Jedro

Nepravično bi bilo, če bi morala stranka, ki je izgubila pravdo, nasprotni stranki povrniti stroške, ki jih je ta povzročila s svojim krivdnim ravnanjem.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, v točki II izreka glede odločitve o stroških postopka.

II.Pravdni stranki krijeta sami, vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v delu, ki glasi:

"Sklep, sprejet na 9. Skupščini družbe A. d.o.o., s sedežem X, ki je potekala 12. 10. 2022 in je povzet v notarskem zapisniku skupščine notarke B. B., opr. št. SV 1244/2022, z naslednjo vsebino:

Sklep številka 6.2.b: Na mesto direktorja se imenuje C. C., in sicer za obdobje štirih let. Mandat nastopi z dnem 19. 12. 2022." (točka I izreka izpodbijanega sklepa), se razveljavi."

ter odločilo, da tožena stranka nosi potrebne pravdne stroške tožeče stranke v deležu 3/5, tožeča stranka pa v deležu 2/5, ter si sodišče odločitev o višini stroškov pridrži do pravnomočnosti točke I izreka tega sklepa (točka II izreka izpodbijanega sklepa).

2.Zoper sklep sodišča prve stopnje, in sicer zoper stroškovno odločitev, ki je vsebovana v točki II izreka izpodbijanega sklepa, se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), s predlogom na njegovo spremembo v smislu, da se tožeči stranki naloži povračilo stroškov tožene stranke v ponovljenem postopku v celoti ter se stroški prvotnega postopka na prvi stopnji presojajo ločeno od ponovljenega postopka. Iz obrazložitve sodišča ni jasno razvidno, kako je bilo upoštevano dejstvo, da je postopek vključeval več zahtevkov, dolgotrajno sojenje ter številne stroške, ki bi jih bilo mogoče preprečiti s pravilno in pravočasno odločitvijo. Poenostavitev odločitve o stroških je zato neprimerna, saj zmanjšuje pomen dejanskih stroškov, ki so nastali kot posledica ponovljenega postopka, v katerem je bila tožena stranka 100 % uspešna. Sodišče očitno ni ustrezno upoštevalo vseh relevantnih dejavnikov, ki bi morali vplivati na odločitev o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče je z odločbo I Cpg 247/2023 dne 22. 2. 2024 delno ugodilo pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje I Pg 463/2022 z dne 2. 8. 2023 ter razveljavilo sklep sodišča prve stopnje v točki II izreka (ki se nanaša na odločitev o stroških) in v točki IV izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno sojenje. Takšna odločitev potrjuje, da je bila odločitev sodišča prve stopnje napačna pri obravnavi stroškov postopka, kar pomeni, da mora biti zadeva ponovno obravnavana ob upoštevanju vseh pomembnih okoliščin.

Pomembno je, da je imela tožena stranka v ponovljenem postopku 100 % uspeh, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se, ne glede na razlog zavrženja tožbe, šteje, da je tožena stranka v pravdi uspela, tožeča stranka pa v celoti propadla (VSL sklep I Cpg 627/2010).

Poleg tegaje tožena stranka v vlogi 11. 10. 20241, pred izvedbo narokov v ponovljenem postopku, tožečo stranko in sodišče ustrezno obvestila o odstopu prejšnje direktorice C. C. ter v posledici tega izpostavila, da tožeča stranka nima več pravnega interesa za nadaljevanje postopka ter sodišču predlagala, da tožbo zavrže. Prav to je bil razlog, iz katerega je nato sodišče s sedaj izpodbijanim sklepom tožbo dejansko tudi zavrglo. Stroški, ki so nastali v ponovljenem postopku, so nastali izključno iz razlogov na strani oziroma po krivdi tožeče stranke, zato jih je le-ta dolžna pokriti na podlagi prvega odstavka 156. člena ZPP. Tožena stranka je 100 % uspela v ponovljenem postopku, saj je že pred nastankom stroškov v ponovljenem postopku predlagala, naj sodišče izda končno odločbo ter zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo zavrže. Zato je upravičena do povračila celotnih stroškov, ki so ji nastali v ponovljenem postopku. Ti stroški pa so tudi bistveno višji od preostalih stroškov, ki so nastali v zvezi z izpodbijanjem preostalih sklepov (številka 3, 4, 5 in 7). Stroški ponovljenega postopka ne bi nastali, če bi sodišče pravilno sledilo predlogu tožene stranke z dne 11. 10. 2024 in bi tožbo zavrglo, ker pa tega ni storilo, so bili povzročeni dodatni stroški, ki ne bi nastali, če tožeča stranka ne bi neutemeljeno vztrajala pri tožbi, za katero je očitno, da v ponovljenem postopku ni imela več pravnega interesa. To pomeni, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh relevantnih okoliščin in je zmotno uporabilo določbe 154. in 156. člena ZPP. Priglaša stroške.

