Jedro

Zlom desne nadlahtnice pri predoperativni manipulaciji v splošni anesteziji. Pojasnilna dolžnost zdravstvene ustanove.

Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti in strahu.

Stroški predpravdnega odškodninskega zahtevka in stroški predpravdnega izvedenskega mnenja.

Izrek

I. Pritožbam tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v I. točki izreka spremeni tako, da se po novem glasi: "Splošna bolnišnica dr. xy in zavarovalnica d.d. sta solidarno dolžni plačati M.H. 24.356,48 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 17.106,48 EUR od 17. 3. 2015 dalje do plačila, - od zneska 5.750,00 EUR od 6. 12. 2017 dalje do plačila in - od zneska 1.500,00 EUR od 7. 9. 2017 dalje do plačila." - v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov v višini 5.038,34 EUR nadomesti z zneskom 4.665,47 EUR; sicer pa se pritožbe zavrnejo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvi in drugi toženki naložilo, da tožnici solidarno plačata znesek 35.556,48 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 24.306,48 EUR od 17. 3. 2015 do plačila, od zneska 9.750,00 EUR od 6. 12. 2017 do plačila in od zneska 1.500,00 EUR od 7. 9. 2017 do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Toženkama je še naložilo, da morata v roku 15 dni povrniti tožnici 5.038,34 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnica se pritožuje zoper odločitev, s katero je bil zavrnjen njen zahtevek za plačilo nepremoženjske škode zaradi skaženosti v znesku 5.000,00 EUR ter v delu, kjer je sodišče zavrnilo njen zahtevek za povračilo potnih stroškov za drugo in tretjo operacijo v znesku 501,72 EUR. Prav tako se ne strinja z odločitvijo o pravdnih stroških. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da druga in tretja operacija nista bili v vzročni zvezi z zlomom pri prvi operaciji. V zvezi s tem se sklicuje na izvedenska mnenja dr. K. in dr. R.. Sodišče prve stopnje je njen zahtevek iz naslova skaženosti neutemeljeno zavrnilo. Osem centimetrov dolgo operativno brazgotino (s tri centimetre globokim lijakastim defektom), ki je bila posledica tretje operacije, bi bilo treba upoštevati, saj je bila ta tretja operacija potrebna ravno zaradi zloma nadlahtnice. Prvostopenjsko sodišče se ni opredelilo do dodatnega brazgotinjenja zaradi zloma, kot je to zapisal dr. R. in dejstva, da ima tožnica od zloma dalje povešeno ramo. V vsakem primeru pa ji je priznalo premalo pravdnih stroškov. Ni upoštevalo, da je plačala stroške izvedenca v znesku 654,09 EUR (na podlagi sklepa z dne 9. 4. 2019). Neutemeljeno ji ni priznalo tudi stroškov za sestavo predpravdnega odškodninskega zahtevka (v višini 900 točk Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT) in stroške predpravdnega izvedenskega mnenja (v višini 262,51 EUR). Priglasila je pritožbene stroške.

