Jedro

Kdaj so si stranke na aktivni ali pasivni strani v razmerju enotnih sospornikov (201. člen ZPP/77), ne določajo procesni predpisi, ampak pravila materialnega prava. Sosporniki (v obravnavanem primeru na pasivni strani) se štejejo za enotno pravdno stranko ne takrat, kadar tako določa procesni položaj, ampak takrat, kadar je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja (iz 201. člena ZPP/77), tedaj po pravilih materialnega prava, rešiti spor samo na enak način za vse sospornike.

Dejstvo, da tožeča stranka v skladu z določbami materialnega prava (28. člena ZKZ) ni postavila tudi tožbenega zahtevka na razveljavitev prodajne pogodbe in sklenitev prodajne pogodbe pod enakimi pogoji z njo, ne more imeti za posledico, da je pravni položaj stranskega intervenienta v primeru, ko je uveljavljen le zahtevek na sklenitev pogodbe (brez sodbenega posega - razveljavitve - v njegovo pogodbeno razmerje, ki ga ima interes ohraniti), enak pravnemu položaju, ko se s tožbo posega tudi v njegovo pogodbeno razmerje (razveljavitev sklenjene pogodbe in sklenitev prodajne pogodbe z drugim kupcem).

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

S sodbo na podlagi pripoznave je sodišče prve stopnje razsodilo, da je dolžna tožena stranka skleniti s tožečo stranko prodajno pogodbo, katere predmet bo nepremičnina parc. št... - njiva v izmeri 1480 m2, ki je vpisana pri vl. št..., k.o..., prodajna cena pa bo znašala 118.400 SIT. Toženi stranki je še naložilo, da mora tožeči stranki izdati listino, na podlagi katere bo mogoče v zemljiški knjigi pri nepremičnini parc. št... vl. št..., k.o... vpisati lastninsko pravico na ime tožeče stranke, sicer bo po izteku paricijskega roka tako listino nadomestila pravnomočna sodba. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 89.887,50 SIT. S posebnim sklepom pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sodba na podlagi pripoznave z dne 22.5.1997 postala pravnomočna in da je stranski intervenient umaknil predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

Sodišče druge stopnje je pritožbi stranskega intervenienta ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo. Sklep sodišča prve stopnje je le razveljavilo.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pravdna dejanja stranskega intervenienta imajo pravni učinek za stranko, kateri se je pridružil, vendar le ob pogoju, da niso v nasprotju z njenimi dejanji. V obravnavani pravdni zadevi so pravdna dejanja stranskega intervenienta v nasprotju z dejanji tožene stranke, ki je tožbeni zahtevek pripoznala in umaknila tako predlog stranskega intervenienta za vrnitev v prejšnje stanje kot tudi njegovo pritožbo proti sodbi na podlagi pripoznave. Stranski intervenient bi lahko vstopil v pravdo in s tem omogočil tožeči stranki, da bi postavila tudi tožbeni zahtevek na razveljavitev prodajne pogodbe. Vstopu v pravdo pa se je uprl. Nepravilno je stališče pritožbenega sodišča, da bi morala tožeča stranka zahtevati najprej razveljavitev pogodbe, ki je bila sklenjena med pravnim prednikom tožene stranke in stranskim intervenientom. Tožeča stranka je v skladu z zakonom uveljavila prednostno pravico nakupa, do vložitve tožbe na sklenitev prodajne pogodbe pa je prišlo zato, ker pravni prednik tožene stranke ni hotel skleniti prodajne pogodbe. Ob vložitvi tožbe tožeča stranka sploh ni vedela, da je pravni prednik sklenil prodajno pogodbo s stranskim intervenientom. To dejstvo ji je postalo znano šele tekom pravdnega postopka. Takrat pa je že potekel zakonski rok za vložitev tožbe na razveljavitev med pravnim prednikom tožene stranke in stranskim intervenientom sklenjene prodajne pogodbe. Ob takem poteku dogodkov je nepravilno stališče pritožbenega sodišča, ki je stranskemu intervenientu podelilo položaj enotnega sospornika. Reviziji naj se ugodi, izpodbijani sklep razveljavi, sodba sodišča prve stopnje pa potrdi.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP/77, je na revizijo odgovoril stranski intervenient, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

