7. 4. 2016

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Franca Cerarja, Dob, ki ga zastopa Alenka Reisner, odvetnica v Domžalah, na seji 7. aprila 2016

odločilo:

Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 7/2014 z dne 28. 8. 2014 se razveljavi. Zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik navaja, da je lastnik nepremičnine, ki je po katastrskih podatkih in v naravi delno stavbno in delno kmetijsko zemljišče, dejansko pa je približno ena tretjina parcele pozidane (hiša 88 m2, nadstrešek z brunarico, bazen, kamnite stopnice, kamnite škarpe, okrasna nasaditev), dve tretjini zemljišča pa sta namenjeni kmetijski rabi. Pritožnik naj bi že večkrat zaprosil za legalizacijo gradnje, postopek v zvezi s tem naj bi še tekel. Navaja, da je po dogovoru z znanim kupcem na oglasni deski upravne enote objavil ponudbo za prodajo opisane nepremičnine za ceno 4.988,35 EUR. Dogovorjena naj bi bila le prodaja dela parcele, ki je v naravi kmetijsko zemljišče, pritožnik pa bi ostal lastnik približno 1/3 parcele, ki je v naravi pozidani del, urejeno dvorišče in zelenice. Kljub navedbi v ponudbi, da je kupec znan, naj bi ponudbo sprejel tretji. Ta naj bi po pozivu na sklenitev pogodbe za celotno parcelo, ki jo je pritožnik odklonil, zoper pritožnika vložil tožbo na ugotovitev, da je bila pogodba sklenjena, in na izstavitev zemljiškoknjižne listine ter podrejeno na sklenitev pogodbe in izstavitev zemljiškoknjižne listine.

2.Sodišče prve stopnje je tožnikov primarni in oba podrejena zahtevka zavrnilo, ker tožnik pred vložitvijo tožbe pri upravni enoti ni zahteval odobritve pravnega posla, a je Višje sodišče sodbo razveljavilo. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje vse zahtevke ponovno zavrnilo, Višje sodišče pa je odločitev potrdilo. Sodišče prve stopnje je presodilo, da obravnavana parcela ni kmetijsko zemljišče v smislu 2. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 71/11 – uradno prečiščeno besedilo in št. 58/12 – v nadaljevanju ZKZ), zato zanjo ne velja v ZKZ določen postopek prodaje. Kljub katastrskim podatkom, da gre za kmetijsko zemljišče, nepremičnina po oceni sodišča zaradi zgrajenih objektov, glede katerih postopek legalizacije še teče, dejansko ni primerna za kmetijsko obdelavo in je v ta namen tudi ne bi bilo mogoče usposobiti brez ekonomsko neupravičenih stroškov. Po presoji sodišča ponudbe zato ni mogoče obravnavati kot ponudbo niti po ZKZ niti po drugem odstavku 22. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – OZ), temveč zgolj kot nezavezujoče vabilo k dajanju ponudb, zato pogodba s sprejemom ponudbe še ni bila sklenjena. Po presoji sodišča do sklenitve pogodbe tudi ni prišlo zaradi nesporazuma med kupcem in prodajalcem o predmetu pogodbe. Sodišče je ocenilo še, da bi bil tožnik s sklenitvijo pogodbe tudi neupravičeno obogaten, saj je vrednost nepremičnine že na prvi pogled višja od tiste v ponudbi na oglasni deski in bi bila taka pogodba v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Pojasnilo je, da si je tožnik nepremičnino ogledal in se na lastne oči prepričal, da kupnina ne ustreza resnični vrednosti. Višje sodišče je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, da sporna nepremičnina ne izpolnjuje pogojev, po katerih bi jo bilo mogoče opredeliti kot kmetijsko zemljišče v smislu določb ZKZ, do ostalih pritožbenih očitkov (ki se nanašajo na presojo sodišča prve stopnje, da je šlo za nesporazum in da zahtevek nasprotuje načelu vestnosti in poštenja) pa se ni opredelilo, ker naj to ne bi bilo potrebno. Vrhovno sodišče je, drugače kot nižji sodišči, presodilo, da je bila pogodba o prodaji celotne nepremičnine za ceno 4.988,35 EUR sklenjena in da je pritožnik dolžan izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, sicer jo bo nadomestila sodba, prenos lastninske pravice v zemljiški knjigi pa se opravi potem, ko bo pogodbo odobrila upravna enota. Odločilo je, da formalni pogoj za opredelitev zemljišča kot kmetijskega prevlada nad dejansko primernostjo zemljišča za kmetijsko uporabo in da v postopku prodaje kmetijskih zemljišč, ki je strogo obličen postopek, velja le tisto, kar je v predpisani obliki izraženo, zatrjevana zmota o lastni volji pa ni relevantna za vprašanje sporazumevanja. Pritožniku je naložilo še plačilo pravdnih stroškov v višini 18.676 EUR.