3. Prva toženka v pritožbi navaja, da zaključek sodišča prve stopnje o nepravilni izvedbi pojasnilne dolžnosti ni skladen s kriteriji, ki jih je za takšne primere vzpostavila pravna teorija in sodna praksa. Nesporno je, da je tožnica imela težave zaradi bolečin v desnem ramenu in da je bila rama že pred izvedbo posega praktično povsem rigidna. Dr. D. se je s tožnico pogovoril o operativnem zdravljenju njene bolezni. Na generalni ravni ji je to zdravljenje predstavil, s čimer se je tožnica strinjala. Ni pa je seznanil z izjemno redko možnostjo zapleta, in sicer s tem, da lahko pride do zloma nadlahtnice. S tem je niti ni bil dolžan seznaniti, saj gre za zaplet, katerega incidenca ni večja od 1 %. Vztraja pri tem, da pojasnilna dolžnost ni bila kršena. Ta zaplet je bil izjemno redek, operacija pa je bila zaradi bolezni relativno nujna. Napačna in protispisna so navajanja, da je zlom kosti pri predoperativni manipulaciji okoliščina, s katero bolnišnice pri svojem delu računajo (in imajo pripravljene sterilne inštrumente za oskrbo takega zloma). Prvostopenjsko sodišče je v tem delu napačno povzelo izvedensko mnenje dr. R., saj je ta govoril o pretekli (ne pa sedanji) praksi. Zaradi neupoštevanja navedb toženk o redkosti samega tveganja in samovoljnosti sodišča prve stopnje pri ugotavljanju (ne)nujnosti operativnega posega, je izpodbijana odločitev obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ali vsaj z relativno bistveno kršitvijo iz prvega odstavka 339. člena ZPP, v škodo toženke pa je kršeno tudi načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sodišče prve stopnje je s podajanjem zaključkov o nujnosti / nenujnosti operacijskega posega prevzelo vlogo izvedenskega organa, s čimer je prav tako kršilo procesne določbe. Tega zaključka niti ni mogoče preizkusiti. Procesno kršitev je zagrešilo tudi v delu, ko je napačno zaključilo, da pri tem, ali je bila pojasnilna dolžnost pravilno izvedena ali ne, ni bistveno, ali gre za samostojni poseg ali preodoperativno fazo. Nasprotuje tudi višini odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje nepravilno ugodilo v celoti. Posledic zloma ni ustrezno razmejilo. V okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je kot pravnorelevantno posledico zloma upoštevalo kar 75 % tožničinih trajnih posledic, čeprav bi glede na izpovedbo tožnice in mnenje sodnih izvedencev lahko upoštevalo kvečjemu 25 % teh posledic. Enako je pretirana odškodnina za strah. Opozarja, da dosojena odškodnina v celoti odstopa od sodne prakse, za kar podaja določene primere. Prav tako ta odločitev nima podlage v izpovedbi tožnice, ki je o bolečinah in posledicah govorila zelo skopo in na splošno. Tudi glede tuje pomoči ni navedla ničesar, pa ji je sodišče vseeno dosodilo odškodnino iz tega naslova. Izpodbijana odločitev je materialnopravno zmotna. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Druga toženka se prav tako ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje glede kršitve pojasnilne dolžnosti. Glede tega navaja smiselno enake argumente kot prva toženka. Zlasti izpostavlja, da se prvostopenjsko sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali bi pri tožnici informacija o možnosti konkretnega, statistično zelo nizkega zapleta, sploh vplivala na privolitev v poseg. Čeprav je dejala, da bi poseg v tem primeru zavrnila, je tudi po prvi operaciji še naprej obiskovala istega operaterja (zdravnika) ter mu tako izkazovala polno zaupanje. Sodišče prve stopnje bi moralo tudi ugotoviti, v čem bi se tožničino zdravstveno stanje razlikovalo od sedanjega, če operacija ne bi bila izvedena. Meni, da vzročne zveze med škodo zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti in kršitvijo pojasnilne dolžnosti ni. Tako kot prva toženka se ne strinja z višino odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Na podlagi primerov iz sodne prakse zatrjuje, da so bile odškodnine za bistveno hujše poškodbe odmerjene v nižjem znesku kot v obravnavani zadevi. Konkretiziranih navedb glede dosojene premoženjske škode ni podala. Priglasila je pritožbene stroške.

5. Tožnica je odgovorila na pritožbo druge toženke, prva toženka pa je odgovorila na pritožbo tožnice. V podanih odgovorih sta navedbam nasprotne stranke nasprotovali ter (v tem delu) zagovarjali zaključke prvostopenjskega sodišča. Priglasili sta s tem povezane pritožbene stroške.