V revizijskem odgovoru je stranski intervenient mnenja, da tožeča stranka z revizijo izdpodbija v glavnem le dejansko stanje, kar ni dovoljeno, v reviziji zatrjevanih procesnih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava pa v pravdi ni bilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju v tej zadevi uporabilo predpise Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP/77).

Sodišče druge stopnje je svojo odločitev o razveljavitvi sodbe na podlagi pripoznave in zavrženju tožbe (v posledici take odločitve pa tudi razveljavitvi sklepa, ki je ugotavljal pravnomočnost sodbe na podlagi pripoznave in umik predloga za vrnitev v prejšnje stanje) utemeljilo z naslednjimi razlogi: - Kadar prodajalec kmetijskega zemljišča krši prednostno pravico upravičencev do prednostnega nakupa na ta način, da proda zemljišče drugemu, mora prednostni upravičenec najprej zahtevati razveljavitev sklenjene kupoprodajne pogodbe. Po določbi 201. člena ZPP/77 sta prodajalec in kupec v razmerju do predkupnega upravičenca enotna sospornika. Zato bi morala tožeča stranka tožbo naperiti tudi proti stranskemu intervenientu kot kupcu.

- Pravni učinki sodbe na podlagi pripoznave se raztezajo tudi na stranskega intervenienta. Zato ima ta položaj sosporniškega stranskega intervenienta.

- Tožena stranka in sosporniški stranski intervenient sta sklenila prodajno pogodbo dne 28.8.1995 in jo overila dne 25.9.1995. - Tožeča stranka v rokih, ki jih je določal v času sklenitve prodajne pogodbe veljavni Zakon o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 1/79, p. 4/79, 11/81, 1/86, 7/86, p.b. 17/86, 9/90, p. 14/90 in 5/91 - v nadaljevanju ZKZ), ni vložila tožbe na razveljavitev kupoprodajne pogodbe oziroma tožbe na razveljavitev sploh nikoli ni vložila. Ker so roki za vložitev izpodbojne tožbe prekluzivne narave, je tožeča stranka pravico izgubila.

- Tožba tožeče stranke uveljavlja zahtevek, ki se opira na pravico, ki ne obstaja več. Zato jo je potrebno zavreči, navedb, ki so vsebovane v obeh pritožbah stranskega intervenienta, pa v pritožbenem postopku sploh ni potrebno obravnavati.

Ob upoštevanju vsebine uveljavljenega tožbenega zahtevka po presoji revizijskega sodišča navedena stališča pritožbenega sodišča pravno niso pravilna.

V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP/77), vsebino tožbenega zahtevka (ki jo v tožbi sicer opredeli tožeča stranka) pa določa materialno pravo.

