Jedro

Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti ni njegova, s tem da se domneva, da je posest dobroverna.

V postopku so bila prepričljivo ugotovljena številna relevantna dejstva, zaradi katerih je tožnik vedel, da ni lastnik nepremičnine, še več pa je dejstev, ki prepričljivo kažejo, da bi tožnik ob potrebni skrbnosti, ki se pričakuje od vsakogar v pravnem prometu, lahko vedel, da ni lastnik nepremičnine. Povprečna skrbnost v pravnem prometu je zahtevala od tožnika, da preveri, če se prejete nepremičnine z darilno pogodbo ujemajo s stanjem v naravi, še posebej glede na izjavo tožnika, da je vseskozi pričakoval, da mu bo oče navedeno nepremičnino podaril.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke zoper sklep se ugodi in se sklep razveljavi.

II. Pritožbi tožene stranke zoper sodbo se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki izreka spremeni tako, da se znesek 3.100,65 EUR nadomesti z zneskom 3.491,54 EUR.

III. Pritožba tožeče stranke zoper sodbo se zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Tožeča stranka je dolžan povrniti toženi stranki pritožbene stroške v višini 61,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do izpolnitev obveznosti.

V. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožnik na podlagi priposestvovanja lastnik nepremičnin, označenih z rezervnimi parc. št. in sicer parc. št. 764/6 k. o. X – travnik v izmeri 48 m² in parc. št. 764/7 k. o. X – travnik v izmeri 45 m², nastalih na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca geodetske stroke I. I. z dne 6. 7. 2013, pri katerih se bo, kot lastnik, vknjižil po pravnomočnosti te sodbe, ki bo podlaga za vpis sedaj rezerviranih parc. št. nepremičnin v kataster zemljišč ter zemljiško knjigo, kjer bodo navedenim nepremičninam dodeljene identifikacijske številke (ID in ID znak). (1) Prvo sodišče je še odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženki pravdne stroške v višini 3.100,65 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila. (2) Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sodbo P 116/2014 z dne 6. 1. 2015 dopolnilo tako, da je tožniku naložilo, da plača toženki, poleg že priznanih pravdnih stroškov po sodbi v višini 3.100,65 EUR, še stroške za pristop na narok v višini 320,40 EUR, kar skupaj z 22% DDV v višini 70,48 EUR znaša 390,89 EUR. Tudi navedene stroške mora tožnik plačati toženki v roku 15 dni po pravnomočnosti sodne odločbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(3) in v nadaljevanju v obrazložitvi navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dodatnih dokazov na katere je opozorilo pritožbeno sodišče. Dejansko stanje je bilo zato nepopolno ugotovljeno. Napačno je prvo sodišče ugotovilo dejstva o domnevni neskrbnosti tožnika, ker ni upoštevalo, da je šlo pri darilni pogodbi za odnos med očetom in sinom, v katerem veljajo drugačna merila zaupanja. V tem odnosu je tožniku zadostovalo, da mu je oče pokazal zemljišče, ki mu ga je podaril v naravi, ki je obsegalo parc. št. 16 – stavbišče k. o. X in del parc. št. 764/1 k. o. X, kar je bilo pravnomočno ugotovljeno v tem postopku in zemljišče parc. št. 764/2 k. o. X, ki danes predstavlja rezervirani parc. št. 746/6 in 746/7 obe k. o. X. Iz sklepa o dedovanju D 299/93 z dne 30. 9. 1994 izhaja, da parc. št. 764/1 k. o. X pripada tožniku. Sodišče ni opredelilo, za kateri del navedene parcele naj bi šlo, čeprav je v sklepu izrecni zapis, da bo navedena parcela parcelirana. S tem je bila potrjena ustna darilna pogodbo med očetom in tožnikom, da darilo očeta v resnici ne zajema zgolj parc. št. 16 k. o. X, kot se to navaja v darilni pogodbi, takšno stanje pa je bilo nesporno med tožnikom in njegovim bratom, pravnim prednikom toženke. Sporno zemljišče leži neposredno pred tožnikovo hišo, ta del je oče kot darilo pokazal tožniku v naravi, tožnik pa je parcelo s svojo družino prevzel v dobroverno, lastniško in nemoteno posest, ki jo je tudi vseskozi izvrševal. Šele po smrti pravnega prednika toženke je prišlo s stranki toženke do motilnih ravnanj. Višje sodišče je v sklepu II Cp 2393/2014 pojasnilo, da je sklenitev ustne darilne pogodbe lahko utemeljena podlaga za dobroverno lastniško posest. S sklepom o dedovanju se ni opredelilo, kateri del parc. št. 764/1 pripada tožniku. Parc. št. 764/2 ni bila nikjer omenjena, saj so bili vsi imenovani prepričani, da je del parc. št. 764/1, ki pripada tožniku in je bilo šele kasneje ugotovljeno, da gre za samostojno parc. št. 764/2. Parc. št. 764/2 je bila spregledana zaradi nečitljive mapne kopije, toženka pa ni prerekala, da mapna kopija ne odraža takšnega stanja, kot izhaja iz darilne, pisne in ustne pogodbe. Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da bi moral tožnik vedeti, kje se nahaja parc. št. 764/2, ker je ta parcela omenjena v številnih listinah, saj je problem identifikacije, kje ta parcela leži, zato tožnik, ko je bil enkrat prepričan, da gre za del parc. št. 764/1, na lego in druge probleme glede parc. št. 764/2 ni bil več pozoren. Tudi površinsko parc. št. 764/2 ne more predstavljati tistega prostora, ki bi bilo kmetiji pravnega prednika toženke neizogibno potrebno. Prvo sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge, ki so bili predloženi na naroku 6. 1. 2015, saj se je z njimi odgovarjalo na pripravljalno vlogo toženke z dne 23. 12. 2014, treba pa je upoštevati tudi sodno prakso, da so novi dokazni predlogi dopustni zaradi načela ekonomičnosti procesa, da se ne navajajo dokazi na zalogo. Tožnik je vložil tudi dopolnitev pritožbe, v kateri je predlagal, da se sodba razveljavi tudi v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških.