6. Pritožbe so delno utemeljene.

Glede pojasnilne dolžnosti

7. Zaradi t.i. zamrznjene rame (adhezivnega kapsulitisa) se je tožnica zdravila pri prvi toženki. Za 15. 2. 2013 je bila načrtovana artroskopska operacija, kjer je pri predoperativni manipulaciji oziroma razgibavanju ramena (v splošni anesteziji) prišlo do zloma desne nadlahtnice. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zaključilo, da operater (dr. D.) zatrjevane strokovne napake sicer ni storil, vendar pa je kršil svojo pojasnilno dolžnost, ker pred tem posegom tožnice ni informiral o možnosti takega zapleta. Ker se je ta rizik zatem uresničil, nosita toženki odgovornost za vse posledice oziroma vso (posredno in neposredno) škodo, ki iz te opustitve izvira. Ta odločitev je pravilna in je toženki ne uspeta izpodbiti.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da obsega pojasnilna dolžnost pojasnilo tveganj, terapevtsko pojasnilo in pojasnilo diagnoze, njena pravilna izpolnitev pa predstavlja pogoj za veljavnost pacientove privolitve v medicinski poseg. Že po naravi stvari velja, da sta obseg in podrobnost pojasnila v obratnem sorazmerju z nujnostjo posega. Na podlagi povzete zdravstvene dokumentacije (kronologije) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je predstavljala konkretna artroskopska operacija ramena nenujni operativni poseg (z njim je bilo mogoče do določene mere odlašati, to pa ni imelo za tožničino življenje in zdravje bistvenih negativnih oziroma ogrožujočih posledic). Ta zaključek je prepričljiv, ustrezno utemeljen in zmožen preizkusa. Očitana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Ta ugotovitev posebne strokovne ekspertize ne zahteva. Pritožbeni očitek, da naj bi se sodišče prve stopnje postavilo v vlogo izvedenca (in zaradi tega zagrešilo relativno bistveno procesno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP) ne drži. Ne drži niti naziranje, da je v tem delu storilo procesno kršitev, ker je to dejstvo (sploh in sámo) ugotavljalo. Prva toženka je v tem postopku res zatrjevala, da je bila operacija zaradi bolezni relativno nujna, vendar pa je tožnica te navedbe prerekala in jih označila za "golo sprenevedanje". Nepravilno je torej stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje trditve o relativni nujnosti tega posega (in o manjšem obsegu pojasnilne dolžnosti) šteti za priznane. Prav tako ne drži, da je sodišče prve stopnje ta dejstva ugotavljalo mimo trditvene podlage strank.

9. Glede same vsebine pojasnilne dolžnosti velja, da mora zdravnik pacienta seznaniti tako z naravo posega, torej z opisom značaja posameznih dejanj, ki jih mora ali namerava izvesti, z učinki in namenom, ki naj bi jih ta poseg dosegel ter bistvenimi tveganji tega posega. Razkriti mu mora vse tiste informacije, ki bi pri razumnem pacientu vplivale na njegovo odločitev (privolitev v poseg). V predmetni zadevi dr. D. tožnici ni pojasnil, da bo pred artroskopskim posegom izvedel manipulacijo sklepa (niti je ni seznanil z morebitnimi tveganji tega posega). Na zaslišanju je pojasnil, da je šlo za "standardno stvar, ki jo po protokolu pri takem posegu vedno izvajajo". Dodal je, da je ta manipulacija namenjena temu, da se sklepno ovojnico toliko razširi, da lahko izvedejo artroskopski poseg (prodrejo z artroskopskim inštrumentom v sklep in porežejo zarastline). Pri tožnici je bila ta ovojnica fibrozno zadebeljena oziroma je bila rama uklenjena v čvrsto fibrozo, zato je bila (pri manipulaciji) potrebna nekoliko večja sila. Dr. D. je priznal, da je v situaciji, kot je obravnavana, možen, čeprav redko, tudi tak zaplet, kot se je zgodil. 10. Izvedenca dr. K. in dr. R. sta prav tako potrdila, to pa je povzelo tudi sodišče prve stopnje, da je zlom kosti pri takšni manipulaciji (izjemno) redek, vendar možen pojav. V tem kontekstu je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb prve toženke, da gre za zaplet, katerega incidenca je zelo nizka.1 Zatrjevana procesna kršitev ni podana. Prvostopenjsko sodišče je tudi sledilo mnenju izvedenca dr. R., da se je prav zaradi možnih incidentov pri manipulacijah v operacijske sobe vpeljala praksa, da imajo pripravljen sterilen inštrumentarij za eventualno potrebno kirurško intervencijo oziroma oskrbo zloma, če bi do njega prišlo. Ne drži, da je izvedenec pri tem opisoval preteklo prakso. Iz zapisa na peti strani dopolnitve njegovega izvedenskega mnenja izhaja zgolj to, da je bila praksa priprave sterilnega inštrumentarija vpeljana že v preteklosti. Da je temu še zmeraj tako, izhaja iz nadaljevanja njegovega mnenja, kjer je zapisal, da je bilo tako tudi v našem primeru - "zgodil se je zlom in takojšnja oskrba zloma". Sodišče prve stopnje tega dela izvedenskega mnenja ni napačno povzelo, niti ni v tem delu napačno ugotovilo dejanskega stanja.

