Jedro

Sklep, s katerim so razpuščena delovna telesa občinskega sveta, ni uperjen zoper posameznika, temveč zoper sestavo delovnega telesa in razpušča delovno telo kot celoto. Tak sklep ni posamičen akt in zato tudi ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper sklep tožene stranke z dne 11.6.2007 (1. točka izreka), ker navedeni sklep ni upravni akt in tudi ne drug akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, in ker razrešitev drugo-tožnika članstva v delovnem telesu občinskega sveta ne pomeni posega v njegovo ustavno pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena Ustave RS (URS) in tudi ne v pravico iz 22. člena URS; in hkrati zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe v zvezi s tožbo (2. točka izreka), ker zaradi zavrženja tožbe niso bile izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1. S sklepom tožene stranke so bila razpuščena delovna telesa Občinskega sveta Občine ..., razen Komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja, ki ji je bilo s tem sklepom naloženo, da nemudoma prične postopek za nova delovna telesa, pri čemer naj upošteva volilni izid volitev v občinski svet. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, napadeni sklep razveljavi in vrne zadevo v nov postopek. V pritožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe niti ni zatrjevala, da bi bil izpodbijani sklep občinskega sveta upravni akt v smislu 2. odstavka 2. člena ZUS-1. Tožba je bila vložena zaradi kršitve pravic iz 44. in 22. člena URS, zato bi bilo treba napadeni sklep presojati v skladu z določbami 4. člena ZUS-1, ker v tem primeru ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V čem so kršite navedenih pravic, je v tožbi pojasnjeno. Pravno zgrešene so navedbe prvostopnega sodišča, da tožniku ni kršena pravica iz 44. člena URS, ker še vedno ostane član občinskega sveta. S tem članstvom pravica do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev ni izčrpana, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Z izpodbijanim sklepom občinskega sveta mu je bila nezakonito odvzeta že pridobljena pravica do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, glede na vsebino tega sklepa pa tudi kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena URS.

Pritožba ni utemeljena.

V upravnem sporu je zoper sklepe prvostopnega sodišča, s katerimi se onemogoči nadaljnji postopek, dovoljeno vložiti posebno pritožbo, razen če ZUS-1 ne določa drugače (2. odstavek 82. člena ZUS-1). Ker je z izpodbijanim sklepom zavržena tožba in posledično tudi predlog za izdajo začasne odredbe, je torej v tem primeru pritožba dovoljena.

Po 1. odstavku 75. člena ZUS-1 pa se pritožba lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (1. točka); zaradi zmotne uporabe materialnega prava ali zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta (2. točka); zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka). Po 2. odstavku 75. člena ZUS-1 je bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZUS-1 oziroma Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Po 3. odstavku 75. člena ZUS-1 pa je bistvena kršitev pravil postopka vselej podana, če gre za kakšen razlog iz 1., 2., 3., 4. ali 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ali razlog iz 1., 2., ali 3. odstavka 78.člena ZUS-1. Tožeča stranka je vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu, pri čemer uveljavlja, da je podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu po 2. odstavku 75. člena ZUS-1, ker da sodišče njene tožbe ni obravnavalo kot tožbe zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin po 4. členu ZUS-1, temveč kot tožbo zoper (upravni) akt, torej po 2. členu ZUS-1, in jo je zavrglo iz razloga, ker sklep občinskega sveta ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka 36. člena ZUS-1).

V 4. členu ZUS-1 je določeno, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V 3. odstavku 30. člena ZUS-1 je določeno, da je treba v tožbi zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin navesti dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno, organ ali uradno osebo, ki je to dejanje storila, dokaze o tem ter zahtevek, naj se poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ugotovi, odpravi oziroma prepove. V 2. odstavku 33. člena ZUS-1 pa je navedeno, da se s tožbo zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin posameznika lahko zahteva odprava, izdaja ali sprememba posamičnega akta; ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino tožnika; prepoved nadaljevanja dejanja; odprava posledic dejanja.

Res je sicer, da tožeča stranka v IV. točki tožbe izrecno omenja 4. člen ZUS-1, vendar ne dokonča misli in ne navede izrecno, da bi tožbo vlagala na podlagi te določbe, to izrecno trdi šele v pritožbi. Glede na vsebino tožbe in zlasti tožbenega zahtevka, pa je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče utemeljeno štelo, da je tožba vložena v smislu 2. člena ZUS-1, jo utemeljeno zavrglo in svojo odločitev oprlo na odločbo 4. točke 36. člena ZUS-1. Prvostopno sodišče je sicer to svojo odločitev utemeljilo s tem, da izpodbijani sklep občinskega sveta ni upravni akt, kar tudi po presoji vrhovnega sodišča ni. Vendar že zato, ker ni posamičen akt. Z njim namreč neposredno ni poseženo v pravni položaj posameznika, saj ni uperjen zoper posameznika, temveč zoper sestavo delovnega telesa in razpušča delovno telo kot celoto. To pa po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da gre za splošni akt. Splošnih aktov pa v upravnem sporu niti po določbi 2. člena niti po določbi 4. člena ZUS-1 ni dopustno izpodbijati. To izhaja tudi iz določbe 157. člena URS (ta določa: „Če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika,“), kot tudi iz določbe 4. člena ZUS-1. Po določbi 4. odstavka 5. člena ZUS-1 sicer v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti aktov organov, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja, vendar v tem primeru tožba ne temelji na tej določbi, poleg tega pa izpodbijani sklep občinskega sveta ni predpis, ki bi urejal posamična razmerja. Tudi če bi bila tožba vložena po 4. členu ZUS-1, bi jo bilo treba po presoji pritožbenega sodišča zavreči na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, saj izpodbijani sklep ni posamični akt, in zato ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.

Ker je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče pravilno in zakonito zavrglo tožbo tožeče stranke, je posledično pravilna in zakonita tudi njegova odločitev o zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe. Za njeno izdajo zaradi zavrženja tožbe tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bila izpolnjena procesna predpostavka za predlog za izdajo začasne odredbe, predpisana v 32. členu ZUS-1. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, in potrdilo izpodbijani sklep prvostopnega sodišča.