Jedro

Tožnica pravilno opozarja, da za premoženje, ki je pridobljeno med trajanjem zakonske zveze, velja domneva, da spada v skupno premoženje. Vendar je toženec uspel dokazati, da sporno stanovanje ni bilo pridobljeno z delom. Tako je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da sporno stanovanje predstavlja posebno premoženje toženca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe, povrniti njene revizijske stroške v znesku 587,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo z dne 13. 5. 2005 od sodišča zahtevala, naj ugotovi, da v skupno premoženje pravdnih strank spadata osebno vozilo Opel Astra, reg. št. ... in stanovanje št. 5, v drugem nadstropju stanovanjske hiše ..., ki še ni vpisano v zemljiško knjigo in meri 58,16 m2, s pripadajočim deležem na skupnih napravah, prostorih in zemljišču. Zahtevala je, naj sodišče ugotovi, da njen solastninski delež na avtu in stanovanju znaša ½ in da je toženec dolžan izdati ustrezno zemljiškoknjižno listino za vpis njenega solastninskega deleža na stanovanju v zemljiško knjigo.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku deloma ugodilo. Ugotovilo je, da osebno vozilo predstavlja skupno premoženje pravdnih strank in je tožnica do ½ solastnica vozila, sicer pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo zavrnilni del sodbe prvostopenjskega sodišča. 4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da bi bila, v kolikor je nakup spornega stanovanja res opravil toženčev oče, o tem seznanjena, oziroma bi se morala tudi strinjati, da se takšen nakup opravi in da toženec sam postane izključni lastnik stanovanja. Tožnica trdi, da toženec tudi, če bi mu celotno vsoto kupnine za stanovanje podaril oče, ne bi postal izključni lastnik stanovanja, temveč bi lahko le zahteval vračilo svojega vložka v sporno stanovanje. Sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, ker je bila ona tista, ki je morala dokazovati, da sporno stanovanje spada v skupno premoženje, čeprav bi se to po njenem mnenju moralo predpostavljati že na podlagi pravne domneve in bi toženec moral biti tisti, ki bi moral dokazati, da je sporno premoženje, ki je bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, izključno njegova last. Tožnica poudarja, da sta pravico do solidarnostnega stanovanja pridobila oba na račun družine, zato meni, da bi k nakupu morala dati vsaj ustno soglasje. Navaja še, da je toženec s plačevanjem oskrbe svoje matere zmanjšal skupno premoženje, medtem ko je sama ves zasluženi denar prispevala v družinski proračun. Poudarja, da je toženec ob plačevanju oskrbnine računal tudi na njene finance, to pa je vedel tudi njegov oče. Opozarja, da jo je toženec zavedel, ker ji ni povedal, da je stanovanje kupil z denarjem, ki je bil darilo očeta. Meni, da je bilo to darilo namenjeno celotni družini, saj je toženčev oče tedaj vedel, da bo toženec kupil stanovanje za celotno družino, v katero pa je tedaj spadala tudi tožnica. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da ugodi njeni pritožbi ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da razveljavi sodbo drugostopenjskega sodišča skupaj s sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu in zadevo v tem obsegu vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in navedla, da tožnica v reviziji sodišču očita zgolj napačno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dopusten revizijski razlog. Navedbi tožnice, da se je toženec s prejemom darila "zavezal" oskrbovati svojo ostarelo mater ter da ni bila seznanjena in ni soglašala z nakupom stanovanja, toženec ocenjuje za revizijski novoti in dodaja, da tožnica v svojih navedbah povsem očitno spregleda besedno zvezo "z delom" vsakokrat, ko citira določbo drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 - UPB, v nadaljevanju ZZZDR).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, skladno z določbo 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 - UPB, v nadaljevanju ZPP), revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. To pomeni, da mora revident vsak očitek postopkovne kršitve jasno opredeliti. Pavšalna kritika, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko je prišlo do zaključka, ki ne ustreza dejstvom in listinam v sodnem spisu, ne zadostuje, zato revizijsko sodišče na ta del revizijskih navedb ne odgovarja.

8. Sodišči sta kot materialnopravno podlago odločitve v obravnavanem primeru pravilno navedli drugi odstavek 51. člena ZZZDR, ki določa, da je skupno premoženje zakoncev tisto premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze. Premoženje, ki pa ga je eden izmed zakoncev pridobil pred sklenitvijo zakonske zveze, kot tudi premoženje, ki ga je le-ta pridobil kasneje, v času trajanja zakonske zveze, a ne z delom, temveč na kakšen drugačen način, na primer z dedovanjem ali kot darilo, pa predstavlja njegovo posebno premoženje.

9. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: da je zakonska zveza pravdnih strank trajala od 28. 5. 1977 do 27. 5. 2004; da je bilo sporno stanovanje kupljeno 10. 3. 1992; da je kupnino za stanovanje v celoti plačal toženčev oče na račun toženčeve odpovedi neuvedenemu dedovanju; da sta toženec in njegova sestra M. T. dne 11. 3. 1992 s svojim očetom M. T. sklenila pogodbo o odpovedi neuvedenemu dedovanju, ki je bila tudi overjena pri Temeljnem sodišču v Ljubljani, iz katere izhaja, da sta se sporazumno odpovedala vsakemu dedovanju po svojemu očetu, ker sta bila po njem že dedno odpravljena s tem, ko sta prejela znesek, vsak po 12.000,00 DEM; da je toženec delno odplačeval oskrbnino za svojo mater le v letu 2004 za 11 mesecev do njene smrti in to ni vplivalo na oblikovanje skupnega premoženja; da tožnica ni želela nakupa, niti ni pri nakupu stanovanja sodelovala.

10. Tožnica pravilno opozarja, da za premoženje, ki je pridobljeno med trajanjem zakonske zveze, velja domneva, da spada v skupno premoženje. Vendar sta sodišči prve in druge stopnje na podlagi zgoraj navedenih dejstev pravilno ocenili, da je toženec uspel dokazati, da sporno stanovanje ni bilo pridobljeno z delom. Tako je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da sporno stanovanje predstavlja posebno premoženje toženca.

11. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP.

12. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom revizijske odločbe. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnica toženi stranki tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 587,43 EUR (900 točk po 0,459 EUR, kar znaša 413,10 EUR, 20% DDV, ki znaša 82,62 EUR, 2 % materialne stroške, ki znašajo 8,26 EUR in sodno takso za odgovor na revizijo v znesku 83,45 EUR).