11. Glede na zapis izvedenca dr. K., da je pri artroskopiji zamrznjene rame ta manipulacija "logičen prvi korak v tem postopku", ne more biti dvoma, da je predstavljala t.i. predoperativno fazo (ne pa samostojnega posega). Tako je ta poseg obravnavalo tudi sodišče prve stopnje. Pritožbena kritika, da se do tega vprašanja ni (pravilno) opredelilo, ni utemeljena. Pravilno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da je v primeru redkejših zapletov pomembna presoja potencialnih tveganj na zdravstveno stanje pacienta in razmerje (primerljivost) teh vplivov z naravnim potekom osnovne bolezni. Pritožbeni očitek, da to (materialnopravno) naziranje ni zmožno preizkusa, ne drži. Povsem prepričljivo je nadaljnje razlogovanje sodišča prve stopnje, da je ena od posledic zloma nadlahtnice (kirurškega vratu nadlahtnice) omejena gibljivost ramena, torej gre za posledico, ki je značilna tudi za tožničino osnovno bolezen. Ta ugotovitev je razumljiva in zmožna preizkusa. Ne drži, da nima podlage v izvedenih dokazih. Očitana procesna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

12. Po oceni pritožbenega sodišča drži, da tožnici pred operacijo niso bile razkrite vse tiste informacije, ki bi utegnile vplivati na njeno odločitev. V danih okoliščinah (močnejša zatrditev sklepa, ki je narekovala uporabo nekoliko večje sile pri manipulaciji, enoletna neaktivnost ramena, ki je nakazovala na možnost oslabele arhitektonike oziroma neelastičnosti kosti) je bilo tveganje, da do poškodbe pride, resno in možno. Ta zaplet ni sodil med neverjetne oziroma ekstremno redke primere, kot želita prikazati toženki. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je obseg pojasnilne dolžnosti od primera do primera različen in odvisen od specifičnosti vsakokratnih okoliščin. V konkretni zadevi tudi ni šlo za nujno operacijo, zato mora biti že zaradi tega obseg pojasnila širši, prav tako pa so bili potencialni vplivi te poškodbe (glede na osnovno bolezen) relativno signifikantni. Zaradi vseh teh razlogov bi tožnica morala biti seznanjena s postopkom predoperativne manipulacije (razširitve sklepne ovojnice ramena) in z morebitnimi, s tem posegom povezanimi zapleti. Odločitev sodišča prve stopnje, da je bila v konkretnem primeru pojasnilna dolžnost kršena, je pravilna. Pritožbeno naziranje, da je bil njen obseg razširjen preko vseh meja, glede na opisane razmere in okoliščine ne drži. 13. Oškodovanec, ki zahteva odškodnino, mora poleg škode zatrjevati in dokazati (zgolj) kršitev pogodbe iz razlogov v kršiteljevi sferi (protipravnost) ter vzročno zvezo med kršitvijo in škodo. Navesti mora, da pojasnilna dolžnost ni bila izpolnjena oziroma ni bila pravilno izpolnjena, zato mu je tudi nastala škoda, ki se kaže kot uresničenje tveganja, na katerega ni pristal, ter da je med kršitvijo in nastalo škodo podana vzročna zveza. Nepravilno je pritožbeno stališče druge toženke, da bi morala tožnica dokazati, da bi v primeru pravilne poučitve poseg pri toženki zavrnila. Hipotetična presoja, kako bi ravnala v primeru izpolnjene pojasnilne dolžnosti, ni del osnovne vzročnosti, ki bi jo morala zatrjevati in dokazovati tožnica. Vzpostavljeno vzročno zvezo mora izpodbijati zdravnik oziroma zdravstvena organizacija.2 Prav tako ne držijo pritožbene trditve, da če tožnica (ob pravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti) ne bi pristala na operacijo, bi omejitve gibljivosti in bolečine ramena še zmeraj trpela (torej trditve, da zaradi tega ni podana vzročna zveza z očitano kršitvijo pojasnilne dolžnosti). Tožnica je namreč navajala zgolj to, da bi v primeru izpolnjene pojasnilne dolžnosti zavrnila poseg pri toženki3, toženka pa navedb o tem, da se v primeru izpolnjene pojasnilne dolžnosti tožnica za operacijo ramena sploh ne bi odločila, ni podala.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je treba zlomu pripisati vse posledice, ki jih je tožnica zaradi tega neposredno trpela, torej vse oblike škode, ki sta jih izvedenca opisala kot tipične za tovrstni zlom (kot da bi se zgodil izolirano, brez prejšnjega bolezenskega stanja). Tega pritožbi niti ne izpodbijata. Kot posledice zloma pa je štelo tudi ostale posledice, ki jih je tožnica sicer trpela zaradi osnovne bolezni, od prve neuspele operacije dne 15. 2. 2013 (kjer je prišlo do zloma nadlahtnice) pa do druge operacije dne 11. 10. 2013. Ta odločitev temelji na razlogovanju, da če do zloma ne bi prišlo, ne bi prišlo do časovnega zastoja pri zdravljenju osnovne bolezni in tožničino trpljenje ne bi bilo dodatno intenzivirano in prolongirano. Ta zaključek sodišča prve stopnje je prepričljiv in življenjsko logičen. Pritožbeno stališče, da je nedokazan in neobrazložen, ne drži. Glede pritožbe toženk o višini odškodnine iz naslova telesnih bolečin

15. Zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je tožnica zahtevala odškodnino v višini 20.000,00 EUR (17 povprečnih neto plač). Sodišče prve stopnje ji je ta znesek v celoti priznalo. V razlogih izpodbijane sodbe (46. in 47. točka obrazložitve) je opisalo trajanje in intenziteto telesnih bolečin, ki jih je v zvezi z zlomom nadlahtnice utrpela (4 - 7 dni hude bolečine, 3 - 4 tedne srednje hude in zatem 8 - 10 tednov lahke do srednje hude bolečine, s tem da je celotna bolečinska faza skupaj z medicinsko rehabilitacijo trajala najmanj 4 mesece) ter ostale nevšečnosti, povezane z zdravljenjem (hospitalizacija, 15 zdravniških pregledov, štiri RTG slikanja, ena radiološka preiskava, 70 krat na fizioterapiji,...). V 48. točki je še navedlo, da je tožnica v tem prvem obdobju trpela bolečine, ki so bile znatnejše kot pri izoliranem zlomu, saj so predstavljale rezultat bolečin zloma nadlahtnice in osnovne bolezni. Ko pa so bolečine zaradi zloma popustile (približno po 4 mesecih), pa je trpela vsaj takšne bolečine kot pred zlomom, saj se je zdravljenje osnovne bolezni zavleklo. Prepričljiv je torej zaključek, da so bile bolečine v tej drugi fazi okrevanja "hude nepojemajoče" (oziroma "neugodno konstantne" kot je zapisal izvedenec dr. R.), v prvi fazi pa zaradi dodatnih bolečin, povezanih z zlomom nadlahtnice, še intenzivnejše. Telesne bolečine in nevšečnosti so trajale okrog 8 mesecev.

16. Glede na opisane bolečine in nevšečnosti toženki v pritožbi utemeljeno opozarjata, da je dosojena odškodnina previsoka. Čeprav ima vsaka poškodba in vsak oškodovanec svoje individualne in specifične značilnosti, je potrebno odškodnino ustrezno objektivizirati. Po umestitvi konkretnih okoliščin v ustrezne objektivne okvirje, pritožbeno sodišče šteje, da znaša primerna denarna odškodnina 14.500,00 EUR. Gre za približno 12,4 povprečnih neto plač, kot je bilo določeno v smiselno podobnih oziroma primerljivih zadevah II DoR 126/2012 in DoR 47/2016. V tem delu je pritožbama ugodilo ter dosojeno odškodnino ustrezno znižalo, še dodatno znižanje te odškodnine, za kar se zavzemata toženki in v zvezi s tem navajata določene primere iz sodne prakse, pa ni utemeljeno.4 Glede pritožbe toženk o višini odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti

17. V tem delu je tožnica zahtevala odškodnino v višini 22.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa ji je priznalo znesek 13.000,00 EUR (dobrih 11 povprečnih neto plač) oziroma ob upoštevanju 75 % vpliva zloma nadlahtnice na trajne posledice, znesek 9.750,00 EUR (približno 8,3 povprečne neto plače). Ugotovilo je, da je tožničina rama oziroma roka omejeno gibljiva (za okrog 27,8 % od normale). Zaradi tega ne more dvigovati težjih bremen in je omejena pri delu z dvignjenimi rokami, več napora mora vlagati tudi v druga vsakodnevna opravila. Še vedno trpi določene bolečine v ramenu in občasno jemlje protibolečinske tablete.

