Jedro

Za ugodno rešitev vlog za dodelitev brezplačne pravne pomoči je treba izpolnjevati tako subjektivni kot objektivni kriterij. Zato ugotovitev, da prosilec ne izpolnjuje objektivnega kriterija za dodelitev brezplačne pomoči zadošča, torej izpolnjevanja subjektivnega kriterija ni potrebno ugotavljati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, opr. št. Bpp 1113/2010 z dne 2. 6. 2010 odločila, da se prošnja A.A. za odobritev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju bpp) zavrne kot neutemeljena. Odločitev je tožena stranka utemeljila s podatkom, da je prosilec 24. 3. 2010 vložil prošnjo za dodelitev bpp v pravnomočno končanem kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju, št. K 113/2005, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, št. I Kp 264/2009 z dne 11. 2. 2010, sicer za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Tožena stranka je o predmetni prošnji že odločala in prošnjo kot neutemeljeno, z odločbo Bpp 607/2010 z dne 25. 3. 2010 zavrnila, ker prosilec v prošnji ni navedel razlogov za vložitev omenjenega izrednega pravnega sredstva. Upravno sodišče RS je s sodbo, opr. št. IV U 93/2010-5 z dne 20. 5. 2010, razsodilo, da se odločba Bpp 607/2010 z dne 25. 3. 2010 odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje. Tožena stranka je odločitev v obravnavani zadevi oprla na podatke, ki jih je pridobila iz predložene sodbe Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. K 113/2005 z dne 17. 6. 2009 in sodbe Višjega sodišča v Celju, opr. št. I Kp 264/2009 z dne 11. 2. 2010, ki je odločilo, da se sodba sodišča prve stopnje, s katero je bil prosilec spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let, po tretjem odstavku 183. člena KZ, razveljavi le v odločbi o stroških kazenskega postopka in se zadeva v tem delu vrne v ponovno odločanje, v preostalem delu pa je pritožbo prosilca zavrnilo kot neutemeljeno ter v takšnem obsegu tudi potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V nadaljevanju je tožena stranka povzela razloge za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in ugotovila, da prosilec ni izkazal pogojev iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/2001, 50/2004 in 23/2008-v nadaljevanju ZBPP). Kot izhaja iz obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Celju z dne 11. 2. 2010, je namreč zagovornica prosilca že v pritožbi zoper prvostopno sodbo navajala podobne razloge, kot jih navaja za vložitev izrednega pravnega sredstva, pritožbeno sodišče pa je po opravljenem preizkusu na podlagi prvega odstavka 383. člena Zakona o kazenskem postopku ni podvomilo v pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče druge stopnje mora namreč v skladu s 383. členom ZKP vselej po uradni dolžnosti preizkusiti tudi, ali je bil v škodo obtoženca prekršen Kazenski zakon po 372. členu ZKP, ki določa, da je kršitev Kazenskega zakona podana tudi, če so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost obtoženca, poleg tega pa tudi, če je kazenski pregon zastaran. Gre za razloge na katere se sklicuje tudi prosilec, oziroma njegova zagovornica v prošnji za dodelitev bpp. Zagovornica prosilca je v razlogih za izredno pravno sredstvo navedla tudi, da sodba nima razlogov o prosilčevi prištevnosti, kot izhaja iz drugostopne sodbe, pa to vprašanje tekom prvostopnega postopka ni bilo problematizirano. Poleg tega se zagovornica prosilca v razlogih za zahtevo za varstvo zakonitosti sklicuje na zastaranje pregona, saj so bila v sklop nadaljevanega kaznivega dejanja upoštevana tudi dejanja iz četrtega odstavka 183. člena Kazenskega zakonika (KZ), za katerega je predpisana milejša kazen, kot po tretjem odstavku 183. člena KZ. Iz obrazložitve sodišča druge stopnje pa izhaja, da tudi, če dejanja, v kolikor ne bil dokazan fizičen kontakt, morebiti ne bi pomenila izpolnitve pojma drugih spolnih dejanj v smislu določila tretjega odstavka 183. člena KZ, bi še vedno pomenila dejansko podlago za pravno opredelitev po (milejšem) določilu četrtega odstavka 183. člena KZ, pri katerem storilec prav tako kot pri kaznivem dejanju po tretjem odstavku, stori dejanje iz spolnih pobud z namenom, da s takšnim dejanjem zadovoljuje svoj spolni nagon. Tako bi ob nedvomno dokazanih spolnih dejanjih v smislu določila tretjega odstavka 183. člena KZ, tudi za tiste primere, ko ne bi bil izkazan fizični kontakt, pri primeru dalj časa trajajoče spolne zlorabe, glede na stališča enotne sodne prakse, bila zopet na mestu pravna opredelitev celotne kriminalne količine po najhujši obliki, torej v konkretnem primeru (kot nadaljevano kaznivo dejanje) po določilu tretjega odstavka 183. člena KZ. Tako so razlogi za zahtevo za varstvo zakonitosti v tem delu neutemeljeni.