Toženka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženka je vložila predlog za izdajo dopolnilnega sklepa glede odločitve o pravdnih stroških oziroma podrejeno pritožbo, (4) v kateri navaja, da prvo sodišče ni upoštevalo stroškov za pristop na narok z dne 19. 6. 2014, ki so bili priglašeni v dodatnem stroškovniku. Toženki pripada za pristop na narok 320,40 EUR z DDV še dodatno 70,49 EUR oziroma skupaj 390,89 EUR.

Tožnik je v dopolnitvi pritožbe navedel, da izpodbija tudi sklep sodišča prve stopnje, s katerim so bili toženki prisojeni dodatni pravdni stroški.

Pritožba tožnika zoper sklep je utemeljena, pritožba zoper sodbo pa ni utemeljena. Pritožba toženke zoper sodbo je utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov tožnika, pri tem pa opredeljeno ne navede, katerih dokazov sodišče prve stopnje ni izvedlo. Iz pritožbenih navedb tudi ne izhaja, na kakšen način bi izvedba predlaganih dokazov lahko pripomogla k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja. Pritožba tudi opredeljeno ne pojasni razlogov, zaradi katerih (zavrnjeni) dokazi niso bili predloženi pravočasno, predvsem pa ne pojasni razlogov, zaradi katerih je tožnik utemeljeno menil, da so bili pravočasno predloženi dokazi zadostni za potrditev odločilnih dejstev in zaradi katerih utemeljenih okoliščin, je tožnik štel, da bi bilo predlaganje dodatnih dokazov do prvega naroka v nasprotju z ekonomičnostjo postopka.