18. Oba izvedenca sta potrdila, da je zlom nadlahtnice vplival na kasnejšo (trajno) zmanjšano funkcionalnost ramena. Vzročna zveza je podana, vendar pa natančna razmejitev posledic obeh patologij (zloma in osnovne bolezni) po mnenju izvedencev ni mogoča. Dejanske posledice zloma nadlahtnice je zato sodišče prve stopnje ugotavljalo po metodi prostega preudarka (prvi odstavek 216. člena ZPP)5 in zaključilo, da je 75 % tožničinih trajnih omejitev povezanih s tem zlomom. Prva toženka ta zaključek utemeljeno graja. V kolikor je sodišče prve stopnje pri tej oceni upoštevalo izpovedbo dr. D., da je po njegovih izkušnjah artroskopska operacija ramena v ¾ primerov zelo uspešna (in se gibljivost sklepa povrne), pritožbeno sodišče pripominja, da je ta ocena izrazito subjektivna. Prav tako je na podlagi izvida dr. S. z dne 27. 8. 2015 (po opravljeni tretji operaciji) pretirana interpretacija, da je bil zlom nadlahtnice "pomemben negativen dejavnik pri zmožnosti trajne rehabilitacije tožničine osnovne bolezni". Po oceni pritožbenega sodišča bi moralo sodišče prve stopnje dati večji pomen zapisu izvedenca dr. K., da bi se (pri izoliranem zlomu) gibljivost po zaključeni medicinski rehabilitaciji v dobršni meri izboljšala, še posebej pa skladni navedbi obeh izvedencev, da sta oba vzroka (zlom in adhezivni kapsulitis) vplivala na stanje omejene gibljivosti. Glede na vse te okoliščine je po oceni pritožbenega sodišča ustreznejši zaključek, da je zgolj 50 % trajne škode (zmanjšanja življenjskih aktivnosti) posledica zloma nadlahtnice.

19. Prva in druga toženka tudi pravilno opozarjata, da je odškodnina za znižanje življenjskih aktivnosti odmerjena v previsokem znesku. Glede na zgoraj ugotovljene trajne posledice (in nenazadnje precej skopo in splošno izpovedbo same tožnice), je po oceni pritožbenega sodišča obravnavana zadeva smiselno primerljiva z zadevo II DoR 265/20156, kjer je bila odškodnina določena v znesku (slabih) 10 povprečnih plač. Zaradi tega je pritožbeno sodišče pritožbi toženk ugodilo ter dosojeno odškodnino znižalo na znesek 11.500,00 EUR oziroma ob upoštevanju 50 % prispevka zloma nadlahtnice k nastanku trajnih posledic, na znesek 5.750,00 EUR.

Glede pritožb toženk o višini odškodnine iz naslova strahu

20. Iz naslova strahu je sodišče prve stopnje tožnici priznalo odškodnino v znesku 4.000,00 EUR (3,4 povprečne neto plače), zahtevala pa je znesek 6.500,00 EUR. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s tem, da je tožnica zaradi neuspele operacije (zloma nadlahtnice) utrpela ob tej šokantni novici hudo notranjo stisko, prav tako pa jo je upravičeno skrbelo za izid zdravljenja, vse do trenutka, ko je izvedela za dobro zarasel zlom (približno dva meseca). Ne glede na to, da je bil utemeljen tudi kasnejši strah, če in kako bo ta zlom vplival na zdravljenje njene osnovne bolezni, pa po oceni pritožbenega sodišča ni upravičena do višje odškodnine, kot je bila prisojena v primerih, ki jih izpostavlja druga toženka (npr. II DoR 154/2015), torej okrog dveh povprečnih neto plač.7 Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano odškodnino za strah znižalo na znesek 2.300,00 EUR.

Glede pritožbe prve toženke o priznani odškodnini iz naslova tuje pomoči

21. V zvezi s priznano materialno škodo iz naslova tuje pomoči je prva toženka v pritožbi navedla, da tožnica glede te potrebe ni ničesar navajala, pa ji je sodišče prve stopnje vseeno dosodilo odškodnino. S temi razlogi ne more uspeti. Ne drži, da tožnica ni podala nobenih navedb glede te oblike materialne škode. To je storila v svoji prvi pripravljalni vlogi.

