Jedro

Učinkovito sodno varstvo zoper odločitve toženke kot Informacijske pooblaščenke je treba zagotoviti tudi upravljavcu osebnih podatkov.

Poleg osebnih podatkov, ki se nanašajo nanj, ima posameznik pravico dostopa tudi do t.i. drugih informacij, ki so potrebne za nadzor poštenosti in preglednosti obdelave, ob upoštevanju specifičnih okoliščin in okvira obdelave osebnih podatkov v vsakem primeru posebej. Navedba imen in priimkov zaposlenih, ki so sestavili dokumenta z opisom delovnopravnih kršitev prizadete stranke oziroma navedba organizacijske enote oziroma službe, v kateri opravljajo delo, po presoji sodišča predstavlja druge informacije, do katerih ima posameznik pravico dostopa, saj gre za informacije o viru osebnih podatkov prosilca, ki so potrebne, da lahko posameznik učinkovito preveri zakonitost in pravilnost obdelave osebnih podatkov, ki se nanašajo nanj.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožeča stranka nosi svoje stroške postopka.

III.Tožeča stranka je dolžna prizadeti stranki povrniti stroške postopka v znesku 373,30 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

Prosilka C. C. (sedaj prizadeta stranka) je 27. 9. 2021 pri upravljavcu (sedaj tožnica) vložila zahtevo za seznanitev z lastnimi osebnimi podatki, s katero je zahtevala reprodukcijo listin, sestavljenih ob pogovorih z delavkama, zaposlenima pri tožnici, dne 22. 7. 2021 in 10. 8. 2021. Tožnica je o vlogi prosilke za seznanitev z lastnimi osebnimi podatki prosilke odločila z odločbo št. 073/2021/0 601/514-MM z dne 27. 10. 2021, s katero je v celoti zavrnila zahtevo prosilke. Poudarila je, da prosilka zahteva vsebinsko enakovrstne podatke, kot jih je zahtevala z zahtevo z dne 10. 11. 2020, ki jo je zavrnila, zato je prosilki znano stališče, da so podatki oseb, ki dajejo izpoved, njihovi osebni podatki. Tožnica je zapisala, da bi razkritje osebnih podatkov teh oseb že iz tega razloga (ker ne gre za osebne podatke prosilke) pomenilo nezakonito ravnanje tožnice kot upravljavca, poleg tega pa bi tudi negativno vplivalo na pravice in svoboščine teh oseb.

V izpodbijani odločbi je toženka delno ugodila pritožbi prosilke z dne 27. 9. 2021 zoper odločbo upravljavca št. 073-2021/O 601/514-MM z dne 27. 10. 2021 in odločbo upravljavca odpravila ter odločila, da mora upravljavec prosilki v enaintridesetih dneh od vročitve te odločbe posredovati kopijo zapisov v uradnih zaznamkih pogovora pri rektorju z dne 22. 7. 2021 in z dne 10. 8. 2021 z omejitvami kot so navedene v izreku izpodbijane odločbe.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

Tožnica v tožbi navaja, da je prosilka 27. 9. 2021 na podlagi 38. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in 15. člena Uredbe (EU) 2016/679 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju Splošna uredba o varstvu podatkov) zahtevala posredovanje kopij listin z dne 22. 7. 2021 in 10. 8. 2021, pri čemer je tožnica o tej zahtevi izdala odločbo, št. 073/2021/O 601/514-MM z dne 27. 10. 2021, s katero je posredovanje reprodukcije listin zavrnila primarno iz razloga, ker so podatki oseb, ki izpoved dajejo, njihovi osebni podatki in ne podatki posameznikov, ki jih te osebe v izpovedi eventualno omenjajo. Dodatno se je tožnica oprla na tretji in četrti odstavek 15. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov, saj bi pridobitev kopije negativno vplivala na pravice in svoboščine drugih. Toženka je pritožbi prosilke delno ugodila, vendar nepravilno. Iz izpodbijane odločbe namreč ni mogoče ugotoviti, zakaj so osebni podatki prosilke: naslov dokumenta, osebna imena in podpisi prisotnih na dnu uradnega zaznamka. Očitno je namreč, da na prvi pogled ne gre za podatke prosilke, očitno pa je tudi, da ne gre za t.i. osebne podatke dvojne narave. Izpodbijane odločbe zato tudi ni mogoče preizkusiti.

Tožnica tako vztraja, da podatki v uradnih zaznamkih z dne 22. 7. 2021 in 10. 8. 2021 niso osebni podatki prosilke in še pojasnjuje, da celotno dejansko stanje izhaja iz dogodka, ki se je zgodil 19. 10. 2020, ko je vlagateljica zahteve neprimerno komunicirala s sodelavko in jo postavila v neugoden položaj, hkrati pa ni upoštevala nošenja zaščitne maske v prostorih tožnice. Vlagateljica je že tedaj 10. 11. 2020 in dne 18. 11. 2020 vložila zahtevo, da ji delodajalec omogoči vpogled oziroma posreduje reprodukcijo njenih osebnih podatkov, ki jih je zbral v zvezi z opozorilom na izpolnjevanje delovnih obveznosti po 85. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) z dne 3. 11. 2020. Tožnica je z odločbo takratno zahtevo prosilke zavrnila, toženka pa je njeni pritožbi delno ugodila, vendar zadeva še ni pravnomočna, saj o njej teče upravni spor II U 184/2021.

Tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo toženke odpravi ter zadevo vrne slednji v ponovno odločanje, toženki pa naloži povračilo stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo meni, da ni odločala po napačni pravni podlagi, saj se je v celoti držala zahtevka prosilke (prizadete stranke) za uveljavljanje pravice po 15. členu Splošne uredbe o varstvu podatkov. Poudarja, da pri razkrivanju informacij, ki so v zvezi z delovnim razmerjem javnih uslužbencev, ne more priti do takšnega negativnega vpliva, kar je pretehtal že zakonodajalec (6. člen Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, v nadaljevanju ZDIJZ). Tudi če namreč pride do vpliva (razkritje osebnih podatkov pa dejansko predstavlja določen vpliv na pravice in svoboščine drugih), je ta pravno dopusten ter z določenimi mehanizmi celo spodbujan (do informacij je lahko upravičena celotna javnost) in zato ne more biti kategoriziran za negativnega.

Navedbo tožnice, da v konkretnem primeru ne gre za strukturiran niz osebnih podatkov, zavrača kot tožbeno novoto in opozarja, da je to v nasprotju s predhodnimi stališči tožnice, ki je v svoji odločbi navedla, da gre za tak podatek, ki pade pod Splošno uredbo o varstvu podatkov. Da gre za tak osebni podatek izhaja tudi iz sodb Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU).

Toženka je prepričana, da se izpodbijano odločbo da preizkusiti. Toženka je med drugim navedla, da se odobreni deli obeh dokumentov objektivno in neposredno nanašajo na prosilko, ker opisujejo njena ravnanja, stanja, lastnosti in razmerja ter njene osebne okoliščine. Gre za zapise o izjavah, ki so jih dale druge osebe in je sprožil določena (formalna) dejanja upravljavca kot delodajalca - izdajo opozorila na izpolnjevanje delovnih obveznosti. Zapisi nedvomno razkrivajo informacije v jasni zvezi s prosilko, zlasti o tem, kaj naj bi prosilka delala 19. 10. 2020, kako, kje in s kom je komunicirala in okoliščine, povezane s tem dogodkom.

Glede naslovov dokumentov, imen in podpisov oseb na koncu uradnega zaznamka toženka še dodatno navaja, da gre za osebne podatke prosilke, ker gre pri tem za potrditev dejstev in okoliščin, ki se nanašajo nanjo, in sicer, da je bil sestavljen uradni zaznamek o pogovoru pri rektorju, kdaj je bil sestavljen, kdo je navedel samo vsebino (podatke), ki se nanašajo nanjo. Enaka je praksa odločanja o dostopu do lastnih osebnih podatkov v drugih primerih. Da naj "očitno" ne bi šlo za osebne podatke t.i. dvojne narave oziroma osebne podatke prosilke je toženka izčrpno obrazložila v izpodbijani odločbi.

Toženka je v nadaljevanju navedla tudi, da se lahko (kot vedno) dostop do osebnih podatkov v določenih primerih omeji, le da v konkretnem primeru omejitev (glede podatkov iz prve točke izpodbijane odločbe) ni. Navedeno pomeni, da je razkritje pravilo (na podlagi 15. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov), omejitev pa izjema. Kljub temu, da gre za izjemo, da so omejitve vsekakor možne in zakonsko predvidene, pa je omejitve toženka tudi podrobno presodila in ugotovila, da se v konkretnem primeru ne morejo uporabiti.

Dodaja, da je določbo tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ uporabila kot argument pri tehtanju pravic do dostopa do osebnih podatkov prosilke in varstva osebnih podatkov javnih uslužbencev, ki so pri opravljanju svojih delovnih nalog podali določne uradne izjave. Ker gre v izjavah za podatke, povezane z opravljanjem delovnega razmerja javnih uslužbencev, je pravica do zasebnosti javnih uslužbencev zmanjšana in se je tehtnica v okoliščinah konkretnega primera nagnila v prid prosilke (ker vpliv na pravice in svoboščine drugih v tem primeru ni negativen).

Glede navedb, da so "dajalci izjav" postavljeni v nemogoč položaj, ko bi se že z njihovo udeležbo v postopku razkrila njihova identiteta, toženka vztraja pri stališču, da postopek v nobeni fazi ni bil zaupen in "dajalci izjav" takšne zaupnosti niso mogli razumno pričakovati.

Glede tožbenih navedb, da želi prosilka dostop do izjav, da bi delovala negativno proti zaposlenim, ki so izpovedali o njenem ravnanju, pa toženka opozarja, da želi tožnica prikazati kot nekaj slabega, da se želi prosilka seznaniti s svojimi osebnimi podatki, a vendar se želi seznaniti le z obdelavo osebnih podatkov, ki se nanašajo nanjo in jo izvaja upravljavec njenih osebnih podatkov (tožnica). To je tudi bistvo pravice do dostopa do lastnih osebnih podatkov. Predlaga zavrnitev tožbe.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo zatrjuje, da je 3. 11. 2020 prejela opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 11. 2020, v okviru katerega se je prizadeti stranki očitalo, da je huje kršila delovne obveznosti. Prejela je povzetek izjav. Vztraja, da izkazuje pravni interes, da osebne podatke pridobi v prvotni obliki ter ne kot povzetek, ki ga je pripravil delodajalec in katerega avtentičnost ni gotova.

