Jedro

Z ugotavljanjem dejstev, ki jih stranka ne zatrjuje, sodišče krši razpravno načelo in pravico stranke do izjave iz 7. člena ZPP, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba (II. in III. točka izreka) se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom pod I. točko izreka s sklepom, zaradi umika tožbe, za plačilo 96,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2012 do 5. 4. 2014 sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 33927/2013 z dne 13. 3. 2013 v tem delu razveljavilo in postopek ustavilo, medtem ko je s sodbo pod II. točko izreka v preostalem delu prej citirani sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo, pod III. točko izreka pa je tožeči stranki naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v znesku 102,22 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper odločitev s sodbo (II. in III. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) se je v roku pritožila tožeča stranka iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku, v kolikor je zavrnjen, v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede vprašanja veljavnosti Pogodbe o upravljanju in vzdrževanju poslovno-stanovanjske soseske „D.“ v ... z dne 14. 9. 2011 (v spisu priloga A11 – v nadaljevanju Pogodba A11) navaja, da vtoževana terjatev po samem temelju za stranki ni bila sporna, saj iz navedb tožene stranke ne izhaja sporna veljavnost Pogodbe A11, niti spornost temelja vtoževanega zneska. Kljub temu, da nobena od strank ni izpostavljala veljavnosti Pogodbe A11, je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na neveljavno sklenitev te pogodbe. S tem je prekoračilo tožbeni zahtevek, kar je bistvena kršitev določb postopka absolutne narave (tretji odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Trditvene podlage stranke ne more nadomestiti izvedeni dokaz in sodišče se v zvezi z vprašanjem veljavnosti Pogodbe A11 ne bi smelo opreti na izpovedbo toženca, ker poprej ni bilo trditvene podlage v tej smeri. Z upoštevanjem nezatrjevanih dejstev je sodišče kršilo razpravno načelo in pravico tožeče stranke do izjave. Sicer pa je bila Pogodba A11 veljavno sklenjena in tožeča stranka bi v ta namen predložila ustrezne dokaze, če bi bila spornost tega dejstva izpostavljena. Vse navedeno je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje po prepričanju pritožbe ne vzdrži zaključek sodišča, da tožeči stranki nagrada za upravljanje ne gre, četudi jo je smatrati za upravnika, ker ni navedla, kako je reševala reklamacije etažnih lastnikov potrditvi tožene stranke, da teh reklamacij ni reševala in se nanje odzivala. Kot je tožeča stranka navedla že v prvi pripravljalni vlogi (točka V), se je vedno odzivala na elektronska sporočila lastnikov stanovanj in iz njenih navedb posredno izhaja, da je redno odgovarjala na reklamacije, v zvezi s čimer je tudi predlagala zaslišanje prič S. S. in M. K., a je sodišče ta dokazni predlog neupravičeno zavrnilo. S tem je bilo kršeno razpravno načelo, kar je prav tako absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede aktivne legitimacije v zvezi z izterjavo obratovalnih stroškov pritožba trdi, da sodišče prve stopnje zmotno ugotovi, da s Pogodbe A11 ni prišlo do materialnopravnega prenosa upravičenj etažnih lastnikov na upravnika. Sodišče namreč spregleda, da po Pogodbi A11 spada v upravljanje, poleg poravnavanja računov dobaviteljev v višini zbranih sredstev, tudi opravljanje in vodenje plačilnega prometa in izterjava plačil, kar je v dopolnitvi tožbe izrecno navedeno. Torej je bila s Pogodbo A11 na tožečo stranko prenesena tudi izterjava stroškov od neplačnikov. Iz navedenega tudi logično izhaja, da je bila tožeča stranka pooblaščena redno poravnavati račune dobaviteljev ter posledično zalagati stroške