Jedro

Prerekanje terjatev (bodisi s strani stečajnega upravitelja bodisi s strani upnikov) mora biti izraženo na pravno upošteven način. Izjava upnika, da prereka terjatev drugega upnika pod pogojem, da ni bila plačana sodna taksa za prijavo te terjatve v stečajnem postopku, nima narave prerekanja terjatve, prerekanje pa tudi sicer ne more biti pogojno. Upnikovih poznejših navedb, stališč in pojasnil glede njegovega prerekanja, podanih po koncu ali izven naroka za preizkus terjatev, ni dopustno upoštevati.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v uvodu navedene upnike napotilo, da zaradi ugotovitve obstoja prijavljene terjatve v višini 699.926.530,19 SIT s pp v roku 15 dni od dneva vročitve sklepa začnejo postopek pred sodiščem proti upniku P.M., ki je te terjatve prerekal.

Zoper takšen sklep so v uvodu navedeni upniki po svojem pooblaščencu vložili pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagali so, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba je utemeljena.

Terjatve pritožnikov so bile prijavljene s skupno prijavo pod zap.

št. 116. V zvezi s tem sodišče druge stopnje uvodoma pripominja, da bi se moralo sodišče prve stopnje, preden je dopustilo, da se te terjatve preizkusijo na naroku za preizkus prijavljenih terjatev, prepričati, ali omenjena skupna prijava (vloga) vsebuje vse, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, zlasti še podpise vlagateljev (2. odst. 105. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Na omenjeni vlogi namreč podpisov posameznih upnikov ni. Njihovi podpisi so na posebnih listih, ki so vlogi priloženi kot priloga, pri čemer pa iz te priloge ni razvidno, da se podpisi nanašajo prav na skupno prijavo terjatev posameznih upnikov. Na ta način bi bili lahko podpisi zbrani tudi za kakšen drug namen. Glede na takšno stanje stvari bi zato moralo sodišče prve stopnje v skladu s 1. odst. 108. člena ZPP od vseh upnikov, ki so navedeni v prilogi k prijavi, zahtevati, da vlogo dopolnijo s svojim podpisom, kar bi se tehnično lahko izvedlo tudi tako, da bi posamezni upniki skupno prijavo jasno in nedvoumno odobrili s posebno vlogo, vsak seveda le glede svoje terjatve. Vendar pa takšen postopek sedaj ni več potreben, saj so upniki s tem, ko so vložili obravnavano pritožbo, prijavo svojih terjatev konkludentno odobrili.

Pritrditi je treba pritožbeni navedbi, da izjava upnika (M.P.), da prereka terjatev pod pogojem, da ni bila plačana sodna taksa za prijavo te terjatve v stečajnem postopku, nima narave prerekanja terjatve in da po vsebini predstavlja (le) upnikovo opozorilo, da je prijava pod zap. št. 116 nepopolna vloga. Pravilno je tudi v pritožbi podano stališče, da prerekanje tudi sicer ne more biti pogojno, saj mora biti izjava o prerekanju glede na določbo 142. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaci (ZPPSL) povsem določna.

Sodišče druge stopnje se strinja tudi s pritožbeno navedbo, da upnikovih poznejših navedb, stališč in pojasnil glede njegovega prerekanja (podanih po koncu ali izven naroka za preizkus terjatev) ni dopustno upoštevati.

Prerekanje terjatev (bodisi s strani stečajnega upravitelja bodisi s strani upnikov) mora biti izraženo na pravno upošteven način. V obravnavanem primeru takšnega prerekanja ni bilo. Prerekanje s strani upnika M.P.na naroku dne 15.5.2003 je bilo prvič pogojno, drugič pa tudi po vsebini neustrezno in zato glede na že navedene razloge ni moglo biti upoštevno. To pa velja tudi za dodatni pojasnili (obrazložitvi) M.P. z dne 21.9.2004 in z dne 17.5. 2005, ki ju je sodišče prve stopnje povzelo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in očitno tudi nanji oprlo svojo odločitev. Iz teh pojasnil pa ni dopustno sklepati, da je M.P. terjatve pritožiteljev prerekal nepogojno. Če je hotel te terjatve prerekati na pravno upošteven in pravno učinkovit način, torej nepogojno in tudi ne samo zaradi tega, ker ni bila zanje plačana sodna taksa, bi to lahko storil najpozneje na nadaljevanju naroka za preizkus terjatev dne 20.9. 2004. Iz povedanega izhaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe 142. člena, posledično pa tudi 144. člena ZPPSL in da za izdajo izpodbijanega sklepa ni imelo podlage.

Zato je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti (3. točka 365. člena ZPP).

Glede na takšno stanje stvari bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da veljajo terjatve pritožnikov za ugotovljene, seveda pod pogojem, da jih je stečajni upravitelj priznal in da jih ni prerekal še kakšen drug upnik (3. odst. 142. člena ZPPSL). Ni odveč še pojasnilo, da ne gre za eno terjatev (v višini 699.926.530,19 SIT), temveč za terjatve posameznih upnikov, katerih vsota očitno ustreza navedeni višini. Ker je s tem povezano tudi vprašanje plačila sodne takse za omenjeno prijavo, pa sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da so zavezanci za plačilo takse po tar. št. 19/2 Zakona o sodnih taksah vsi pritožniki, vsak seveda glede svoje terjatve.

Določbe ZPP je sodišče druge stopnje smiselno uporabilo na podlagi

15. člena ZPPSL.