Jedro

Akt, ki se izpodbija v tem sporu, je bil že odpravljen s sodbo upravnega sodišča, zaradi česar tudi morebitna ugoditev tožbi pravnega položaja tožeče stranke ne bi v ničemer izboljšala.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi prosilca in odpravila v izreku navedeno odločbo Ministrstva za finance Republike Slovenije ter naložila, da je dolžan v roku 30 dni posredovati prosilcu v obliki fotokopije ali poskenirane na njegov elektronski naslov naslednje dokumente: sedemnajst dvostranskih Pogodb o poslovnem sodelovanju, ki so jih sklenile Republika Slovenija, Ministrstvo za finance in v izreku odločbe navedene banke, skupaj z vsemi konfirmacijami o sklenjenih poslih za depozite in likvidnostne kredite z vsemi zgoraj naštetimi bankami, v obdobju od 1. 2. 2009 do 31. 1. 2010. V preostalem delu je zahtevo prosilca zavrnila in ugotovila, da v postopku reševanja pritožbe posebni stroški niso nastali.

Zoper odločitev tožene stranke je tožeča stranka vložila tožbo, v kateri navaja dejanske in pravne razloge, zaradi katerih meni, da odločitev tožene stranke ni pravilna. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke št. 090-91/2010-42 z dne 30. 9. 2010 odpravi. Hkrati s tožbo je predlagala tudi izdajo začasne odredbe o kateri je sodišče s sklepom opr. št. I U 1665/2010-5 že odločilo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Sklep sodišča je postal pravnomočen dne 16. 11. 2010. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in odgovarja na argumente tožeče stranke.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Upravni spor je dopusten le, če so izpolnjene procesne predpostavke, določene v 36. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS; št. 105/06). Ena izmed njih je določena v 6. točki istega člena in se nanaša na obstoj pravnega interesa. Po navedeni določbi sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Vsakdo, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati potrebni pravni interes oziroma pravo varstveno potrebo, kar pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi zanj pomenilo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma bi pomenila izboljšanje njegovega položaja. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora. Po presoji sodišča navedena procesna predpostavka v tem sporu ni izpolnjena, zaradi česar v obravnavani zadevi upravni spor ni dopusten, ker upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v pravico tožeče stranke ali njeno neposredno, na zakon oprto korist. Po vpogledu v sodni spis opr. št. I U 1594/2010-15 z dne 20. 4. 2011 je sodišče namreč ugotovilo, da je pred naslovnim sodiščem tekel upravi spor, katerega je sprožila tožeča stranka banka Ž. d.d., zoper toženo stranko Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Informacijski pooblaščenec, zaradi dostopa do informacij javnega značaja, v katerem je zahtevala odpravo odločbe tožene stranke št. 090-91/2010/42 z dne 30. 9. 2010. Sodišče prve stopnje je na nejavni seji dne 20. 4. 2011 s sodbo opr. št. I U 1594/2010-15 odločbo št. 090-91/2010/42 z dne 30.9.2010 odpravilo in zadevo vrnilo Informacijskemu pooblaščencu v ponoven postopek. To pomeni, da je bil akt, ki se izpodbija v tem sporu, že odpravljen s citirano sodbo upravnega sodišča, zaradi česar tudi morebitna ugoditev tožbi pravnega položaja tožeče stranke ne bi v ničemer izboljšala. Zaradi navedenega je očitno, da izpodbijana odločba tožene stranke ne posega več v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi jih bilo treba zavarovati v tem upravnem sporu.

Sodišče je zato tožbo na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06) zavrglo