iz lastnih sredstev. S tem v zvezi je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo. Da aktivna legitimacija tožeče stranke za izterjavo stroškov za toženo stranko ni sporna, izhaja tudi iz dejstva, da je tekom postopka plačala terjatev iz naslova prispevkov za uporabo telefonske linije. Tudi sicer tožena stranka aktivne legitimacije tožeče stranke ni ugovarjala, a se je sodišče v tej smeri kljub temu opredeljevalo in s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačno sodišče zaključi tudi, da tožeča stranka naj ne bi dokazala, da je v zvezi z ugovarjanimi storitvami podala ustrezna pojasnila oziroma izpolnjevala obveznosti iz 11. člena Pogodbe A11, ter da posledično naj bi bila vprašljiva zapadlost terjatev. Pri tem se sodišče sklicuje na 11. člen Pogodbe A11, za katero pred tem ugotovi, da je razveljavljena, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj z razlogi prihaja samo s sabo v nasprotje. Nadalje sodišče prve stopnje napačno ugotavlja, da tožeča toženi stranki naj ne bi predložila podatkov za preverjanje utemeljenosti in višine posameznih postavk. Tožeča stranka je obračune stroškov izdajala skladno 66. členu Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) in je v ta namen, poleg razdelilnikov, v spis vložila tudi vse potrebne račune. Tožena stranka je zgolj grajala obračunavanje stroškov, ni pa ugovarjala dejstvu, da so ti stroški dejansko nastali. Tudi tu je sodišče samovoljno odločalo o dejstvu, ki ni bilo sporno, pri čemer pa se o sami višin sporne terjatve niti ni opredelilo. Spremembo odločitve o stroških postopka terja že ugoditev pritožbi, so pa stroški tudi sicer napačno odmerjeni. Z delnim plačilom vtoževane terjatve med postopkom je tožeča stranka namreč delno uspela s tožbo, kar pri obračunu stroškov ni bilo upoštevano.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V kolikor pritožba izpodbijano sodbo napada iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je to v sporu majhne vrednosti, na kar je bila tožeča stranka poučena že v pravnem pouku pisnega odpravka izpodbijane sodbe in sklepa, skladno določbi prvega odstavka 458. člena ZPP nedovoljeni in zato neupoštevni pritožbeni razlog.

5. Z ugotavljanjem veljavnosti Pogodbe A11, posledično čemur ta pogodba ne more biti temelj za presojo vtoževane nagrade za upravljanje, je sodišče prve stopnje resnično zagrešilo absolutno bisteveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na kar pravilno opozarja pritožba, saj je s tem ugotavljalo s strani strank nezatrjevano dejstvo. Po določbi drugega odstavka 7. člena ZPP namreč sme sodišče ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvajati dokaze, ki jih niso predlagale, le, če imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), vendar tudi v takem primeru svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katere strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. V tu obravnavani pravdi nedvomno ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne bi mogle razpolagati. Pri tem je opozoriti še na določbo prvega odstavka 7. člena ZPP, po kateri morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo, kar pomeni, da sodišče lahko ugotavlja le s strani strank navajana dejstva, dokazi pa služijo zgolj dokazovanju navajanih dejstev. Torej izvedeni dokaz (tu izpovedba toženca, zaslišanega kot pravdna stranka) ne more nadomestiti nenavajanega dejstva. Ko je sodišče prve stopnje ugotovilo veljavnost Pogodbe A11 zgolj na podlagi izpovedbe toženca, ne da bi bilo poprej to dejstvo zatrjevano, je kršilo razpravno načelo in pravico stranke do izjave (7. člen ZPP), kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (zaradi nezakonitega postopanja sodišča stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem).