Sklicuje se na določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1) in Splošne uredbe o varstvu podatkov ter dodaja, da določata pravila, ki so sestavni del pravice do varstva osebnih podatkov po določbi 38. člena URS. Pravila so torej namenjena posameznikom z namenom varovanja njihove ustavne pravice ter niso namenjena varovanju pravic organov, ki nastopajo kot upravljavci osebnih podatkov, torej tožnice. Zavrača argumente, da naj bi bile z razkritjem osebnih podatkov prizadete stranke kršene tuje pravice in svoboščine (pravice drugih zaposlenih). Takšnemu interesu sodnega varstva ni mogoče podeliti, saj tožnica ni pooblaščenec teh tretjih oseb, ki bi morale sodno varstvo zahtevati v svojem imenu, prav tako pa ni zastopnik javnega interesa, da bi lahko varstvo uveljavljala "širše", v korist tretjih.

Poudarja, da tožnica na prvi stopnji ni podvomila, da je potrebno uporabiti Splošno uredbo o varstvu podatkov. Dodaja, da je v konkretnem primeru prizadeta stranka v dokumentih podana z imenom, priimkom, akademskim nazivom ter v povezavi z nadaljnjimi objektivnimi dejstvi, med drugim, kaj naj bi določenega dne delala ter kakšne zaščitne opreme naj ne bi nosila. Gre torej za niz podatkov, ki so nedvomno tudi osebni, pri čemer je tožnica takšne podatke zbirala in jih še vedno tudi hrani.

17.Iz prakse Upravnega sodišča RS izhaja, da dejstvo, da dokument prihaja od drugih oseb, upravljavca ne odvezuje obveznosti, da posamezniku omogoči vpogled v podatke, ki se nanašajo nanj. Dodaja, da je tožnica v opozorilu določene osebne podatke iz dokumentov že razkrila (npr. podatek o tem, kdo naj bi podal prijavo in s kakšno vsebino), zaradi česar prikrivanje teh podatkov po njenem mnenju ni več smiselno in potrebno zaradi varstva pravic drugih zaposlenih. Z navedbami v tožbi tožnica varuje le interese tretjih in domnevni javni interes. Prav tako ne zatrjuje, da bi se nanjo obrnil kateri od zaposlenih z zahtevo po varovanju njegovih osebnih podatkov. Za odločitev je ključno, da so se delavci s podajo izjav sami prostovoljno izpostavili. S tem, ko so v izjavah navajali, da je glasno vpila, da ni nosila maske, itd. (če so takšne izjave res podali), so s tem posegli v njeno pravico do časti in dobrega imena, saj očitki niso resnični. Kot navaja, se je zaradi navedenih izjav počutila prizadeto, povzročena pa ji je bila tudi škoda, zaradi česar ji je treba omogočiti, da se s podatki seznani. Kot poudarja, ima opozorilo, izdano na podlagi izjav, lahko vpliv na oceno njene delovne uspešnosti, kar lahko vpliva na njeno pravico do napredovanja v višji plačni razred. Na podlagi izdanega opozorila bi ji bilo v primeru morebitne nadaljnje kršitve lahko krivdno odpovedano delovno razmerje pri tožnici. Ker imajo zbrani osebni podatki, ki se nanašajo nanjo, lahko zanjo negativne posledice, ji mora biti priznana pravica do vpogleda v te podatke in s tem možnost, da preveriti njihovo avtentičnost. Pravice in svoboščine drugih zato ne morejo prevladati nad njeno pravico, da se seznani z zbranimi podatki, kar velja še posebej zato, ker gre za zapise z izključno službeno problematiko v zvezi z delovnim razmerjem, v zvezi s katerim osebam ni mogoče priznati visoke ravni pričakovane zasebnosti, kot izhaja iz izpodbijane odločbe. Uresničevanje pravice dostopa do lastnih osebnih podatkov po Splošni uredbi o varstvu podatkov ne more predstavljati zlorabe pravice. Dodaja še, da ravnanje tožnice pomeni poskus izvajanja pritiska nanjo, saj pri tožnici deluje kot sindikalna zaupnica in predsednica sindikata. Sodišču predlaga, da tožbo zavrže, podredno pa, da jo kot neutemeljeno zavrne. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

18.V zadevi je sodišče predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe ugodilo tako, da je s sklepom II U 80/2022 z dne 6. 4. 2022 zadržalo izvršitev točke 1. izpodbijane odločbe Informacijskega pooblaščenca št. 07100-48/2021/5 z dne 1. 2. 2022.

K točki I izreka:

19.Tožba ni utemeljena.

20.Najprej je potrebno zavrniti kot neutemeljen ugovor prizadete stranke, da tožnica nima pravnega interesa za tožbo in da bi bilo potrebno tožbo zavreči. Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) namreč v 1. členu določa, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi tako posameznikov kot tudi organizacij proti odločitvam državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil (1. člen). V primeru, kakršen je obravnavani, ko sodišče presoja zakonitost dokončnega upravnega akta, je tožnik (pravna ali fizična oseba zasebnega, v določenih primerih pa tudi javnega prava) v upravnem sporu tisti, ki je imel v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta status stranke ali stranskega udeleženca (prvi odstavek 17. člena ZUS-1), v pravni položaj katerega se z izpodbijanim aktom posega (prvi odstavek 2. člena ZUS-1).

