Jedro

Pogoj za sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti iz 1. odstavka 442. člena ZKP, da je bil že zaslišan, je izpolnjen, če je bil obdolženec zaslišan na način, kot ga ZKP predvideva za zaslišanje obdolženca, prejšnje zaslišanje pa se mora nanašati na isti predmet obtožbe. Pri tem ni pomembno, v kateri fazi postopka je bil zaslišan.

Oceno, ali je obdolženčeva navzočnost na glavni obravnavi nujna ali ne, sodišče napravi glede na dejansko stanje, razčiščeno do tega trenutka. Če šteje, da je zaslišanje obdolženca potrebno, bo obravnavo preložilo in na naslednji narok obdolženca prisilno privedlo oziroma uporabilo ustrezen ukrep za zagotovitev njegove navzočnosti na glavni obravnavi. Enako bo sodišče storilo tudi v primeru, ko bodo na glavni obravnavi, opravljeni v obdolženčevi nenavzočnosti, izvedeni dokazi narekovali njegovo ponovno zaslišanje.

Čeprav obdolženec v preiskavi ni bil obveščen o zaslišanju prič (5. odstavek 178. člena ZKP), je bila ta kršitev sanirana z razpisom glavne obravnave, na katero je bil pravilno vabljen, na njej pa so bile zaslišane tudi priče, vendar se na vabilo brez opravičenega razloga ni odzval. Dolžnost sodišča je namreč obdolžencu dati možnost sodelovanja pri izvedbi dokaza (postavljati vprašanja pričam, se z njimi soočiti), od obdolženca pa je odvisno, ali bo to pravico izkoristil ali ne.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega Z.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po členu 98/a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena in 92. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati 150.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo obsojenega Z.M. za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Izreklo mu je kazen sedem mesecev zapora, oškodovanko M.K. pa je s premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi 2. odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 18.09.2002 pritožbo zagovornikov obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo (sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani) so zagovorniki obsojenca dne 15.01.2003 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve postopka in kršitve kazenskega zakona ter Vrhovnemu sodišču predlagajo, da obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj uveljavljane kršitve določb kazenskega postopka niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev določb Zakona o kazenskem postopku iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vidi vložnik v tem, da sodišče ni pojasnilo, na podlagi česa je zaključilo, da ponovno zaslišanje obsojenca ni potrebno, ko je presojalo pogoje za sojenje v nenavzočnosti po 442. členu ZKP. Nadalje v zahtevi poudarja, da je bil obsojenec sicer res že zaslišan, vendar v fazi preiskave, ko je povsem očitno, da v tem stadiju postopka še ni znana obtožba, zato se obdolženec tudi ne more do nje argumentirano opredeliti. Vsekakor je po mnenju zagovornikov potrebno določilo 442. člena ZKP uporabljati restriktivno, in sicer tako, da ga je možno soditi v nenavzočnosti šele takrat, ko je bil že zaslišan po vložitvi obtožnega akta, torej na glavni obravnavi, ne pa v fazi preiskave oziroma preiskovalnih dejanj. Preširoko in zgolj formalistično tolmačenje 442. člena ZKP bi po mnenju zagovornikov lahko pripeljalo do tega, da je obdolženec zaslišan v fazi preiskave zaradi suma storitve določenega kaznivega dejanja, kasneje pa glede na potek preiskave tožilstvo vloži obtožni akt zaradi popolnoma drugega kaznivega dejanja, obdolženec pa v takem primeru nima več možnosti obrambe.

Po 1. odstavku 442. člena ZKP sme sodnik odločiti, da se opravi glavna obravnava v obdolženčevi nenavzočnosti, če sta izpolnjena dva pogoja: a) da navzočnost obdolženca ni nujna, b) da je bil že zaslišan.

