Jedro

V obravnavanem primeru pri gradnji lesene vrtne lope-brunarice ne gre za gradnjo enostavnega objekta. Tudi če dimenzije navedenega objekta, ki jih je ugotovil inšpektor in so navedene v izpodbijani odločbi, res ne bi ustrezale dejanskim, kot to zatrjuje tožnik, ne gre za enostaven objekt že zato, ker ne gre za stavbo v pritlični, enoetažni izvedbi, kar je pravilno pojasnila toženka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje lesene vrtne lope – brunarice v tlorisni izmeri 6,2 m x 4,65 m v višinskem gabaritu vkopana klet, pritličje in mansarda, lesene pritlične shrambe v tlorisni izmeri 5,1 m x 1,1 m ob južni strani lesene vrtne lope - brunarice, armiranobetonske talne plošče debeline 10 cm v tlorisni izmeri 5,65 m x 5 m in 4,55 m x 1,2 m, na kateri stojita lesena vrtna lopa - brunarica in lesena pritlična shramba, lesenega enokapnega nadstreška v tlorisni izmeri 5,1 m x 3,2 m s podaljškom napušča za 0,7 m vzhodni, 0,3 m na južni in 1,3 m na zahodni strani in armiranobetonske talne plošče debeline 10 cm v tlorisni izmeri 5,5 m x 4,3 m, na kateri stoji leseni enokapni nadstrešek. Naložila mu je, naj takoj po vročitvi odločbe ustavi gradnjo navedenih objektov (1. točka izreka) in jih v roku 60 dni po vročitvi odstrani ter vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje (2. točka izreka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (4. točka izreka). S 3. točko izreka so bili izrečeni ukrepi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), s 5. točko izreka je bilo odločeno, da bo o stroških postopka v zvezi z izvršbo izdan poseben sklep, s 6. točko pa je bilo ugotovljeno, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je inšpektor po uradni dolžnosti opravil inšpekcijska ogleda dne 30. 3. 2012 in 28. 10. 2014 in ob tem ugotovil, da so na zemljišču s parc. št. 743/6 k.o. ... zgrajeni v izreku odločbe navedeni gradbeni objekti, za katere tožnik ni pridobil ustreznega upravnega dovoljenja.

3. V zvezi z gradnjo predmetnih objektov je bilo 22. 11. 2012 opravljeno zaslišanje tožnika, ki je izjavil, da je bila na mestu, kjer se nahajajo obravnavani objekti, leta 1967 postavljena vrtna lopa, ki pa je bila manjših dimenzij in je služila shrambi vrtnega orodja. Objekt je bil v sedanjem obsegu zgrajen leta 2000, in sicer tako, da sta ostali sprednja in zadnja stena prejšnjega objekta, ostale stene pa so bile izvedene iz žaganih brun. Objekt je tudi podkleten. Tlorisne izmere prejšnjega objekta so bile 3,5 m x 2,5 m, sedanje dimenzije pa so malo povečane. Enokapni nadstrešek je bil na betonski talni plošči postavljen leta 2005. Za postavitev vrtne lope ni pridobil nobenega upravnega dovoljenja, samo soglasje Občine Kamnik. Glede izvedene vrtne lope je izjavil, da v njej ni pravega stropa, pač pa so položene samo podolžne grede in nabite deske, podstrešni prostor pa ni izkoriščen, ker deske niso pohodne.

4. Toženka je pridobila od Občine Kamnik potrdilo o namenski rabi, iz katerega izhaja, da je na območju predvidenih objektov predvidena raba za športne in spremljajoče dejavnosti. Pojasnjuje, zakaj je bilo treba za leseno vrtno lopo - brunarico vse od njene postavitve pridobiti ustrezno upravno dovoljenje in navaja predpise, iz katerih to izhaja. Sklicuje se tudi na zadnjo spremembo Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba), iz katere izhaja, da predmetni objekt ne izpolnjuje pogojev enostavnega objekta, pri čemer se sklicuje na prilogo št. 2, iz katere izhaja, da je maksimalna površina za opredelitev objekta kot enostavnega 20 m2. Tudi glede ostalih objektov pojasnjuje, zakaj meni, da ni pogojev za gradnjo brez veljavnega upravnega dovoljenja. Poudarja tudi, da tožnik ni izkazal lastninske pravice na zemljišču predvidene gradnje oz. pravice graditi.