3.Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke v celoti prereka pritožbene trditve kot neutemeljene ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sporna je odločitev o stroških postopka, vsebovana v točki II izreka izpodbijanega sklepa.

6.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje s sedaj izpodbijanim sklepom v delu, v katerem še ni bilo odločeno (v delu, kjer tožeča stranka zahteva razveljavitev sklepa skupščine, da se na mesto direktorja imenuje C. C. za obdobje štirih let z nastopom mandata 19. 12. 2020 - sklep številka 6.2.b), tožbo zavrglo (kar pritožbeno ni izpodbijano), hkrati pa odločilo o tem, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu (četrti odstavek 163. člena ZPP), kar je sedaj pritožbeno izpodbijano.

7.Pritožba nasprotuje stroškovni odločitvi s trditvijo, da bi moralo sodišče prve stopnje stroške deliti in tožeči stranki v celoti priznati stroške, ki so ji nastali v ponovljenem postopku. Smiselno se torej zavzema za to, da se stroški razdelijo na dve fazi postopka, pri čemer je prelomnica med njima izdaja sodbe sodišča prve stopnje z dne 2. 8. 2023 v zvezi s sodbo in sklepom sodišča druge stopnje z dne 22. 2. 2024, s katerima je bil del sodbe sodišča prve stopnje potrjen (trije sklepi skupščine), del zavrnjen (en sklep skupščine), del, ki je sedaj predmet zavrženja pa razveljavljen (en sklep skupščine) in vrnjen sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8.Ni utemeljena pritožbena graja, da v ponovljenem postopku tožeča stranka ni imela več pravnega interesa za nadaljevanje te pravde. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pravni interes za vložitev tožbe v delu tožbenega zahtevka na razveljavitev sklepa o imenovanju C. C. na mesto direktorice, sprejet na 9. skupščini tožene stranke (v nadaljevanju sklep številka 6.2.b), obstajal ves čas od vložitve tožbe do dneva učinka odstopne izjave C. C. z dne 7. 10. 2024, kar je tudi predmet odločitve v neizpodbijani točki I izreka sedaj izpodbijanega sklepa, v katerem se je sodišče prve stopnje obrazloženo opredelilo do vprašanja pravnega interesa tožeče stranke iz vseh zatrjevanih vidikov (glej točke 7 do 16, posebej točki 9 in 14 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Prvi narok v ponovljenem postopku se je vršil v času, ko je pravni interes še obstajal (11. 10. 2024), pri čemer ne gre spregledati dejstva, da je tožena stranka dan pred opravo tega naroka po elektronski pošti (ob 14.35 uri) poslala predlog za preklic naroka (ki se je vršil naslednjega dne ob 9.00 uri) ter istočasno predložila odstopno izjavo direktorice z dne 7. 10. 2024, iz katere je izhajalo, da le ta velja z učinkom na dan 7. 11. 2024. Na slednje je sodišče prve stopnje opozorilo toženo stranko z dopisom (10. 10. 2024 ob 15.28 uri) in naroka ni preklicalo. Narok je 11. 10. 2024 opravilo, zadevo zaključilo, s sklepom 4. 11. 2024 pa narok ponovno otvorilo in ga opravilo 28. 1. 2025, na katerem je izvedlo dokazni postopek in izdalo sedaj izpodbijani sklep, s katerim je tožbo v preostanku zavrglo, kar pomeni, da je glede tega dela zahtevka (razveljavitev sklepa skupščine 6.2.b) tožeča stranka v celoti propadla2.

9.Sodišče druge stopnje posledično ocenjuje, da ni razloga, da bi stroške delili v dve fazi postopka, saj tožeča stranka svojega tožbenega zahtevka tekom postopka ni spreminjala, v ponovljenem postopku pa je bilo odločeno zgolj še o vprašanju veljavnosti enega izmed petih skupščinskih sklepov (za razveljavitev katerega je tudi v ponovljenem postopku obstajal pravni interes), katerih razvelavitev je s tožbo zahtevala tožeča stranka, pri čemer je uspela z razveljavitvijo treh, propadla pa z zahtevkom na razveljavitev dveh skupščinskih sklepov. Tako je pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da je uspeh tožeče stranke v tem postopku 3/5, uspeh tožene pa 2/5, v tem deležu jima gredo vsi stroški, ki so bili potrebni v tem postopku, pri čemer bo vprašanje potrebnosti predmet odločitve sodišča prve stopnje o višini pravdnih stroškov.

10.Sodišče prve stopnje je tako pravilno postopalo, ko je na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP glede na delni uspeh tožeče stranke v tej pravdi, upoštevalo dosežen končni uspeh in na tej podlagi določilo višino deležev stroškov postopka vsaki od pravdnih strank.