22. Drugih konkretiziranih navedb glede priznane premoženjske škode pa prva in druga toženka nista podali.

Glede pritožbe tožnice

23. Tožnica najprej kritizira stališče izpodbijane sodbe, da druga in tretja operacija nista v vzročni zvezi z zlomom pri prvi operaciji. S tem ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je v 42. in 43. točki obrazložitve prepričljivo pojasnilo, da se je z drugo operacijo (dne 11. 10. 2013) nadaljevalo zdravljenje tožničine osnovne bolezni, saj je bil takrat zlom že zaraščen. Ponovno je bila poizkušana prav takšna operacija, kot je bila nameravana že prvič (dne 15. 2. 2013), in katere namen je bil sprostitev zatrdele rame. Vsekakor drži, da bi morala tožnica takšno operacijo prestati (in njene posledice nositi) tudi v primeru, če do zapleta pri prvi operaciji ne bi prišlo. Prav tako je povsem sprejemljivo stališče, da ta druga operacija ni bila uspešna predvsem zaradi tožničine bolezni (zaradi povsem stisnjene sklepne špranje zdravnik ni mogel nadaljevati z artroskopsko kapsulotomijo), ne pa zaradi zloma nadlahtnice, zato je bila potrebna še tretja klasična (odprta) operacija. Tudi za tretjo operacijo je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ni bila v vzročni zvezi z zapletom pri prvi operaciji.

24. Oba izvedenca sta sicer potrdila, da druga oziroma tretja operacija ne bi bili potrebni, če bi že prva operacija uspela.8 To je povsem logično, saj bi bilo v tem primeru bolezensko stanje tožnice sanirano. Iz tega pa ni mogoče izpeljati zaključka, za kar se zavzema tožnica, da sta bili ti dve operaciji izvedeni zaradi tega, ker je prišlo do zloma (ali drugače povedano: da ne bi bili izvedeni, če do zloma ne bi prišlo). Primarni vzrok teh dveh operacij je bil v osnovni bolezni tožnice. V vzročni zvezo s prvo operacijo (z zlomom nadlahtnice) je bilo le določeno podaljšanje teh posegov. Stališče izpodbijane sodbe, da sta bili ti dve operaciji prvenstveno in v bistvenem delu izvedeni prav zaradi zdravljenja tožničine osnovne bolezni, je pravilno. Neutemeljeno se torej tožnica zavzema za priznanje potnih stroškov, ki so bili povezani z drugo in tretjo operacijo.

25. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno štelo, da je 8 cm brazgotina (z zarastlinami) posledica tretje operacije in da sanacija zloma (sama po sebi) kakšnih bistvenih estetskih posledic ni pustila. Iz tega razloga je tožbeni zahtevek iz naslova skaženosti zavrnilo. Z zagovarjanjem vzročne zveze med zlomom in (drugo ter) tretjo operacijo tožnica te odločitve ne uspe izpodbiti. Razlogi, zakaj te navedbe niso utemeljene, so bili podani že v predhodni točki. Izvedenec dr. R. je sicer zapisal, da je zlom vplival na dodatno brazgotinjenje v rami, vendar iz njegovega mnenja neposredno ne izhaja, da bi to vplivalo na kožne brazgotine, ki so se združile z notranjimi zarastlinami, kot zatrjuje pritožnica. Izvedenec dr. R. je zgolj potrdil, podobno kot izvedenec dr. K., da se 8 cm brazgotina narašča na globoke strukture v rami oziroma dobesedno povedano, da gre za "vdrte in čvrsto na podlago zarasle brazgotine – kožne brazgotine so se združile z notranjimi zarastlinami".

26. Iz izvedenskih mnenj torej neposredna povezava med zlomom in estetiko omenjene 8 cm brazgotine ne izhaja. Prav tako izvedenec dr. R. ni navedel, da ima tožnica od zloma dalje povešeno ramo, kot še navaja pritožnica. Jasno pa je zapisal, da je zaradi samega zloma tožnici ostala približno 4 cm brazgotina na zgornjem in stranskem delu rame (posledica kožnega reza po zlomu roke), ki pa jo je (v primeru izoliranega zloma) označil za manjšo estetsko skaženost. Sodišče prve stopnje v tem delu dejanskega stanja ni napačno ugotovilo. Zavrnitev zahtevka iz naslova skaženosti je upravičena.

