Jedro

Po 54. členu zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor je lokacijska dokumentacija podlaga za lokacijsko dovoljenje le, če gre za območje, ki se ureja s prostorskimi ureditvenimi pogoji ali za območje, kjer je graditev v skladu z 49. členom tega zakona sicer prepovedana. Če gre za območje, urejeno z zazidalnim načrtom, se stranka ne more sklicevati na izdelano lokacijsko dokumentacijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja občine, s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva za izdajo lokacijskega dovoljenja za spremembo namembnosti garsonjere v frizerski salon v stanovanjskem bloku, stoječem na parc. št. 404 Ugotovila je, da se območje sporne lokacije ureja z zazidalnim načrtom, ki se na podlagi odloka o ugotovitvi usklajenosti zazidalnih načrtov in urbanističnih redov s sprejetim srednjeročnim družbenim planom občine za obdobje 1986-1990 lahko izvaja na način in v obsegu, kot je bil sprejet. Zazidalni načrt pa ne predvideva spremembe namembnosti stanovanjskih prostorov v poslovne prostore. Zahteva za spremembo namembnosti torej ni v skladu z zazidalnim načrtom in je bila odločitev organa prve stopnje pravilna in zakonita.

Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba zgrešena, ker ne upošteva, da je pooblaščena projektantska organizacija izdala lokacijsko dokumentacijo, v kateri je zavzela stališče, da je možno namembnost garsonjere spremeniti. Upravni organ bi moral takšno strokovno mnenje upoštevati, zlasti še, ker je nameraval tožnik po spremembi namembnosti opravljati v poslovnih prostorih frizerski poklic, to je tiho obrt, ki ne more nikogar motiti. Ne more se otresti vtisa, da so o njegovi zahtevi dejansko odločali stanovalci stanovanjskega bloka, ki so se spremembi namembnosti odločno, vendar neutemeljeno protivili. Zato predlaga sodišču, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Iz odloka skupščine občine o ugotovitvi usklajenosti zazidalnih načrtov in urbanističnih redov s sprejetim srednjeročnim družbenim planom občine za obdobje 1986-1990 (Uradni list SRS, št. 11/87) izhaja, da je zazidalni načrt (Uradni vestnik Celje, št. 11/66 in Uradni list SRS, št. 22/75) usklajen z družbenim planom občine za obdobje 1986-1990 in da se lahko izvaja na način in v obsegu, kot je bil sprejet (3. člen). Po 3. členu zakona o planiranju in urejanju prostora v prehodnem obdobju (Uradni list RS, št. 48/90) se tak zazidalni načrt uporablja do sprejema novih predpisov o urejanju prostora. Novi predpisi o urejanju prostora v času spornega odločanja niso bili sprejeti, zato je po presoji sodišča pravilno stališče izpodbijane odločbe, da je podlaga za odločanje o tožnikovem zahtevku za izdajo lokacijskega dovoljenja navedeni zazidalni načrt, ne pa lokacijska dokumentacija, ki jo je tožnik predložil v upravnem postopku. Po 54. členu zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN - Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90) je lokacijska dokumentacija podlaga za lokacijsko dovoljenje le, če gre za območje, ki se ureja s prostorskimi ureditvenimi pogoji (25. člen ZUN), ali za območje, kjer je graditev v skladu z 49. členom ZUN sicer prepovedana, ne eno ne drugo pa v tožnikovem primeru ni podano. Tožnik se torej ob veljavnem zazidalnem načrtu za obravnavano območje na mnenje strokovnjakov, ki so izdelali lokacijsko dokumentacijo, ne more uspešno sklicevati.

Prav tako po presoji sodišča ni utemeljena tožnikova domneva, da je njegov zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja zavrnjen zaradi nasprotovanja stanovalcev v stanovanjskem bloku, v katerem je stanovanjski prostor, glede katerega želi doseči spremembo namembnosti. Soglasje stanovalcev bi bilo pravno veljaven pogoj za izdajo lokacijskega dovoljenja le, če bi tako določal navedeni zazidalni načrt. Ta pa, kot pravilno ugotavlja tožena stranka, takšnega pogoja ne postavlja, ker na obravnavanem območju tudi sicer ne dopušča možnosti spremembe namembnosti stanovanj v poslovne prostore. Izpodbijana odločba je torej pravilna in zakonita, zato tožnik s tožbo ni mogel uspeti.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 46. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.