V kateri fazi postopka je bil obdolženec zaslišan, ni pomembno (ali v preiskovalnih dejanjih, na prejšnji glavni obravnavi, v preiskavi - tudi tedaj, ko se je zaradi na primer vrednosti predmeta, teže poškodbe ipd. dejanje prekvalificiralo v blažje kaznivo dejanje, za katerega je predpisan skrajšani postopek itd.). Zaslišan pa seveda mora biti na način, kot ga Zakon o kazenskem postopku predvideva za zaslišanje obdolženca, prav tako pa se mora prejšnje zaslišanje nanašati na isti predmet obtožbe, kot to pravilno ugotavljajo tudi zagovorniki v zahtevi. Obdolženec namreč mora biti natančno in določno obveščen o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah, ki ga obremenjujejo, saj se bo šele tako lahko izjavil o vsem, kar se mu očita. To izhaja ne samo iz 2. odstavka 5. člena ZKP, temveč tudi iz 29. člena Ustave RS, ki zagotavlja pravna jamstva obdolžencev v postopku.

V konkretni kazenski zadevi je dejanje, zaradi katerega je bila zoper obsojenca uvedena preiskava, popolnoma identično dejanju, ki je predmet obtožbe, oziroma je bil natančno seznanjen z vsem, kar ga obremenjuje, vročen pa mu je bil tudi obtožni akt, tako da ta zanj ni pomenil presenečenja. Obsojenec je bil tudi pravilno vabljen na glavno obravnavo, opravljeno dne 29.03.2002, posebej opozorjen v vabilu, da bo obravnava opravljena tudi v njegovi nenavzočnosti ter svojega izostanka ni opravičil. Po tem, ko je sodišče ugotovilo, da je bil obsojenec pravilno vabljen na glavno obravnavo ter da je izpolnjen tudi pogoj za sojenje v nenavzočnosti, to je, da je bil že zaslišan v kazenskem postopku, je ocenilo, da njegova navzočnost na obravnavi ni nujna. Takšno oceno sodišče napravi glede na dejansko stanje, razčiščeno do tega trenutka. Če šteje, da je zaslišanje obdolženca potrebno, bo obravnavo preložilo in na naslednji narok obdolženca prisilno privedlo, oziroma uporabilo ustrezen ukrep za zagotovitev njegove navzočnosti na glavni obravnavi. Enako bo sodišče storilo tudi v primeru, ko bodo na glavni obravnavi, opravljeni v obdolženčevi nenavzočnosti, izvedeni dokazi narekovali njegovo ponovno zaslišanje (če se dejansko stanje spremeni do te mere, da je zaradi spoštovanja določb 2. odstavka 5. člena ZKP in 29. člena Ustave obdolžencu potrebno zagotoviti možnost, da se o novih okoliščinah izjavi). Gre torej za oceno sodišča v določenem trenutku, ki jo to napravi glede na dokaze oziroma podatke v spisu, zbrane do te odločitve, kasnejši potek obravnave pa bodisi tak sklep sodišča potrdi ali ga ovrže, glede na nadaljnji potek dogodkov oziroma glede na vsebino izvedenih dokazov. Kolikor bi bil tak sklep sodišča dokončen, bi sodišče zadevo prejudiciralo. V konkretni kazenski zadevi se je sodišče očitno pravilno odločilo, saj se je sklep sodišča, da navzočnost obdolženca na glavni obravnavi ni potrebna, izkazal za pravilnega. Zaslišane priče so se namreč v glavnem sklicevale na svoje izpovedbe, podane pred preiskovalnim sodnikom oziroma so se obravnavali očitki, ki so bili obdolžencu znani že od začetka kazenskega postopka. Povedano z drugimi besedami, se je ocena sodišča, da bo obdolženca sodilo v nenavzočnosti, ker njegovo zaslišanje ni potrebno, potrdila kasneje s pravnomočno sodbo. Zakaj se je sodišče odločilo, da obsojenčevo ponovno zaslišanje ni potrebno, pa izhaja tudi iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, ko to navaja, kaj je obdolženec povedal v svoj zagovor, oziroma da se je izjavil o vseh obremenjujočih dokazih, predložil dokumentacijo, za katero je menil, da ga razbremenjuje ter da je v zvezi z dejanjem, ki se mu očita, slednjič navedel še, da ne bo več odgovarjal na postavljena vprašanja ter da nima več kaj povedati. Tem zaključkom sodišča prve stopnje pa se je pridružilo tudi pritožbeno sodišče, ki je ocenilo, da navzočnost obdolženca na glavni obravnavi za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja ali zaradi zagotovitve njegovih pravic do obrambe ni bila nujna. Res je sicer, da mora biti obdolžencu dana možnost v vseh fazah postopka, da se brani sam ali s pomočjo zagovornika oziroma je aktivna obramba njegova pravica, ki pa se ji lahko ob določenih pogojih (1. odstavek 442. člena ZKP) tudi odpove.

Nadaljnjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka vidijo zagovorniki v tem, da obsojenec sploh ni bil obveščen o zaslišanju prič v preiskavi, s čimer je sodišče kršilo ne samo 178. člen ZKP, temveč neposredno tudi 29. člen Ustave RS in določilo 4. alinee 3. odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, saj mu ni bilo omogočeno, da zaslišuje priče v postopku preiskave.

Res je, da je z novelo Zakona o kazenskem postopku, ki je začela veljati 1. januarja 1995 (Uradni list RS, št. 63-2168/94 z dne 13.10.1994), preiskovalni sodnik dolžan obvestiti stranki, zagovornika in oškodovanca o preiskovalnih dejanjih. Ta se lahko opravijo brez predhodnega obvestila le tedaj, če gre za nujno dejanje, s katerim ni mogoče odlašati (5. odstavek 178. člena ZKP). Po 7. odstavku istega člena lahko obdolženec in zagovornik priči ali izvedencu postavljata vprašanja, imata pravico zahtevati, da se v zapisnik vpiše njune pripombe v zvezi z izvajanjem dokaza, lahko pa tudi predlagata izvedbo posameznih dokazov. Neudeležba oseb, ki so lahko navzoče, pa ni ovira za opravo teh preiskovalnih dejanj.

V konkretnem primeru ni povsem jasno, ali je bila kršena določba 5. odstavka 178. člena ZKP oziroma ali je obsojenec bil obveščen o zaslišanju prič (vprašanje je namreč, ali so bile odredbe preiskovalnega sodnika, da se obsojenca obvesti o zaslišanju prič, realizirane, saj v spisu ni povratnice o o obveščanju obsojenca, navzoč na zaslišanjih pa ni bil - odredbe str. 20 in 29 spisa), vendar pa četudi ne bi bil obveščen, je bila ta kršitev sanirana z razpisom glavne obravnave, na katero pa je bil pravilno vabljen, vendar se na vabilo brez opravičenega razloga ni odzval. Sodišče mu je torej dalo možnost aktivne obrambe, kateri pa se je sam odrekel. Ni bilo torej sodišče tisto, ki bi obsojenca prikrajšalo pri realizaciji njegove pravice do obrambe, temveč se je on tej pravici odrekel. Dolžnost sodišča je obdolžencu dati možnost sodelovanja pri izvedbi dokaza (postavljati vprašanja pričam, se z njimi soočiti), od obdolženca pa je odvisno, ali bo to pravico izkoristil ali ne.

Glede na navedeno Vrhovno sodišče zaključuje, da obsojenec ni bil prikrajšan v pravici do obrambe oziroma da očitane kršitve določb ZKP in Ustave niso podane.

Neutemeljen pa je tudi očitek v zahtevi, da je sodišče kršilo kazenski zakon, saj s tem, ko zagovorniki menijo, da obsojencu to dejanje ni dokazano, ker gre le za civilni delikt, izražajo le nestrinjanje z dejanskim stanjem, ugotovljenim v pravnomočni sodni odločbi, oziroma uveljavljajo razlog, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ker torej v zahtevi uveljavljane kršitve določb zakona niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah, navedenih v izreku sodbe, pri čemer je sodišče pri odmeri povprečnine upoštevalo trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere obsojenca (3. odstavek 92. člena ZKP).