz stališča VS RS v revizijski odločitvi v tej zadevi (VIII Ips 17/2023) in ostalih, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe, izhaja, da je bila toženka tožnikov dejanski delodajalec, kljub temu, da je bil tožnik formalno zaposlen pri IPS, zato je odgovorna za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja v času, ko je bil tožnik delavec formalnih delodajalcev, delo pa je opravljal pri njej. Odgovornost toženke ni le subsidiarna in tudi ne klasična odškodninska odgovornost, ampak je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja in se obravnava v okviru reparacijskega zahtevka iz delovnega razmerja, kot ga je tožnik postavil v tem sporu in le na ta način bo saniran položaj, v katerem se je pokojni tožnik znašel zaradi zlorabe.

10.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo izdelavo izračuna razlik v dveh variantah, in sicer z upoštevanjem podatkov o povprečnih plačah za DM Voznik luške mehanizacije (tožnik je v spornem obdobju opravljal delo voznika tovornega vozila - vlačilca za prevoz kontejnerjev) in individualni izračun ob upoštevanju osnovne plače in vseh dodatkov po kolektivni pogodbi. Toženka je pripravila le prvi izračun, zato je sodišče na predlog strank postavilo izvedenca finančne stroke. Ta pa individualnega izračuna za tožnika ni mogel pripraviti, saj toženka ni predložila evidenc delovnega časa za tožnika, ki jih je bila dolžna voditi. Tako je izvedenec upošteval podatke o povprečni plači na delovnem mestu VLM, kot jo je izračunala toženka, kar je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo v točki 24 obrazložitve. Toženka izračunom višine razlike v plači, regresov za letni dopust, poslovne uspešnosti in božičnice tekom postopka ni nasprotovala, v pritožbi pa argumente le pavšalno ponavlja. Pripomb na izvedensko mnenje ni podala, izvedenec pa je uporabil podatke, ki jih je toženka posredovala, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

11.V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev dovolj in ustrezno obrazložena, saj so kriteriji za obrazložitev stroškov postopka manj strogi od obrazložitve sodbe. Stroškovnik je sestavni del sodnega spisa, v katerega stranka lahko vpogleda. Tako lahko na stroškovniku označi odmero stroškov (prim. npr. VSL Sklep II Cp 139/2024, II Cp 2305/2018 in druge). Sodišče prve stopnje je tako svojo odločitev o stroških ustrezno obrazložilo, toženka pa je bila o stroških, ki jih je za F. F. in G. G. priglasila odvetniška pisarna J., obveščena z vročitvijo pripravljalne vloge, na kateri so bili stroški te odvetniške pisarne priglašeni.

12.Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvih odstavkih 165. in 154. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.