Tožena stranka se je opredelila tudi do podatka v zvezi z izvedeniškim mnenjem kliničnega psihologa mag. B.B., na katerem temelji sodba in ugotovila, da ni upoštevna navedba, da je bila predkaznovanost prosilca upoštevana kot dokaz v dokaznem postopku ter kasneje kot obtoževalna okoliščina. Prav tako se je opredelila do navedb, da je bilo kot dokaz v konkretnem kazenskem postopku uporabljeno izvedeniško mnenje dr. C.C., ki v tem postopku ni bila angažirana kot izvedenka.

Tožeča stranka odločitvi tožene stranke ugovarja. Tožbo vlaga iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.105/2006-v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da bi jo tožena stranka, skladno z navodili Upravnega sodišča v sodbi IV U 93/2010, morala pozvati na ustrezno dopolnitev vloge. Navaja tudi, da je v ponovnem odločanju o prosilčevi prošnji tožena stranka izvršila kar nekaj nepravilnosti. Ker je Upravno sodišče izdalo sodbo 20. 5. 2010, torej le nekaj dni pred potekom prekluzivnega roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, je zagovornica sama, brez poziva tožene stranke prosilcu, dopolnila njegovo prošnjo z navedbo le nekaj razlogov za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, s svojo strokovno oceno, da je vložitev izrednega pravnega sredstva smiselna, oziroma, da ima možnosti za uspeh. Ne glede na to, kljub enakemu stališču Upravnega sodišča in upravno sodne praske, torej da so odvetniki tisti, ki v postopku za dodelitev bpp lahko presojalo možnosti za uspeh pravnega sredstva, se je tožena stranka postavila v vlogo arbitra in odločala o možnostih za uspeh tega izrednega pravnega sredstva. Organ za BPP se spušča v pravno presojo dopolnitve prošnje z dne 1. 6. 2010 ter še celo več, v pravno presojo pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, kar je nedopustno in nezakonito. Pritožbene navedbe sme preizkušati le Višje sodišče, ni pa nujno, da je ta odločitev pravilna. Temu je namenjen institut izrednih pravnih sredstev.

Prosilec je prosil za izdajo odločbe o dodelitve bpp z namenom vložitve izrednih pravnih sredstev. V kazenskem postopku je bil obsojen na dveletno zaporno kazen. Brez dvoma gre že samo po sebi za okoliščino, za katero bi tožena stranka morala prosilcu odobriti bpp in mu na ta način omogočiti izrabo vseh pravnih sredstev po ZKP, ki jih ima kot obdolženec na voljo. Pri presojanju objektivnih pogojev iz 24. člena ZBPP je zadeva (odvzem prostosti za dobo dveh let) pomembna za njegov socialnoekonomski položaj in zanj življenjskega pomena, saj gre za najhujši poseg v človekovo svobodo. V konkretnem primeru domneva nerazumnosti iz drugega odstavka 24. člena ni podana. Določba 26. člena ZBPP predvideva dodelitev brezplačne pravne pomoči tako za pravno svetovanje, kot za zastopanje v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi. V kolikor bi tožena stranka kljub predloženima sodbama sodišča prve in druge stopnje, ki jih je lahko proučila, dvomila v uspeh izrednega pravnega sredstva po 4. alinei prvega odstavka 24. člena ZBPP, bi lahko prosilca pozvala na ustrezno dopolnitev svoje prošnje, ali pa bi mu dodelila bpp za pravni nasvet v zvezi z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti, kot izrednega pravnega sredstva in bi v tem primeru možnosti za uspeh zahteve za varstvo zakonitosti presojal odvetnik. Kljub temu, da tožena stranka tega ni storila, je v časovni stiski zaradi iztekajočega se prekluzivnega roka, ob vloženi dopolnitvi prošnje za bpp s strani odvetnika, sama ocenila, da prosilec nima možnosti za uspeh.

