Jedro

Ob jasnih pogodbenih določilih, da je obveznost, da je predmet lizinga zavarovan ves čas trajanja lizinga, v celoti na tožencu, in dejstvu, da do prenosa predmeta lizinga na tretjo osebo/kupca ni prišlo oziroma da pogodba ni bila razvezana, se odločitev sodišča prve stopnje izkaže kot pravilna. Toženec, ki se je s podpisom dogovora strinjal, da kupec vozilo prevzame v uporabo, še preden se je izpolnil pogoj, s katerim bi bila pogodba razvezana, je prevzel rizik, za katerega po zgoraj povzetih splošnih pogojih odgovarja izključno sam.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 46626/2014 s 7. 4. 2014 ohranilo v veljavi tako, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 22.123,89 EUR, skupaj z obrestmi in stroški, v preostalem pa je sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek v preostalem zavrnilo.

2. Toženec v pravočasni pritožbi, s katero izpodbija ugodilni del sodbe in odločitev o stroških, kot bistveno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih trditev, ki so bistvene. Najprej bi se moralo opredeliti do trditve, da je tožeča stranka nastopala kot strokovnjak za lizing posle in njena ravnanja in odgovornost presojati s tega vidika. Nepravilno in nepopolno je raziskalo dejansko stanje glede skrbnosti tožeče stranke, saj je spregledalo, da je toženca pozvala k predložitvi kasko zavarovalne police štiri mesece od trenutka, ko je vozilo predala kupcu, kar pomeni, da je že vedela, da je bilo vozilo ukradeno. Prav tako iz dogovora s 7. 6. 2013 izhaja, da je vedela, da vozilo ni bilo zavarovano proti kraji. Sodišče se z odločilnim dejstvom, da je bilo vozilo po sklenitvi tega dogovora ukradeno in se pogodba z vidika uporabe vozila ni mogla več izvajati, ni ukvarjalo. Če predmeta pogodbe ni, potem lizingojemalec ni več dolžan plačevati obrokov, temveč je treba uporabiti pravila pogodbe za primer kraje. Nastane obveznost lizingodajalca, da poskrbi za prijavo kraje in uresničitev zavez zavarovalnice, kar pa se ni zgodilo, saj tožeča stranka ni poskrbela, da bi pred predajo vozila kupcu pridobila vso potrebno dokumentacijo. Tožeča stranka bi se lahko v celoti poplačala iz zavarovalnine za primer kraje, če bi pred predajo vozila kupcu zahtevala sklenitev zavarovanja oziroma bi za zavarovanje poskrbela sama. Nasprotuje tudi zaključku sodišča, da je on dal vozilo v uporabo kupcu, saj iz dovoljenja jasno izhaja, da ga je dala tožeča stranka, česar ne bi smela storiti, ker niso bili izpolnjeni pogoji – izročena dokumentacija, ki je v dogovoru označena kot obvezna. Sodišče spregleda, da predmet lizinga ni zavarovan na način, kot je bilo dogovorjeno, pri čemer iz splošnih pogojev ne izhaja, da obveznost lizingodajalca, da sklene zavarovanje, če lizingojemalec tega ne stori, ne obstoji. To izhaja iz 12.3 in 12.4 točke splošnih pogojev. Sklepno obširno graja tudi ravnanje sodišča prve stopnje, ki ni zaslišalo priče K. ter predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno (niti ni sporno sedaj), da sta tožeča stranka kot lizingodajalec in toženec kot lizingojemalec sklenila pogodbo o finančnem lizingu (v nadaljevanju: pogodba), katere predmet je bilo osebno vozilo ... . Prav tako ni bilo sporno, da je bila celotna obveznost toženca po tej pogodbi plačilo 160.799,20 EUR, medtem ko je predmet tožbenega zahtevka (plačilo 22.372,22 EUR) delno plačilo obrokov po tej pogodbi, in sicer delno 50. obroka, ter 51. do 60. obroka (60. je zadnji obrok), skupaj z zamudnimi obrestmi. Prav tako nesporno je bilo še, da toženec tega zneska ni plačal, saj meni, da ga ni dolžan. Tožeča trdi nasprotno. Razlog za nestrinjanje med njima je razlaga tripartitne pogodbe/dogovora s 7. 6. 2013 (v nadaljevanju: dogovor), ki ga je poleg njiju sklenil še K. In kakšna je vsebina tega dogovora?

