Jedro

Ker sodišče prve stopnje o priglašenem premoženjskopravnem zahtevku, s katerim je bil v obravnavanem primeru oškodovančev interes po varstvu nedvomno izkazan, ni odločilo, tudi o odvzemu premoženjske koristi ne bi smelo odločiti.

Izrek

I. Pritožbi obdolžene A.A. se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o odvzemu premoženjske koristi spremeni tako, da se obdolženi ta korist v višini 27,00 EUR ne odvzame.

II. V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena ter v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 11. 5. 2016 obdolženo A.A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter ji izreklo kazen en mesec zapora, po 74. členu KZ-1 pa ji je odvzelo še premoženjsko korist v višini 27,00 EUR. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bila obdolžena oproščena vrnitve oziroma plačila stroškov tega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Navedeno je bilo izdano v sodbi III K 1015/2016. 2. Zoper sodbo se je obdolžena pritožila smiselno zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da jo obtožbe oprosti ali da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožbeni preizkus je pokazal naslednje:

4. Čeprav posredno, pritožnica s povzetkom zaslišanja predstavnice oškodovane gospodarske družbe, ki se je zavezala, da bo v določenem roku (že) priglašeni premoženjskopravni zahtevek natančneje opredelila, v zvezi z odločbo o odvzemu premoženjske koristi utemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Glede na zahtevo po oškodovančevem varstvu iz 76. člena KZ-1 je odvzem premoženjske koristi v razmerju do premoženjskopravnega zahtevka subsidiarne narave. Pomeni, da je treba najprej odločiti o tem zahtevku in šele nato o odvzemu, ki kot posebni kazenskopravni ukrep služi uveljavitvi splošnega pravnega načela o nedovoljenem razpolaganju s premoženjem, pridobljenim na protipravni način. Izjema je, ko premoženjskopravni zahtevek ni priglašen, ko torej oškodovanec interesa po varstvu ne izkazuje ali ko je bil z zahtevkom napoten na pravdo, ker mu po izvedenem kazenskem postopku navedenega varstva, zaradi pomanjkanja ustreznih podatkov ni mogoče zagotoviti. Ker sodišče prve stopnje o priglašenem premoženjskopravnem zahtevku, s katerim je bil v obravnavanem primeru oškodovančev interes po varstvu nedvomno izkazan, ni odločilo, tudi o odvzemu premoženjske koristi ne bi smelo odločiti ter je bilo sodbo, skladno z izrekom, spremeniti (prvi odstavek 394. člena ZKP).

5. Pritožnica posredno uveljavlja še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko se v pritožbeni obrazložitvi ne strinja, da je bila glavna obravnava v nadaljevanju opravljena v njeni nenavzočnosti, saj predhodno ni bila opozorjena na možnost, da bo tedaj sodba izrečena.

6. Kršitev ni podana. Obdolženčeva navzočnost na glavni obravnavi je sicer obvezna, vendar ne brezizjemno. Po prvem odstavku 442. člena ZKP sme sodišče v skrajšanem kazenskem postopku opraviti glavno obravnavo tudi, ko obdolženi ni navzoč, če je bil pred tem v redu povabljen, če njegova navzočnost ni nujna in če je bil pred tem zaslišan. Ti pogoji so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni, pritožnica, ki zatrjevanih težav, povezanih z družino niti v pritožbeni obrazložitvi ni konkretizirala, kot ni konkretizirala dejstev, ki bi jih lahko neposredno posredovala ali navedla procesnih dejanj, ki bi v njeni navzočnosti na glavni obravnavi morala biti opravljena, pa je bila glede na možni zaključek zadeve 31. 3. 2016 neposredno opozorjena (list. št. 49).

7. Končno, pritožnica se v pritožbeni obrazložitvi ne strinja še z ugotovljenim dejanskim stanjem, ker kljub določenim možnostim, posnetki nadzornih kamer iz prodajalne niso bili pridobljeni, medtem ko izpovedba priče R.J. v zvezi z identiteto storilca ni bila zanesljiva.

8. Ne, ravno nasprotno. Izpovedba priče R.J. je tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem zanesljiva. Temelji na dejstvu, da priča pritožnico sicer pozna, potem da jo je prepoznala po pokazanem albumu s fotografijami in da jo je neposredno prepoznala na glavni obravnavi. Gre za podporne okoliščine k navedeni izpovedbi, ki jih nepridobljeni posnetki nadzornih kamer iz prodajalne ne morejo spremeniti, kaj šele odpraviti ter je bilo zato pritožnico še v nazadnje povzetih prizadevanjih zavrniti (391. člen ZKP).

9. Ko je pritožba vložena zaradi kršitve kazenskega zakona ali zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja obdolžencu v korist, po zakonu obsega še pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji (386. člen ZKP), čeprav pritožba glede te odločbe ni bila podana. Po opravljenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri izbiri vrste kazenske sankcije in pri njeni odmeri upoštevalo vse odločilne okoliščine ter da zato navedene odločbe v obdolženkino korist ne gre spreminjati.

10. Ker je bilo s to odločbo delno odločeno pritožnici v korist, sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).