21.Z izpodbijano odločbo je toženka kot informacijska pooblaščenka v vlogi samostojnega in neodvisnega državnega organa (prvi odstavek 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu, v nadaljevanju ZInfP) odločila o pritožbi, ki jo je prosilka, sedaj prizadeta stranka, vložila zoper odločitev tožnice, s katero je ta zavrnila njeno zahtevo za posredovanje reprodukcije listin z dne 22. 7. 2021 in 10. 8. 2021, ki naj bi vsebovali njene osebne podatke, zbrane v zvezi z opozorilom na izpolnjevanje delovnih obveznosti z možnostjo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Z izpodbijanim aktom je toženka pritožbi prosilke deloma ugodila in po odpravi odločbe tožnici kot upravljavcu osebnih podatkov na podlagi 15. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov naložila, naj prosilki v 31 dneh posreduje kopiji zahtevanih dokumentov, na katerih naj prikrije določene dele besedila (točka 1 izreka). V ostalem delu je pritožbo zavrnila (točka 2 izreka).

22.Z izpodbijano točko 1 izreka odločbe je toženka tožnici naložila obveznost posredovanja kopije osebnih podatkov prizadete stranke, ki jih je tožnica pridobila v vlogi delodajalca v postopku na podlagi določb delovnopravne zakonodaje.

23.Splošna uredba o varstvu podatkov v prvem odstavku 15. člena določa, da ima posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, pravico od upravljavca dobiti potrditev, ali se v zvezi z njim obdelujejo osebni podatki, in kadar je temu tako, dostop do osebnih podatkov in naslednje informacije: (a) namene obdelave; (b) vrste zadevnih osebnih podatkov; (c) uporabnike ali kategorije uporabnika, ki so jim bili ali jim bodo razkriti osebni podatki, zlasti uporabnike v tretjih državah ali mednarodnih organizacijah; (d) kadar je mogoče, predvideno obdobje hrambe osebnih podatkov ali, če to ni mogoče, merila, ki se uporabijo za določitev tega obdobja; (e) obstoj pravice, da se od upravljavca zahteva popravek ali izbris osebnih podatkov ali omejitev obdelave osebnih podatkov v zvezi s posameznikom, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali obstoj pravice do ugovora taki obdelavi; (f) pravico do vložitve pritožbe pri nadzornem organu; (g) kadar osebni podatki niso zbrani pri posamezniku, na katerega se ti nanašajo, vse razpoložljive informacije v zvezi z njihovim virom; (h) obstoj avtomatiziranega sprejemanja odločitev, vključno z oblikovanjem profilov iz člena 22 (1) in (4), ter vsaj v takih primerih smiselne informacije o razlogih zanj, kot tudi pomen in predvidene posledice take obdelave za posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki. V tretjem odstavku navedenega člena pa je upravljavcu osebnih podatkov naložena dolžnost, da posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, zagotovi kopijo osebnih podatkov, ki jih obdeluje.

24.Tako je potrebno učinkovito sodno varstvo iz prvega odstavka 23. člena URS zoper odločitve toženke kot Informacijske pooblaščenke zagotoviti tudi upravljavcu osebnih podatkov. Ta njegova pravica namreč izhaja tudi iz Splošne uredbe o varstvu podatkov. Po sedmem odstavku 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov je upravljavec fizična ali pravna oseba, javni organ, agencija ali drugo telo, ki samo ali skupaj z drugimi določa namene in sredstva obdelave osebnih podatkov. Upravljavcu je namreč bila z izpodbijano odločbo v upravnem postopku neposredno, na podlagi določb Splošne uredbe o varstvu podatkov, naložena obveznost s področja upravnega prava. Navedeno smiselno izhaja tudi iz določbe prvega odstavka 78. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov, po kateri ima vsaka fizična ali pravna oseba pravico do učinkovitega pravnega sredstva zoper pravno zavezujočo odločitev nadzornega organa v zvezi z njo.

25.Po tretjem odstavku 38. člena URS ima vsakdo pravico seznaniti se z zbranimi osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj, in pravico do sodnega varstva ob njihovi zlorabi. Podobno določilo vsebuje tudi Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, ki v 2. točki 8. člena določa, da ima vsakdo pravico dostopa do podatkov, zbranih o njem, in pravico zahtevati, da se ti podatki popravijo.

26.Navedeno pravico na ravni Evropske unije konkretizira omenjena Splošna uredba o varstvu podatkov, ki se v pravnih redih držav članic uporablja neposredno in je pravno zavezujoča. V 2. členu Splošne uredbe o varstvu podatkov je opredeljeno področje njene uporabe, in sicer se uporablja za obdelavo osebnih podatkov v celoti ali delno z avtomatiziranimi sredstvi in za drugačno obdelavo kakor z avtomatiziranimi sredstvi za osebne podatke, ki so del zbirke ali so namenjeni oblikovanju dela zbirke (1. točka 2. člena). V 2. točki 2. člena pa je navedeno, da se ta uredba ne uporablja za obdelavo osebnih podatkov: (a) v okviru dejavnosti zunaj področja uporabe prava Unije; (b) s strani držav članic, kadar izvajajo dejavnosti, ki spadajo na področje uporabe poglavja 2 naslova v PEU; (c) s strani fizične osebe med potekom popolnoma osebne ali domače dejavnosti; (d) s strani pristojnih organov za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, vključno z varovanjem pred grožnjami javni varnosti in njihovim preprečevanjem.