Glede na trditveno podlago je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno oprlo na določbo četrtega odstavka 28. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih, (5) ki določa, da dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na na njej s priposestvovanjem po preteku 20 let. Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti ni njegova, s tem, da se domneva, da je posest dobroverna (drugi in tretji odstavek 72. člena ZTLR). Prvo sodišče je zato v dokaznem postopku pravilno ugotavljalo, ali je bil tožnik v opravičljivi zmoti glede dejstva, kdo je lastnik parc. št. 764/2 k. o. X. Prvo sodišče je tudi pravilno uporabilo določbo 269. člena Stvarnopravnega zakonika, po katerem je dobroverni posestnik izenačen z dobrovernim lastniškim posestnikom. Na podlagi tretjega odstavka 72. člena ZTLR se domneva, da je posest dobroverna, zato je bilo na toženki dokazno breme, da dokaže, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da nepremičnina, za katero zatrjuje, da jo je imel v posesti, ni njegova. V postopku so bila prepričljivo ugotovljena številna relevantna dejstva, zaradi katerih je tožnik vedel, da ni lastnik nepremičnine, še več pa je dejstev, ki prepričljivo kažejo, da bi tožnik ob potrebni skrbnosti, ki se pričakuje od vsakogar v pravnem prometu, lahko vedel, da ni lastnik nepremičnine. Povprečna skrbnost v pravnem prometu zahteva od vsakogar, da preveri, če se prejete nepremičnine z darilno pogodbo ujemajo s stanjem v naravi, še posebej glede na izjavo tožnika, da je vseskozi pričakoval, da mu bo oče navedeno nepremičnino podaril. Pritožba ne pojasni, katere so tiste konkretne okoliščine, ki bi z dodatnim zaslišanjem tožnika spremenile dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ob tem, da je dokazna ocena prvega sodišča skrbna in prepričljiva, posebej v delu v katerem ugotavlja, da je tožnik vedel, da nepremičnina, za katero zatrjuje, da jo je imel v posesti, ni njegova. Pritožbeno sodišče pri tem povzema del ugotovitev sodišča prve stopnje, ki navedeno dejstvo potrjujejo. Odločilna je ugotovitev prvega sodišča, da je bila parc. št. 764/2 ves čas evidentirana. Pojavljala se je kot samostojna parcela v listini že dve desetletji pred sklenitvijo darilne pogodbe z dne 23. 4. 1981. Parc. št. 764/2 je bila ves čas vodena kot samostojna parcela, poleg parc. št. 764/1, ki jo izkazuje posestni list s stanjem na dan 31. 12. 1991. Obe parceli sta bili navedeni v sklepu o dedovanju D 299/93 z dne 30. 9. 1994, s tem, da je bilo dedičema tožniku in pravnemu predniku toženke naloženo, da poskrbita za odmero parc. št. 764/1, kar ni bilo izvedeno. Da gre za dve samostojni zemljišči s svojima parc. št. izhaja tudi iz cenitve nepremičnin izvedenca kmetijske stroke, s katerim je bil tožnik seznanjen in na podlagi katere mu je bil izplačan nujni dedni delež v zapuščinskem postopku po pokojnem F. S. st. V zapuščinskem postopku po pokojnem očetu sta se tožnik in pravni prednik toženke dogovorila o razdelitvi zemljišč. Tožnik je na hrbtno stran posestnega lista napisal parc. št. zemljišč, ki naj bi jih pridobil v last po pokojnem očetu. Pritožba opredeljeno ne izpodbija pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila parc. št. 764 razdeljena na parc. št. 764/1 in 764/2 že v času darilne pogodbe, zato zapis na posestnem listu, kjer je le zapis parc. št. 764 potrjuje, da je bila mišljena parc. št. 764/1, ki naj bi tožniku pripadla po pokojnem očetu, kar potrjuje tudi original listine posestnega lista. V zapuščinskem postopku se je parc. št. 764/2 zapisovala v listinah samostojno kot vse ostale parcele, ki jih je v zapuščinskem postopku prejel pravni prednik toženke in so bile podlaga za določitev nujnega deleža, ki je pripadal tožniku. Navedena dejstva prepričujejo tudi pritožbeno sodišče, da tožnik ni bil v opravičljivi zmoti in zato njegova posest ni bila dobroverna.

O stroških postopka je prvo sodišče odločalo s sodbo, zato ni bilo pogojev za izdajo dopolnilnega sklepa na podlagi 325. člena ZPP. S sklepom se niso odpravljale očitne pisne napake v sodbi, zato tudi ni bilo pogojev za izdajo popravnega sklepa na podlagi 328. člena ZPP. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in sklep razveljavilo.

Pri odmeri stroškov je bilo pritožbeno sodišče vezano na pritožbene razloge pravdnih strank, zato tudi ni moglo vsebinsko in izven pritožbenih razlogov poseči v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo le pritožbi toženke, ker ji sodišče prve stopnje zmotno ni priznalo stroškov postopka za narok z dne 6. 1. 2015. Pritožbeno sodišče je toženki priznalo za pristop na narok 320,40 EUR, za 22% DDV 70,49 EUR, skupaj 390,89 EUR.

Pritožba tožnika zoper sklep je bila utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep razveljavilo. Pritožba tožnika zoper sodbo pa ni bila utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba toženke zoper sodbo je bila utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe.

Pritožbeno sodišče je toženki priznalo pritožbene stroške za sestavo pritožbe 50,00 EUR in za DDV 11,00 EUR, skupaj 61,00 EUR, ki jih je tožnik dolžan plačati v roku 15 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do izpolnitve obveznosti. Pritožbeno sodišče pa toženki ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, ker niso bili potrebni. Tožnik s pritožbo zoper sodbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške celotnega pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Točka I izreka sklepa.

Op. št. (2): Točka II izreka sklepa.

Op. št. (3): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (4): Pritožbeno sodišče je vlogo obravnavalo kot pritožbo zoper sodbo v delu, ki se nanaša na odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov toženki.

Op. št. (5): V nadaljevanju ZTLR.