11.Ni utemeljena pritožbena graja, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti posebej o stroških ponovljenega postopka. Temeljno in odločilno je načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj, razen če gre za separatne stroške, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre in kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Pravilo, da je dolžnost povrnitve pravdnih stroškov odvisna od uspeha v pravdi, se uporablja tudi, če stranka v pravdi deloma uspe. Sodišče lahko glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške ali pa naloži eni stranki, naj drugi stranki povrne sorazmeren del stroškov.3 Res je sicer, da se glede na okoliščine primera izjemoma lahko stroški delijo glede na faze postopka ali pa ločeno glede temelja in višine, vendar pa v obravnavanem primeru za specifično situacijo, v kateri bi prišlo do takšnega načina obračunavanja stroškov, ne gre. V obravnavanem primeru je tožeča stranka ves čas postopka vztrajala pri zahtevku, kot ga je postavila v tožbi, pri čemer je bila prvotna odločitev sodišča prve stopnje potrjena glede treh skupščinskih sklepov, glede enega je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, glede enega pa razveljavljen, v tem obsegu pa je bila tožba zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožeče stranke zavržena, pri čemer je pravni interes obstajal ob vložitvi tožbe in tudi po razveljavitvi tega dela tožbenega zahtevka, pa vse do končne odločitve z izpodbijanim sklepom, v katerem je sodišče prve stopnje evidentno obrazložilo pomanjkanje pravnega interesa iz večih vidikov, kar pa pritožbeno ni več sporno.

12.Ni utemeljena pritožbena graja, da so v ponovljenem postopku nastali stroški izključno iz razlogov na strani oziroma po krivdi tožeče stranke v smislu prvega odstavka 156. člena ZPP4, zato jih je dolžna v celoti kriti sama. Kriterij krivde je korektiv temeljnega pravila o povrnitvi pravdnih stroškov - kriterija uspeha v pravdi. Nepravično bi bilo, če bi morala stranka, ki je izgubila pravdo, nasprotni stranki povrniti stroške, ki jih je ta povzročila s svojim krivdnim ravnanjem. Pojem krivde iz prvega odstavka 156. člena ZPP zajema dejanja, katerih namen je zavlačevanje postopka, kot na primer: nepravočasno vložene pripravljalne vloge, zamuda z umikom tožbe po izpolnitvi zahtevka, neprivolitev tožene stranke v umik tožbe po tem, ko je izpolnila tožbeni zahtevek, odstranitev pooblaščenca iz sodne dvorane zaradi kršenja reda itd. Sankcija za takšna ravnanja je dvojna: ne samo, da mora stranka nasprotni stranki povrniti stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi, ampak mora nositi tudi svoje lastne stroške, ki bi sicer po načelu uspeha morda bremenili nasprotno stranko. Stroškovna sankcija iz citirane določbe je le eden od represivnih ukrepov, katerih namen je preprečiti zlorabo. Neutemeljeno upiranje tožbenemu zahtevku samo po sebi še ni zakrivljeno ravnanje, zaradi katerega bi morala tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške po krivdnem načelu.5 Smiselno enako velja tudi v primeru, ko tožeča stranka vztraja pri tožbi z zatrjevanjem obstoja pravnega interesa zanjo. Tožeči stranki iz tega razloga po krivdnem načelu6 ni moč naložiti stroškov ponovljenega postopka, kljub temu, da se je v njem izkazalo, da pravni interes ne obstaja več. Zato ji separatnih stroškov iz pritožbeno zatrjevanih krivdnih razlogov, ker je vztrajala pri tožbi še v preostalem delu tožbenega zahtevka kljub neobstoju pravnega interesa, ni moč očitati.

13.S tem je sodišče odgovorilo na vsa pritožbena izvajanja, ki so bila v zadevi odločilnega pomena, posledično na vsa ostala pritožbena izvajanja ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14.V posledici navedenega se izkaže pritožba tožene stranke za neutemeljeno, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v odločitvi o stroških postopka, vsebovani v točki II izreka tega sklepa, potrdilo. Odločitev temelji na določbi 2. točke 365. člena ZPP.

15.Tožena stranka je s svojo pritožbo v celoti propadla, zato krije sama vse stroške, ki so ji v zvezi s tem nastali (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP), medtem ko tudi tožeča stranka krije svoje stroške, ki so ji nastali z odgovorom na pritožbo sama, saj z njim ni pripomogla k rešitvi zadeve na drugi stopnji (155. člen ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Pravilno: dne 10. 10. 2024 (glej red. št. 180 spisa).

2N. Betetto, Pravdni postopek s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, stran 30, citat: "Čeprav je tožeča stranka ob vložitvi tožbe zanjo imela pravni interes, pa se izkaže, da ga zaradi okoliščin, nastalih med postopkom, nima več, zaradi česar sodišče tožbo zavrže, se šteje, da je tožeča stranka v pravdi popolnoma propadla."

3Kot v opombi 1.

4Stranka mora ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo.

5N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, stran 40 do 43.

6O povračilu stroškov se odloča ločeno od vseh drugih stroškov postopka.