27.Tožbeni očitki tožnice, da se v konkretnem primeru ne uporabljajo določila Splošne uredbe o varstvu podatkov je najprej nedovoljena tožbena novota, ob dejstvu, da je tožnica s temi podatki razpolagala že v času poteka upravnega postopka, in tako prepozni (20. in 52. člen ZUS-1). Poleg tega so navedbe tožnice v tej smeri pavšalne ter v nasprotju z njenimi izvajanji v prvostopenjski odločbi. Odločitev, s katero je zavrnila zahtevo za dostop do podatkov, je namreč tožnica utemeljila prav s sklicevanjem na določila navedene uredbe, njeni uporabi pa ni nasprotovala niti v postopku izdaje izpodbijane odločbe, v katerem je imela možnost izjave. Dejstvo, da zahtevani osebni podatki v naravi predstavljajo del zbirke osebnih podatkov, ki jo vodi tožnica, v upravnem postopku tudi ni bilo sporno. Tožbeni ugovor, da v zadevi niso podani pogoji za uporabo Splošne uredbe o varstvu podatkov, zato ni utemeljen.

28.Dodati je še, da je tožbeni očitek, da sploh ne gre za osebne podatke iz zbirke, ki jih ureja Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov in da toženka ni preverila, da navedeni podatki niso del zbirke podatkov in da tudi niso namenjeni oblikovanju dela zbirke v smislu določb Splošne uredbe o varstvu podatkov, je po presoji sodišča povsem pavšalen in neobrazložen.

29.Pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe je ključno vprašanje, ali je tožnica po 15. členu Splošne uredbe o varstvu podatkov dolžna prizadeti stranki na njeno zahtevo posredovati kopije dokumentov, ki jih je v vlogi delodajalca zbrala v postopku, v katerem je prizadeta stranka kot svoji zaposleni delavki izdala opozorilo na izpolnjevanje delovnih obveznosti po prvem odstavku 85. člena ZDR-1.

30.Med strankami je sporno, ali so podatki, vsebovani v dokumentih, sploh osebni podatki prizadete stranke, dostop do katerih je ta na navedeni pravni podlagi upravičena zahtevati. Prav tako je sporno, ali prizadeti stranki določila Splošne uredbe o varstvu podatkov omogočajo dostop tudi do podatkov o drugih osebah, zaposlenih pri tožnici, ki so dokumenta sestavili.

31.V zadevi ni sporno (tožnica namreč ne prereka, neprerekana dejstva pa se štejejo za priznana po drugem odstavku 214. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi z 22. členom ZUS-1), da zahtevana dokumenta vsebujeta osebne podatke prizadete stranke, in sicer njeno ime in priimek ter akademski naziv. V dokumentih je opisano tudi njeno ravnanje dne 19. 10. 2020, ki po presoji tožnice predstavlja kršitev delovnopravnih obveznosti, ki naj bi jih zagrešila, in zaradi katerih je bilo prizadeti stranki stranki na podlagi pisnega pričevanja (opisa dogodka v dokumentih) njenih sodelavcev izrečeno opozorilo.

32.Pojem osebnega podatka Splošne uredbe o varstvu podatkov opredeljuje v prvem odstavku 4. člena, po katerem pomeni "osebni podatek" katerokoli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom, na katerega se nanašajo osebni podatki. Določljiv posameznik je tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika.

33.SEU daje v svoji sodni praksi pojmu osebnega podatka širok pomen z namenom, da se posamezniku, na katerega se osebni podatki nanašajo, omogoči kar se da široko in učinkovito pravno varstvo. Pojem "osebni podatki" tako po stališču SEU zajema vse vrste informacij, tako objektivne kot tudi subjektivne, podane v obliki mnenj ali presoj, če se te nanašajo na zadevnega posameznika. Pri tem se šteje, da se informacija nanaša na določenega ali določljivega posameznika, kadar je zaradi svoje vsebine, namena ali učinka povezana z določljivo osebo.

Za pravico dostopa posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki po prvem odstavku 15. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov, je tako značilen širok obseg informacij, ki jih mora upravljavec osebnih podatkov na njegovo zahtevo zagotoviti posamezniku.

Glede na obrazloženo ime in priimek ter dosežen akademski naziv prizadete stranke v zahtevanih dokumentih nedvomno predstavljajo osebne podatke stranke, do katerih ima ta po prvem odstavku 15. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov pravico dostopa, saj se ti podatki neposredno nanašajo nanjo in omogočajo njeno identifikacijo. Upoštevaje opisano široko opredelitev osebnega podatka v sodni praksi SEU pa osebni podatek prizadete stranke po presoji sodišča predstavlja tudi opis njenega ravnanja 19. 10. 2020, saj se tudi ta opis v povezavi z drugimi osebnimi podatki v dokumentih (imenom, priimkom in akademskim nazivom) neposredno nanaša nanjo, torej na točno določeno osebo.