Tožnik pripominja tudi, da se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje tožnik v zahtevi za varstvo zakonitosti. Le ta je v primeru, da jo vlaga stranka sama, obsojena na neuspeh in je tako strokovna pomoč odvetnika več kot zaželena. Iz navedenega razloge tožeča stranka sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem odgovarja na tožbene navedbe. Navaja, da se v spisu tožene stranke nahaja dopis odvetnice prosilca, kjer je slednja navedla razloge za vložitev izrednega pravnega sredstva, torej je tožena stranka pridobila razloge za vložitev tega izrednega pravnega sredstva in je lahko odločila o predmetni prošnji. O utemeljenosti prošnje oziroma presojo možnosti za uspeh pravnega sredstva mora skladno z ZBPP presojati tožena stranka, kar je logično, saj bi v nasprotnem primeru do dodelitve brezplačne pravne pomoči bili upravičeni vsi, ki bi izpolnjevani finančni in premoženjski pogoj, pa čeprav bi bilo očitno, da v sodnem postopku ne bodo uspeli. Tako tudi ni res, da dejstvo, da je bil prosilec v kazenskem postopku obsojen na dveletno zaporno kazen predstavlja samo po sebi okoliščino, zaradi katere bi mu bilo potrebno dodeliti brezplačno pravno pomoč. Dodelitev bpp je vezana na izpolnjevanje objektivnega pogoja po 24. členu zakona, vendar sama okoliščina, da je bil prosilec obsojen na zaporno kazen, ne daje zaključka, da bo prosilec v postopku s pravnimi sredstvi uspel. Res je, da je izid v takih zadevah za prosilca življenjskega pomena, a je poleg tega pogaja potrebno tudi ugotavljati, da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je v postopku razumno vlagati pravna sredstva. Zakaj je tožena stranka odločila, da prosilec ni izkazal verjetnosti izgleda za uspeh v postopku izrednega pravnega sredstva, obširno in temeljito in pravilno izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožeča stranka se v tožbi konkretno sploh ne opredeljuje do navedb tožene stranke v izpodbijani odločbi, ampak le na splošno in pavšalno navaja, da se toženka ne bi smela spuščati v presojo teh razlogov, zaradi česar pa je potrebno predmetno tožbo nedvomno zavrniti kot neutemeljeno. Nadalje v tožbi navaja, da prosilec nedvomno izpolnjuje subjektivni kriterij za dodelitev bpp. Kot že izhaja iz izpodbijane odločbe, zakon jasno določa, da mora prosilec izpolnjevati kumulativno oba pogoja. Glede na navedeno sodišču predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

K 1. točki izreka: Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71.člena ZUS-1), ter dodatno navaja: V obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da prosilec ne izpolnjuje t. i. objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Ker je za ugodno rešitev vloge za dodelitev brezplačne pravne pomoči potrebno izpolnjevati tako subjektivni, kot objektivni kriterij, sodišče ugotavlja, da sporna ugotovitev tožene stranke, da prosilec ne izpolnjuje objektivnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči zadošča, torej izpolnjevanja subjektivnega pogoja ni bilo potrebno ugotavljati. Prav tako sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev sprejeta v postopku ponovnega odločanja, v katerem je tožena stranka v celoti izpolnila navodila dana v sodbi Upravnega sodišča RS, oddelek v Celju, opr. št. IV U 93/2010 z dne 20. 5. 20101. Dopolnila je postopek in od prosilčeve odvetnice dne 1. 6. 2010 pridobila podatke oziroma razloge, zaradi katerih želi prosilec vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Po presoji sodišča je bilo zadoščeno zahtevi za spoštovanje določb upravnega postopka, ki narekujejo postopek dopolnitve vloge, kar pomeni, da pozivanje prosilca, da vlogo dopolni še s svojimi razlogi, ni bilo potrebno.

Prav tako sodišče ne dvomi v strokovno in natančno obrazložitev tožene stranke, zakaj ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Gre za pogoj, ki predstavlja določeno verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet brezplačne pravne pomoči, imelo končni uspeh. Po določbi prvega odstavka 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči, kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek, oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva, oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj, oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po določbi drugega odstavka tega člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Na navedeni pravni podlagi je toženka po presoji sodišča pravilno presojala izpolnjevanje objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V zadevi namreč ni sporno, da je prosilec želel vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti in sicer iz razlogov navedenih v dopolnitvi prošnje z dne 1. 6. 2010. Te razloge je po presoji tožene stranke, delno kot pritožbene razloge, prosilec že uveljavljal v pritožbenem postopku, delno pa so bili upoštevani v okviru uradnega preizkusa prvostopne sodbe. Sodišče meni, da je bila odločitev, ali gre za razloge s katerimi bi prosilec z zahtevo za varstvo zakonitosti uspel, obrazložena, torej je tožena stranka sledila določbam upravnega postopka, ki se nanašajo na standard obrazložitve odločbe iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

Upoštevaje navedeno, sodišče v celoti pritrjuje odločitvi tožene stranke, da prosilec ni izkazal utemeljenih razlogov za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, in da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh in jo je nerazumno sprožiti, kar posledično pomeni, da ni zakonske osnove za odobritev brezplačne pravne pomoči. Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K 2. točki izreka: Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo tožnika zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.