27. Utemeljeno pa tožnica izpodbija odločitev o pravdnih stroških. Glede stroškov izvedenca pravilno navaja, da ji je sodišče prve stopnje iz tega naslova priznalo zgolj znesek 1.299,07 EUR, pri tem pa ni upoštevalo njenega plačila v višini 654,09 EUR, izvedenega po sklepu z dne 9. 4. 2019. To plačilo izhaja tudi iz računovodskega poročila z dne 31. 5. 2019, ki se nahaja v spisu. Glede predpravdnega odškodninskega zahtevka sicer res velja, da ne gre za strošek, ki bi nastal v tem postopku, vendar pa gre po oceni pritožbenega sodišča za strošek, ki je v zvezi s predmetnim postopkom (v smislu prvega odstavka 151. člena ZPP). Ta strošek je bil v konkretnem primeru potreben9, zato ga je pritožbeno sodišče v znesku 550,80 EUR (900 točk OT, skupaj s pripadajočimi materialnimi stroški) priznalo. Utemeljene so tudi pritožbene navedbe glede stroškov predpravdnega izvedenskega mnenja v znesku 262,51 EUR. Tožnica pravilno opozarja, da gre pri tem za del strokovno argumentiranih navedb. Glede na specifiko poškodb, ki jih je utrpela, ne more biti dvoma, da je bil tudi ta izdatek potreben (v smislu 155. člena ZPP), tako za postavitev kvalitetnega zunajsodnega zahtevka, kakor za postavitev odškodninskega zahtevka v pravdi.10 Znesek odmerjenih pravdnih stroškov tožnice je torej pritožbeno sodišče zvišalo za 1.467,40 EUR.

28. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo tako pritožbi tožnice, kot pritožbi toženk ter izpodbijano sodbo v I. in III. točki izreka ustrezno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP).

29. Glede spremembe pravdnih stroškov velja, da je tožnica zahtevala plačilo 56.721,49 EUR, uspela pa je z zneskom v višini 24.356,48 EUR (prej 35.556,48 EUR). Njen uspeh v postopku pred sodiščem prve stopnje znaša 71,57 % (po višini se je njen uspeh znižal iz 62,69 % na 43,14 %, po temelju pa je ostal nespremenjen), uspeh toženk pa 28,43 %. Pravdni stroški tožnice znašajo 9.157,00 EUR (prej 7.689,60 EUR), pravdni stroški prve toženke 6.019,23 EUR, druge toženke pa 622,36 EUR. Glede na uspeh morata toženki povrniti tožnici 6.553,67 EUR stroškov, tožnica pa prvi toženki 1.711,26 EUR, drugi toženki pa 176,94 EUR stroškov. Po medsebojnem pobotu pa morata toženki povrniti tožnici 4.665,47 EUR pravdnih stroškov.

30. Ker so pravdne stranke v pritožbenem postopku delno uspele, je pritožbeno sodišče še odločilo, da krije vsaka stranka svoje pritožbene stroške (smiselno drugi odstavek 154. člena v zvezi s 165. člen ZPP).

1 Prva toženka je navajala, da pri artroskopskih kapsulotomijah praktično ni zapletov, katerih pogostost bi bila po literaturi večja od 1 %. Oba izvedenca sta sicer zanikala, da bi glede zlomov oziroma neuspešnosti manipulacij obstajali konkretni statistični podatki. 2 Prim. VSRS sodba II Ips 148/2017. 3 V drugi pripravljalni vlogi z dne 4. 10. 2017 je tožnica očitno pomotoma zapisala, da bi zavrnila poseg pri "tožeči stranki", namesto pravilno "toženi stranki". 4 V zadevah II Ips 112/2003, VIII Ips 392/2009, II Ips 475/2000, VSC sodba Cp 311/2017 so bile telesne bolečine in nevšečnosti med oziroma zaradi zdravljenja izražene v blažji (manj intenzivni oziroma dolgotrajni) obliki kot v obravnavanem primeru. V zadevah II Ips 622/2006 in II Ips 883/2008 je bila odškodnina res dosojena v nižjih zneskih, vendar pa telesne bolečine niso bile dodatno intenzivirane zaradi posledic osnovne bolezni. Podobno velja za zadevo Pdp 385/2015. V zadevi II Ips 776/2006 pa je bila odškodnina za telesne bolečine – ob sicer res nekoliko težjih telesnih bolečinah - dosojena v višjem znesku (skoraj 14,5 povprečne neto plače). 5 Prim. tudi VSL sodba II Cp 2709/2014 in sodba II Ips 170/2002. 6 Tudi v tem delu je neutemeljeno sklicevanje prve toženke na zadevo VSC sodba Cp 311/2017, kjer je šlo predvsem za blago oviro pri delih, ki zahtevajo večjo fizično obremenitev zgornjih udov. 7 Za podobno znižanje odškodnine (do zneska 2.000,00 EUR) se je zavzemala tudi prva toženka. 8 Zgolj v tem smislu gre razumeti zapis izvedenca dr. R., da sta ti dve operaciji posledici zloma. 9 Prim. VSL sodba II Cp 1443/2016 in tam navedeno sodno prakso. 10 Prim. VSRS sodba II Ips 195/2015.