Pri opredelitvi osebnega podatka tudi ni pomembno, kdo je opis ravnanj določenega ali določljivega posameznika podal, oziroma kdo ali kaj predstavlja vir osebnega podatka. Osebni podatki posameznika se lahko nahajajo tudi v dokumentih oziroma izjavah drugih oseb, do katerih mora imeti prosilec po prvem odstavku 15. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov prav tako zagotovljen dostop, vse z namenom, da lahko preveri zakonitost oziroma pravilnost in poštenost obdelave osebnih podatkov, ki so bili zbrani v zvezi z njim. SEU je namreč že večkrat poudarilo, da je treba pri razlagi določb evropskih predpisov izhajati iz ciljev ter namena, ki ga ti zasledujejo.

Namen Splošne uredbe o varstvu podatkov je omogočiti dostop posamezniku do njegovih osebnih podatkov, da lahko učinkovito uveljavi pravice, ki mu jih daje uredba, to je pravico do popravka, pravico do izbrisa (t.i. "pravica do pozabe"), pravico do omejitve obdelave, pravico do ugovora pri obdelavi osebnih podatkov ter pravico do pravnega sredstva v primeru nastale škode.

Tožnica zato nima prav, ko meni, da se v zahtevanih dokumentih zgolj zato, ker so jih kot opis svojega "videnja dogodka" sestavili drugi zaposleni, ne nahajajo osebni podatki prizadete stranke, do katerih ima ta po Splošni uredbi o varstvu podatkov pravico dostopa.

Med strankami v postopku ni sporno, da se v dokumentih nahajajo (tudi) (osebni) podatki drugih oseb - zaposlenih pri tožnici, ki so opisali ravnanje prizadete stranke 19. 10. 2020 ter zapise po e-pošti poslali oziroma posredovali zaposlenemu pri tožnici. Vprašanje pa je, ali daje Splošna uredba o varstvu podatkov prizadeti stranki glede na okoliščine konkretnega primera pravico dostopa tudi do teh podatkov, ki se nanašajo na druge osebe, ki so hkrati tudi vir zapisa njenih osebnih podatkov oziroma naslovnik, kateremu so bili ti njeni osebni podatki posredovani.

Poleg osebnih podatkov, ki se nanašajo nanj, ima posameznik po izrecni določbi prvega odstavka 15. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov pravico dostopa tudi do t.i. drugih informacij, ki so potrebne za nadzor poštenosti in preglednosti obdelave, ob upoštevanju specifičnih okoliščin in okvira obdelave osebnih podatkov v vsakem primeru posebej.

Med te informacije sodijo med drugim tudi podatki o uporabnikih ali kategorijah uporabnikov, ki so jim bili ali jim bodo razkriti osebni podatki, zlasti uporabniki v tretjih državah ali mednarodnih organizacijah (točka (c) prvega odstavka 15. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov ter vse razpoložljive informacije v zvezi z virom osebnih podatkov, ki jih mora upravljavec osebnih podatkov prav tako posredovati prosilcu, kadar osebni podati niso zbrani pri posamezniku, na katerega se nanašajo (točka (g) prvega odstavka 15. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov.

Navedba imen in priimkov zaposlenih, ki so sestavili dokumenta z opisom delovnopravnih kršitev prizadete stranke oziroma navedba organizacijske enote oziroma službe, v kateri opravljajo delo, po presoji sodišča predstavlja druge informacije, do katerih ima posameznik po citiranih določbah Splošne uredbe o varstvu podatkov pravico dostopa, saj gre za informacije o viru osebnih podatkov prosilca, ki so potrebne, da lahko posameznik učinkovito preveri zakonitost in pravilnost obdelave osebnih podatkov, ki se nanašajo nanj. Tudi podatek o naslovniku e-pošte, kateremu so bili dokumenti z vsebovanimi osebnimi podatki prizadete stranke posredovani, predstavlja informacijo o uporabniku osebnih podatkov, do katere ima posameznik, na katerega se nanašajo poslani osebni podatki, pravico dostopa.

Ker pa predstavljajo podatki o drugih zaposlenih, ki se nahajajo v dokumentih, osebne podatke teh zaposlenih, ki jih je upravljavec osebnih podatkov dolžan varovati, se lahko posamezniku dostop do podatkov o drugih osebah zagotovi le ob uporabi načela sorazmernosti, na katerega v primeru kolizije pravic napotujejo določila Splošne uredbe o varstvu podatkov.

Na podlagi četrtega odstavka 15. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov pravica do pridobitve kopije iz tretjega odstavka ne sme negativno vplivati na pravice in svoboščine tretjih, po prvem odstavku 23. člena navedene uredbe pa se lahko pravico dostopa do osebnih podatkov iz prvega odstavka 15. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov z zakonodajnim ukrepom omeji bodisi po pravu Evropske unije bodisi po pravu države članice, ki velja za upravljavca ali obdelovalca podatkov, če taka omejitev spoštuje bistvo temeljnih pravic in svoboščin ter je potrebna in sorazmerna v demokratični družbi za zagotavljanje (med drugim) varstva pravic posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali pravic in svoboščin drugih.

Tudi po sodni praksi SEU se lahko ista informacija nanaša na več fizičnih oseb in je zato zanje, če so te osebe določene ali določljive, osebni podatek v smislu določb Splošne uredbe o varstvu podatkov.