Vse, kar je v razlogih izpodbijane odločitve navedlo sodišče druge stopnje, bi bilo v skladu z določbami ZPP/77 in materialnega prava (ZKZ), če bi tožeča stranka kot upravičenec do prednostnega nakupa zahtevala sodno varstvo prednostne pravice nakupa na tak način, da bi s tožbo zahtevala, da se pogodba o prodaji razveljavi in da ji tožena stranka proda kmetijsko zemljišče ob enakih pogojih, po katerih je bilo prodano drugemu (v obravnavanem primeru stranskemu intervenientu). Ob tako postavljenem tožbenem zahtevku (razveljavitev pogodbe in prodaja zemljišča ob enakih pogojih, kot so bili dogovorjeni v izpodbijani pogodbi) bi morala tožeča stranka zajeti obe pogodbeni stranki iz izpodbijane pogodbe. Prodajalec in kupec sta namreč v primeru, ko je postavljen zahtevek na razveljavitev pogodbe, v razmerju do predkupnega upravičenca enotna sospornika (201. člen ZPP/77). V primeru, da v zahtevku za razveljavitev pogodbe tožeča stranka ne bi zajela obeh enotnih sospornikov (prodajalca in kupca), bi se lahko pravni interes kupca (v obravnavanem primeru stranskega intervenienta), da se izpodbijano pogodbeno razmerje med njim in prodajalcem ohrani, zavaroval tudi na tak način (ali vsaj na tak način), da bi sodeloval v pravdi kot stranski intervenient (206. člen v zvezi z 209. členom ZPP/77). V opisanem primeru bi bil procesni položaj stranskega intervenienta tak, kakršnega je v obravnavani zadevi dalo sodišče druge stopnje stranskemu intervenientu na strani tožene stranke.

Tožeča stranka pa ni vložila tožbe na razveljavitev med toženo stranko in stranskim intervenientom sklenjene prodajne pogodbe. V okviru načela dispozitivnosti (2. člen ZPP/77) se je odločila za tožbo, s katero je zahtevala sklenitev prodajne pogodbe (ta je po določbah ZKZ tudi mogoča - 28. člen ZKZ), naperila pa jo je, kar je v skladu z določbami ZKZ (že omenjeni 28. člen ZKZ), le proti pravnemu predniku tožene stranke kot prodajalcu, ki s tožečo stranko kot prednostno upravičenko ni hotel skleniti prodajne pogodbe.

Kdaj so si stranke na aktivni ali pasivni strani v razmerju enotnih sospornikov (201. člen ZPP/77), ne določajo procesni predpisi, ampak pravila materialnega prava. Sosporniki (v obravnavanem primeru na pasivni strani) se štejejo za enotno pravdno stranko ne takrat, kadar tako določa procesni položaj, ampak takrat, kadar je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja (iz 201. člena ZPP/77), tedaj po pravilih materialnega prava, rešiti spor samo na enak način za vse sospornike.

Dejstvo, da tožeča stranka v skladu z določbami materialnega prava (28. člena ZKZ) ni postavila tudi tožbenega zahtevka na razveljavitev prodajne pogodbe in sklenitev prodajne pogodbe pod enakimi pogoji z njo, ne more imeti za posledico, da je pravni položaj stranskega intervenienta v primeru, ko je uveljavljen le zahtevek na sklenitev pogodbe (brez sodbenega posega - razveljavitve - v njegovo pogodbeno razmerje, ki ga ima interes ohraniti), enak pravnemu položaju, ko se s tožbo posega tudi v njegovo pogodbeno razmerje (razveljavitev sklenjene pogodbe in sklenitev prodajne pogodbe z drugim kupcem).

Povedano pomeni, da ob upoštevanju postavljenega tožbenega zahtevka (njegova utemeljenost ali neutemeljenost je glede na potek dogodkov v obravnavani zadevi seveda drugo vprašanje, kar pa ni predmet tega revizijskega postopka), v obravnavani pravdni zadevi stranskemu intervenientu na strani tožene stranke ni mogoče priznati takega pravnega položaja, kot mu ga je priznalo pritožbeno sodišče (sosporniški stranski intervenient).

Ker je pritožbeno sodišče stranskemu intervenientu na strani tožene stranke priznalo pravni položaj, ki mu po določbah materialnega prava (seveda ob upoštevanju postavljenega tožbenega zahtevka) v tej pravdni zadevi ne gre, je odločitev o razveljavitvi sodbe, zavrženju tožbe in razveljavitvi sklepa sprejelo brez obravnavanja pritožbenih trditev, kar z drugimi besedami pomeni, da na nobeno od pritožbenih trditev sploh še ni odgovorilo. To bo potrebno storiti v ponovljenem postopku.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP/77.