6. Pritožbeno sodišče nadalje ne sledi neprepričljivim zaključkom sodišča prve stopnje o neprofesionalnem delu tožeče stranke kot upravnika, ko ta reklamacij s strani stanovalcev ne bi reševala in se nanje odzivala. Tožeča stranka je namreč v svojih vlogah (zlasti v 5. točki prve pripravljalne vloge z dne 24. 10. 2013) obširno odgovorila na zatrjevanja toženca glede podanih reklamacij, pri čemer je med drugim tudi zatrjevala primernost čiščenja, kar naj bi potrdili zlasti priči S.S. in M.K. Ker sodišče prve stopnje z navedenima pričama ni ugotavljalo morebitnega zadovoljivega čiščenja, je njegov zaključek o neprofesionalnem delu tožeče stranke predvsem neprepričljiv in preuranjen. Na vprašanje reševanja reklamacij tudi ne more vplivati dejstvo morebitnega dvojnega zaračunavanja stroškov vzdrževanja skupnih prostorov. Torej je sodišče prve stopnje, glede na s strani strank podane navedbe in predlagane dokaze, tudi z zavrnitvijo dokaznega predloga z zaslišanjem zgoraj navedenih prič kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP, s čimer je tudi v tem primeru storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Prav tako se je sodišče prve stopnje brez podlage v s strani strank zatrjevanih dejstev ubadalo z vprašanjem aktivne legitimacije tožeče stranke v tej pravdi (22. in 23. točka izpodbijane odločbe), ker tožena stranka njene aktivne legitimacije ni ugovarjala in torej to dejstvo ni bilo sporno. Še celo nasprotno. Z delnim plačilom vtoževane terjatve med postopkom se bi celo dalo zaključiti, da tožena stranka tožeči stranki legitimacijo za izterjavo vtoževanih stroškov v svojem imenu izrecno priznava. Tudi v tem delu je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Res 11. člen Pogodbe A11 določa zapadlost plačila stroškov upravniku, vendar ni slediti stališču sodišča prve stopnje iz 23. točke izpodbijane odločbe, češ da tožeča stranka ni dokazala ustreznega reševanja reklamacij etažnih lastnikov. V zvezi z reševanjem teh reklamacij je tožeča stranka predlagala v 6. točki te obrazložitve navedeni priči in pred zaslišanjem teh prič se je vsaj preuranjeno opredeljevati o tem vprašanju. Ni pa slediti pritožbi o absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko sodišče najprej ugotovi neveljavnost Pogodbe A11, potem pa se sklicuje na njen 11. člen. Res sodišče prve stopnje najprej ugotovi, da Pogodba A11 ni bila veljavno sklenjena in zato ne velja, posledično čemur vtoževana terjatev ne more temeljiti na njej. Vendar v nadaljevanju nedvomno pojasni, da tožbeni zahtevek ni utemeljen tudi iz drugih razlogov, čeprav se upošteva veljavnost Pogodbe A11, in med temi razlogi je tudi vprašanje zapadlosti terjatve po 11. členu Pogodbe A11. 9. Pritrditi je nadalje pritožbi o zmotnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ne bi predložila podatkov za preverjanje utemeljenosti in višine posameznih postavk. Po prepričanju pritožbenega sodišča je tožeča stranka podala v odgovor ugovorom tožene stranke dovolj opredeljene navedbe in predložila dokaze za potrditev teh navedb. V kolikor bi zaključku sodišča prve stopnje v tem delu sledili, bi to zopet imelo za posledico, da se od tožene stranke zahteva potrjevanje in dokazovanje dejstev, kar sploh ne bi predstavljalo ovrženje s strani tožene stranke zatrjevanih navedb, torej ugotavljanje s strani strank nezatrjevanih dejstev (absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP).

10. Pritožbeno sodišče je v posledici zgoraj pojasnjenih bistvenih kršitev določb postopka moralo pritožbi tožeče stranke ugoditi in z njo izpodbijano odločitev s sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker so kršitve takšne, da jih pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva zgoraj podane pripombe pritožbenega sodišča in se zlasti omeji na ugotavljanje le s strani pravdnih strank zatrjevanih dejstev, o tožbenem zahtevku pa odloči v okviru tako ugotovljenih pravnorelevantnih dejstev. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.