V primeru navzkrižja med uresničevanjem pravice do polnega in celovitega dostopa do osebnih podatkov ter uresničevanjem pravic in svoboščin drugih (v danem primeru navzkrižja pravice dostopa do osebnih podatkov prizadete stranke ter pravic drugih zaposlenih po varovanju njihovih osebnih podatkov) je dolžan upravljavec osebnih podatkov oziroma nadzorni organ, ki presoja zakonitost njegove odločitve, te interese oziroma pravice ustrezno uskladiti oziroma uravnotežiti. Pravica do varstva osebnih podatkov namreč ni absolutna pravica, kar pomeni, da jo je po praksi SEU v skladu z načelom sorazmernosti treba obravnavati glede na vlogo, ki jo ima v družbi in jo uravnotežiti z drugimi temeljnimi pravicami.

Pri tem je treba, kadar je to mogoče, izbrati načine posredovanja osebnih podatkov, ki ne vplivajo negativno na pravice ali svoboščine drugih, ob upoštevanju dejstva, da to ne bi smelo povzročiti, da se posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, zavrne dostop do vseh informacij, kot izhaja to tudi iz besedila uvodne izjave 63 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Tako je treba glede na okoliščine vsake konkretne zadeve posebej presoditi, ali je treba posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, dovoliti dostop do celotnih dokumentov, katerih kopijo oziroma reprodukcijo zahteva, če zahtevani dokumenti med drugim vsebujejo tudi podatke drugih (pravice in svoboščine katerih je treba prav tako upoštevati), če je predložitev take kopije nujna zato, da se posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, omogoči učinkovito uresničevanje pravic, ki so mu podeljene s Splošne uredbe o varstvu podatkov.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka ugotavlja, da predstavljajo v obravnavani zadevi osebni podatki prizadete stranke ter osebni podatki drugih oseb neločljivo celoto, zaradi česar predstavlja določba 15. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov po njenem mnenju podlago za razkritje vseh osebnih podatkov s t.i. dvojno naravo, torej tudi osebnih podatkov drugih zaposlenih pri tožnici, ki so sestavili dokumenta, dostop do katerih želi prizadeta stranka. Po presoji toženke torej pravica prizadete stranke do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki prevlada nad pravico drugih do varstva njihovih osebnih podatkov. S to presojo se glede na okoliščine konkretne zadeve strinja tudi sodišče.

Kot že obrazloženo, je namen pravice posameznika do seznanitve z osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj, v tem, da se mu z razkritjem osebnih podatkov, ki jih upravljavec obdeluje v zvezi z njim ter z razkritjem drugih informacij, ki so v zvezi z njegovimi osebnimi podatki, zagotovi možnost preveriti zakonitost, pravilnost in natančnost obdelave osebnih podatkov. V obravnavani zadevi prizadeta stranka zatrjuje, da zahteva dostop do dokumentov, ki poleg njenih vsebuje tudi osebne podatke drugih, ker želi preveriti avtentičnost oziroma korektnost opisa dogodka z dne 19. 10. 2020, ki so ga podali njeni sodelavci, in ki je bil povod za izdajo opozorila na izpolnjevanje delovnih obveznosti. Opozorilo ima lahko zanjo pomembne posledice na delovnopravnem področju - med drugim tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi ob vnovični kršitvi delovnopravnih obveznosti ter nižjo letno oceno javnega uslužbenca in s tem omejitev možnosti napredovanja. Prizadeta stranka torej zatrjuje, da je razkritje podatkov o identiteti zaposlenih, ki so sestavili dokumenta, zanjo ključno, da lahko preveri avtentičnost (pristnost oziroma verodostojnost) ter s tem posledično zakonitost ter pravilnost obdelave svojih osebnih podatkov ter s tem zavaruje svoje pravice na delovnopravnem področju. Glede na opisane okoliščine obravnavanega primera je tudi po presoji sodišča nujno, da se tožnici zaradi varstva njenih pravic omogoči kopija dokumentov, ki ju zahteva, in sicer v obsegu, določenem z izpodbijano odločbo. Šele na podlagi vpogleda v dokumenta z opisom svojega ravnanja dne 19. 10. 2020 in z razkritjem njunega vira (to je identitete oseb, ki so dokumenta sestavili), bo namreč lahko prizadeta stranka presodila, ali je delodajalec pravilno in v skladu z zakonom zbral ter obdelal njene osebne podatke ter jih nato v okviru pristojnosti, ki jih ima po delovnopravni zakonodaji, tudi uporabil pri izdaji opozorila na izpolnjevanje delovnih obveznosti, ki ima lahko zanjo negativne posledice. Z razkritjem dokumentov v obsegu, ki ga je dovolila toženka, po presoji sodišča tudi ne bo prekomerno poseženo v pravice in svoboščine drugih, ki so se s prijavo delodajalcu ter z zapisom svojega imena in priimka oziroma z navedbo službe, v kateri opravljajo delo, sami zavestno izpostavili, pri čemer so se tudi zavedali oziroma so se morali zavedati, da bodo njihovi zapisi oziroma izjave lahko tudi predložene v dokaz v postopku pred delodajalcem (npr. v postopku ugotavljanja disciplinske odgovornosti delavca) bodisi kasneje v postopku pred sodiščem (npr. ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Ob tem tudi ne gre spregledati, da jim zakonodaja, veljavna v času izdaje izpodbijane odločbe, kot prijaviteljem kršitve delovnopravnih obveznosti posebnega varstva pred razkritjem ni zagotavljala.