5. Drugostopenjski organ je odpravil 3. in 5. točko izreka odločbe gradbenega inšpektorja in jo nadomestil z novima, pri čemer ju je prilagodil dejstvu, da inšpekcijski zavezanec ni lastnik zemljišča, na katerem so zgrajeni sporni objekti. V ostalem je tožnikovo pritožbo zavrnil. 6. Glede ugovora, da je obravnavana brunarica enostaven objekt, drugostopenjski organ navaja, da sporna vrtna lopa ni pritličen objekt, kar jasno izhaja iz zapisnikov in fotografij, izmere pa je gradbeni inšpektor ugotovil na kraju samem. Z izmerami spornih objektov je bil tožnik seznanjen z vabilom na zaslišanje z dne 24. 10. 2012 in nanje ni imel nikakršnih pripomb. Dejstvo, da tožnik ni bil vabljen na inšpekcijski pregled 28. 10. 2014 po mnenju drugostopenjskega organa ne pomeni kršitve, zaradi katere bi bilo potrebno izpodbijano odločbo odpraviti, saj je na navedenem ogledu gradbeni inšpektor opravil le kontrolo stanja na terenu, v zapisnik pa navedel izmere in objekte fotografiral. 7. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka napačno ugotovila, da je po prostorskem aktu, ki velja za obravnavano območje gradnje, predmetno zemljišče namenjeno za šport in spremljajoče dejavnosti. Prilaga nove občinske prostorske načrte, iz katerih izhaja, da se sporni del zemljišč nahaja na območju, namenjenem gradnji. Meni, da mora sodišče to spremembo prostorskega akta upoštevati. Poudarja, da vpisana lastninska pravica na zemljišču ni pogoj za gradnjo enostavnega objekta, saj niti Uredba, niti ZGO-1 takšnega pogoja ne določata.

8. Očita pa tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in posledično nepravilno uporabo materialnega prava v zvezi z vprašanjem zakonitosti lesene vrtne ute – brunarice. Meni, da je napačna ugotovitev toženke, da navedena brunarica ni pritlični objekt s površino do 20 m2, da so napačne izmere, napačna pa je tudi ugotovitev toženke, da ne gre za pritličen objekt. Sporni leseni strop ni fiksen, ker so deske naložene druga na drugo in jih je možno odstraniti, kar pomeni, da je strop le provizoričen, hoja po deskah pa ni možna, zato prostor nad deskami ni uporaben, klet pa je obstajala že v času prejšnjega objekta. Meni, da je toženka kršila pravila postopka, ko mu ni vročila zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 28. 10. 2014. Predlaga odpravo izpodbijanih odločb in povrnitev stroškov postopka s pripadajočimi obrestmi.

9. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

10. Tožba ni utemeljena.

11. ZGO-1 določa, da se gradnja novega objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 3. člena), brez njega pa samo gradnja enostavnega objekta (prvi odstavek 3. a člena). Za nelegalno gradnjo gre, kadar se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena). V tem primeru gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi in da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen). Gradnja novega objekta pomeni tudi izvedbo del, s katerimi se objekt dozida ali nadzida in zaradi katerih se bistveno spremeni njegov zunanji izgled (7.1. točka).

12. V zadevi ni sporno, da je tožnik investitor sporih objektov, pri čemer je bil glavni objekt (vrtna lopa-brunarica), kot je to tožnik izjavil na zaslišanju dne 22. 11. 2012, v sedanjem obsegu zgrajen leta 2000 (od prejšnjega objekta sta ostali sprednja in zadnja stena), enokapni nadstrešek pa je bil na betonski plošči postavljen leta 2005. Prav tako ni sporno, da tožnik za gradnjo oziroma postavitev spornih objektov ni pridobil nobenega upravnega dovoljenja. Sporno pa je med drugim, ali gre v obravnavnem primeru za gradnjo enostavnega objekta, za katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja.

13. Kor rečeno, prvi 3.a člen ZGO-1 določa, da se lahko gradnja enostavnega objekta začne brez gradbenega dovoljenja. Ne glede na navedeno pa se tudi enostavni objekti v skladu z drugim odstavkom navedene določbe ne smejo postavljati v nasprotju s prostorskim aktom.

14. Sodišče pritrjuje toženki, da sporna gradnja ni skladna z v času odločanja veljavnim prostorskim aktom. V upravnem postopku ni bilo sporno, saj tožnik tej ugotovitvi toženke v pritožbi zoper izpodbijano odločbo ni ugovarjal, da se je po v času odločanja veljavnem prostorskem aktu (Odloku o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana Občine Kamnik za obdobje 1986-2000 in srednjeročnega plana Občine Kamnik za obdobje 1986-2000, dopolnitev 2002 ter Odloku o ugotovitvi skladnosti prostorskih izvedbenih aktov s spremembami in dopolnitvami prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana Občine Kamnik za obdobje 1986-2000, dopolnitev 2002) se je sporna gradnja nahajala na območju, namenjenem športnim in spremljajočim dejavnostim. V zadevi ni sporno, da pri obravnavanih objektih ne gre za takšen namen, saj tega tožnik nikoli niti ni zatrjeval. Navedeno pomeni, da tudi če bi v obravnavnem primeru šlo za gradnjo enostavnih objektov, kar zatrjuje tožnik, ta ni bila skladna z v času odločanja veljavnim prostorskim aktom in torej glede na drugi odstavek 3.a člena ZGO-1 ne bi bila dovoljena. Navedeno pomeni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita že iz tega razloga. Predlagani ogled na kraju samem in zaslišanje tožnika tega dejstva ne bi mogla spremeniti.