6. Pogodbene stranke dogovora (priloga A 15) so sklenile, da se bo pogodba med pravdnima strankama predčasno razvezala, če bo tožeča stranka predmet lizinga prodala K. za 42.000 EUR in če bo ta znesek prejela najkasneje do 31. 7. 2013, preostanek dolga pa bo prevzel toženec.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka K. izstavila račun za 42.000 EUR in mu izdala dovoljenje za rabo avtomobila. Kupec1 je vozilo registriral, ni pa bilo zavarovano in je bilo nato odtujeno/ukradeno. Ključni toženčev ugovor je, da je tožeča stranka sama povzročila tako situacijo, zato ona nosi rizik, ker je bilo vozilo ukradeno in ni bilo zavarovano. Vendar to ne drži. 8. Pritožnik sploh ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje in njegovega zaključka, da je bil dogovor (z učinkom razveze pogodbe) sklenjen pod pogojem, tj., da tožeča stranka prejme celotno kupnino - 42.000 EUR. Ker se ta pogoj ni izpolnil2 (toženec niti ne trdi, da bi se),3 pogodba med pravdnima strankama še vedno velja oziroma, povedano drugače, predmet lizinga ni prešel na kupca. Čim pa je tako, toženec odgovarja za obveznosti do tožeče stranke, ki jih je prejel s pogodbo.

9. Sodišče prve stopnje je sicer sledilo tožeči stranki, kot da bi toženec še naprej uporabljal vozilo, čeprav je bilo v postopku ugotovljeno, da ga je v uporabo že prejel kupec in je bilo nato odtujeno, torej ga toženec ni več neposredno uporabljal. Toda to toženca ne razbremenjuje pogodbenih obveznosti, tj. plačila vseh denarnih obveznosti, za katere se je zavezal. Da bi bil v pogodbi zapisan nepošten pogoj ali bi bilo z njo sicer kaj narobe, ni zatrjeval. 10. Pritožnik neutemeljeno meni, da bi uporaba pogodbenih določil o zavarovanju oziroma za primer kraje privedla do zanj ugodnejšega rezultata. Iz 12. točke splošnih pogojev (priloga A 5), ki so sestavni del pogodbe, namreč izhaja, da vsi riziki, bodisi zavarovani ali nezavarovani, bremenijo lizingojemalca, tj. toženca (točka 12.1), ter da so posledice neizpolnjene ali prepozno izpolnjene obveznosti iz točke 12.10 in 12.11 zaradi objektivnih ali subjektivnih razlogov, izključni rizik lizingojemalca (točka 12.12). Iz splošnih pogojev tudi izhaja, da je breme zavarovanja izključno na lizingojemalcu (točke 12.2, 12.3, 12.4 in 12. 5). Splošni pogoji so jasni in nedvoumni, zato se pritožnik neutemeljeno zavzema za njihovo razlago v svojo korist (smiselno se sklicuje na določbo 83. člena OZ). Ob jasnih pogodbenih določilih, da je obveznost, da je predmet lizinga zavarovan ves čas trajanja lizinga, v celoti na tožencu, in dejstvu, da do prenosa predmeta lizinga na tretjo osebo/kupca ni prišlo oziroma da pogodba ni bila razvezana, se odločitev sodišča prve stopnje izkaže kot pravilna. Toženec, ki se je s podpisom dogovora strinjal, da kupec vozilo prevzame v uporabo, še preden se je izpolnil pogoj, s katerim bi bila pogodba razvezana, je prevzel rizik, za katerega po zgoraj povzetih splošnih pogojih odgovarja izključno sam.

11. Po povedanem se dejstva, za katera pritožnik, meni, da bi jih sodišče prve stopnje moralo dodatno ugotavljati, izkažejo kot pravno neodločilna, zato tudi pritožbeno sodišče na preostale navedbe ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Substanciranje dokaznega predloga z zaslišanjem priče K. pokaže, da je bil dokaz predlagan v informativne namene oziroma v zvezi s pravno neodločilnimi dejstvi, pri čemer višje sodišče poudarja, da toženec trditev, da je bila kupnina v celoti plačana in se je pogoj po dogovoru izpolnil, ni nikoli podal. To, da je sodišče prve stopnje zaradi vabljenja priče, ki se je kasneje izkazalo kot nepotrebno, narok večkrat preložilo oziroma si je med postopkom premislilo glede (ne)potrebnosti izvedbe tega dokaza, pa na pravilnost izpodbijane sodbe ne vpliva.

12. V ugotovljeno višino terjatve se pritožnik ne spušča, zato je ta del sodbe višje sodišče preizkusilo le v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), in ker ni odkrilo nobenih pomanjkljivosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

13. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njegove pritožbe.

1 Pritožbena trditev, da kupca ni našel toženec, temveč tožeča stranka, je v neposrednem nasprotju z vsebino dogovora, kjer jasno piše, da je kupca našel toženec, toženec pa ta dogovor podpisal. 2 Tožeča stranka je že v tožbi pojasnila, da je od kupca prejela le 6.000 EUR, toženec pa tega dejstva ni prerekal niti ni zatrdil, da bi bil znesek v celoti plačan. Toženec je sicer predlagal, naj sodišče zasliši K. o plačilu/neplačilu oziroma o tem, koliko je plačal, a tovrstni informativni dokazi v pravdnem postopku niso dopustni. 3 Ker toženec ni postavil trditve, da je bila celotna kupnina plačana, je zaslišanje K. v zvezi s tem nepotrebno. Če ni zatrjevanega dejstva, potem ni česa dokazovati.