Glede sklicevanja tožnice na obveznost varovanja osebnih podatkov prijaviteljev pa sodišče pripominja, da je identiteto prijaviteljev tožnica prizadeti stranki razkrila že sama v opozorilu pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kar sicer za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno. Okoliščina, da je bila oseba (na kakršenkoli način) z zahtevanimi podatki že seznanjena, namreč na njeno pravico do seznanitve po Splošne uredbe o varstvu podatkov ne vpliva.

Za odločitev pa tudi ni relevantna ureditev, ki velja za dostop do podatkov o javnih uslužbencih po zakonu, ki ureja dostop do informacij javnega značaja. Prizadeta stranka je namreč svojo zahtevo podala na podlagi določil Splošne uredbe o varstvu podatkov, ki vsakomur (tudi javnim uslužbencem v zvezi z njihovo zaposlitvijo), kolikor evropska ali nacionalna zakonodaja na področju varovanja osebnih podatkov izrecno ne določa drugače, zagotavlja enako varstvo pri obdelavi in razkritjih njihovih osebnih podatkov.

Ker je torej odločitev toženke, vsebovana v 1. točki izreka pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločba, (to je predmet zahteve ter okoliščine, v katerih prosilka zahteva dostop do podatkov) med strankami v postopku ni bilo sporno. Za odločitev o vloženi tožbi je bila sporna le razlaga in uporaba pravil materialnega prava, to je, ali določbe Splošne uredbe o varstvu podatkov predstavljajo podlago za razkritje vsebine zahtevanih dokumentov prosilki v danem obsegu.

K II. točki izreka:

Odločitev o zahtevi tožnice za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, tožnica nosi sama svoje stroške postopka.

K točki III izreka:

48.Stroške postopka je priglasila tudi prizadeta stranka, ki je v postopku pred sodiščem nastopala na strani toženke, saj se je zavzemala za zavrnitev tožbe. Po prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, sta do povrnitve stroškov postopka upravičena stranka in njen intervenient, ki sta v postopku uspela. Prizadeta stranka, ki je v postopku sodelovala na strani toženke, ta pa je v postopku uspela, je tako upravičena do povrnitve stroškov postopka.

49.Po prvem odstavku 155. člena ZPP se stranki povrnejo le stroški, ki so potrebni za postopek. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, se taki stroški po drugem odstavku 155. člena ZPP odmerijo po tarifi.

50.V obravnavani zadevi je prizadeta stranka priglasila stroške, ki so ji nastali v postopku zaradi zastopanja po odvetniku, in sicer stroške sestave odgovora na tožbo po drugi alineji 1. točke tarifne številke 30 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) v višini 500 točk oziroma 300,00 EUR ter materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT v višini 2 % od skupne vrednosti storitve, kar znaša 10 točk oziroma 6,00 EUR. Te stroške, skupaj z 22 % DDV (67,30 EUR), v skupni višini 373,30 EUR je tožnica dolžna povrniti prizadeti stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obresti od zneska stroškov postopka je sodišče prizadeti stranki prisodilo od dneva zamude, tožnik pa bo prišel v zamudo, če stroškov ne bo poravnal v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

-------------------------------

1Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje izpodbijanega akta. Nova dejstva in dokazi se lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oz. navesti v postopku izdaje upravnega akta.

2Po prvem odstavku 85. člena ZDR-1 mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih.

3Sodba SEU z dne 4. maja 2023, Österreichische Datenschutzbehörde in CRIF, C-487/21, točki 23 in 24 ter sodba SEU z dne 20. decembra 2017, Peter Nowak proti Data Protection Commissioner, C-434/16, točki 34 in 35.

4Sodba SEU z dne 22. junija 2023, J. M. in Apulaistietosuojavaltuutettu, Pankki S, C- 579/21, točka 49.

5Sodba SEU z dne 15. marca 2022, Autorité des marchés financiers, C-302/20, točka 63.

6Sodba SEU z dne 12. januarja 2023, RW proti Österreichische Post AG, točki 37 in 38.

7Sodba SEU z dne 22. junija 2023, J. M. in Apulaistietosuojavaltuutettu, Pankki S, C- 579/21, točka 51.

8Uporabnik osebnih podatkov je po 9. točki 4. člena Uredbe (EU) 2016/679 med drugim tudi oseba, kateri so bili osebni podatki posameznika razkriti. Tako tudi sodba EU z dne 12. januarja 2023, C-154/21, RW proti Österreichische Post AG, točka 39.

9Sodba SEU z dne 20. decembra 2017, Peter Nowak proti Data Protection Commissioner, C-434/16, točka 45.

10Sodba SEU z dne 16. julija 2020, Facebook Ireland in Schrems, C-311/18, točka 172.

11Sodba SEU z dne 4. maja 2023, F. F. proti Österreichische Datenschutzbehörde, C-487/21, točki 44 in 45 ter sodba SEU z dne 22. junija 2023, J. M. in Apulaistietosuojavaltuutettu, Pankki S, C-579/21, točka 83.

12Primere in pogoje, ko se pri obdelavi osebnih podatkov pravice posameznikov izjemoma lahko omejijo, določa Splošna uredba o varstvu podatkov v 23. členu.

Zveza:

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 85, 85/1

Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES - člen 15, 15/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.