15. Ker sodišče presoja zakonitost upravnega akta po dejanskem in pravnem stanju v času odločanja, na drugačno odločitev ne vpliva sprememba prostorskega akta, ki je začela veljati po izdaji tako prvostopenjske, kot tudi drugostopenjske odločbe. Če tožnik meni, da je obravnavana gradnja glede na spremenjeni prostorski akt postala legalna, bi kvečjemu v izvršilnem postopku lahko predlagal ustavitev izvršitve inšpekcijske odločbe.

16. Ne glede na navedeno pa tudi po presoji sodišča v obravnavanem primeru pri gradnji lesene vrtne lope-brunarice ne gre za gradnjo enostavnega objekta. Tudi če dimenzije navedenega objekta, ki jih je ugotovil inšpektor in so navedene v izpodbijani odločbi, res ne bi ustrezale dejanskim, kot to zatrjuje tožnik, v obravnavanem primeru ne gre za enostaven objekt že zato, ker ne gre za stavbo v pritlični, enoetažni izvedbi, kar je pravilno pojasnila toženka. Po Uredbi med enostavne objekte sodi majhna stavba kot dopolnitev obstoječe pozidave, pri čemer mora biti pritlične, enoetažne izvedbe, površine do vključno 20m2. Sodišče pritrjuje toženki, da v obravnavanem primeru ne gre za tako stavbo, saj ni sporno, da ima klet, nad pritličjem pa ima tudi mansardo, kar se jasno vidi tudi iz fotografij objeta, ki se nahajajo v spisu. Mansarda je del stavbe, katere prostori se nahajajo nad zadnjim nadstropjem in neposredno pod poševno streho (1.1.4. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1), pri čemer ni pomembno, ali je bivalna ali ne, niti ali je pohodna. Tožnik v tožbi sam navaja, da prostor med pritličjem in streho omejuje lesena konstrukcija, za katero sicer navaja, da je provizorična in hoja po njej ni mogoča, kar pa, kot rečeno, ni pomembno. Tudi sicer pa so te njegove trditve povsem pavšalne in neizkazane.

17. Poleg tega ni sporno, da ima objekt tudi klet, pri čemer ni pomembno, ali je klet del prejšnjega objekta. Pri tem sodišče opominja, da tožnik tega v upravnem postopku ni navajal, zato gre za nedovoljeno tožbeno novoto. Dejstvo je, da je tožnik po letu 2000 zgradil nov objekt (tudi,če je ohranil sprednjo in zadnjo steno prejšnjega objekta in če drži, da je ohranil klet, česar pa na zaslišanju dne 22. 11. 2012 ni navedel), za katerega ni pridobil nobenega upravnega dovoljenja, ki bi ga, kot je pravilno pojasnila toženka, po vseh predpisih, veljavnih od izgradnje objekta dalje, moral pridobiti. Sodišče utemeljitvi toženke, zakaj bi tožnik za vrtno lopo - brunarico in ostale objekte moral pridobiti upravno dovoljenje tudi po prejšnjih predpisih, sledi in jih v izogib ponavljanju ne navaja ponovno (drugi odstavek 72. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Iz navedenih razlogov na drugačno odločitev ne more vplivati tožbeni ugovor, da za gradnjo enostavnih objektov investitorju ni treba izkazati lastninske pravice na zemljišču gradnje, zato se sodišče do njega ni opredeljevalo.

18. Na drugačno odločitev tudi ne vpliva dejstvo, da tožnik ni bil vabljen na ogled dne 28. 10. 2014. Res je, da imajo stranke pravico biti navzoče pri ogledu (200. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) ter da je toženka s tem, ko tožnika ni povabila na ogled z dne 28. 10. 2014, kršila pravila postopka. Vendar sodišče ocenjuje, da navedena kršitev postopka ni vplivala na odločitev, saj izpodbijana odločba temelji na dejstvih, ki niso sporna oziroma s katerimi je bil tožnik seznanjen že pred izvedbo spornega ogleda (izmere objekta), tožnik pa niti v pritožbi, niti v tožbi ne navaja, katero je tisto dejstvo, ki je bilo ugotovljeno na spornem ogledu, na katerem temelji izpodbijana odločba in do katerega se ni imel možnosti izreči. 19. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navajata tožnik, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), kar je predhodno pojasnjeno.

20. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.