3.Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča in zatrjuje kršitve pravice do zasebne lastnine, načela enakosti pred zakonom, pravice do enakega varstva pravic in pravice do pritožbe. Vrhovnemu sodišču očita, da je zadevo obravnavalo strogo formalno, neupoštevajoč dejansko stanje, predložene listine in načelo iskanja materialne resnice. Ne strinja se s stališčem, da so pomembni le formalni pogoji za opredelitev zemljišča kot kmetijskega. Navaja, da je v postopku izkazal, da je njegova gradnja na območju, kjer bo izvedena legalizacija in je tak postopek že v teku. Vrhovno sodišče bi po pritožnikovem prepričanju pri odločanju o statusu nepremičnine to dejstvo moralo upoštevati in se do njega opredeliti, namesto tega pa je ob ugotovitvi, da je zemljišče delno stavbno in delno kmetijsko, zavzelo formalno stališče, da za njegovo prodajo veljajo prisilni predpisi. Pritožnik kritizira tudi stališče, da pri postopku prodaje po ZKZ, ki je strogo formalen postopek, kjer se brez predhodnih dogovarjanj zgolj srečata pisna ponudba in sprejem ponudbe, nesporazum ali zmota nista možna. Meni, da je tudi pri strogo obličnem postopku treba upoštevati dejansko voljo, razmišljanja in namere pogodbenih strank, ki v določeni situaciji vsekakor prevladajo nad strogo obličnim postopkom. V obravnavanem primeru naj bi obe stranki izpovedali, da nista prodajali oziroma kupovali nepremičnine, kakršna je ta dejansko v naravi. Pritožnik v vlogi prodajalca je kot prava neuka stranka pri upravni enoti sam izpolnil ponudbo, pri čemer nikakor ni imel namena, da bi kljub ponudbi, v kateri je navedel le parcelno številko, za ceno 4.988,35 EUR prodal celotno parcelo, skupaj s hišo, bazenom, nadstreškom in urejenim dvoriščem. Tudi kupec naj bi izpovedal, da ob sprejemu ponudbe ni poznal dejanskega stanja nepremičnine, njegov namen in volja sta bila kupiti kmetijsko zemljišče brez vsakršnih objektov. Nepremičnino naj bi si ogledal šele kasneje in kljub očitno nesorazmerni ceni vztrajal pri sklenitvi pogodbe. Med strankama naj tako ne bi bilo soglasja za prodajo nepremičnine za bagatelno, povsem nesorazmerno ceno. Ker se stranki v času ponudbe in sprejema ponudbe nista srečali in pogajali, pritožnik priznava, da res ni moglo priti do nesporazuma v smislu medsebojnega izražanja volje, a tudi ob pisno izraženi volji ima človek svoje misli in namere, kaj naj njegova pisna izjava pomeni. Zato je po prepričanju pritožnika zmotno stališče, da pri strogo obličnih poslih, pri katerih se stranke osebno ne srečajo in ne pogajajo, ne more priti do nesporazuma. Primerjava dejanske in izjavljene volje naj bi v obravnavanem primeru pokazala le, da je prišlo do nesporazuma in da pogodba sploh ni nastala. Vrhovnemu sodišču pritožnik očita še, da se ni opredelilo do razlike med pogodbeno in dejansko vrednostjo nepremičnine. Sklicujoč se na pravico do zasebne lastnine poudarja, da nihče ne sme svoje lastnine odplačno izgubiti brez sorazmerne dajatve na drugi strani. Temeljno načelo vestnosti in poštenja namreč zahteva, da nihče ne sme biti neupravičeno oškodovan in nihče neupravičeno obogaten. V obravnavanem primeru pa naj bi bilo vsakemu laiku jasno, da gre za povsem nesorazmerno dajatev in za očitno nepošteno pogodbo, s katero je pritožnik neupravičeno oškodovan, tožnik pa neupravičeno obogaten. Odločitev o približno 50-krat nižji kupnini od realne vrednosti nepremičnine naj tudi ne bi bila v skladu z načelom enakega varstva pravic. Poleg tega naj tožnik sploh ne bi plačal ali položil kupnine niti v povsem nesorazmernem znesku, ki ga je priznalo Vrhovno sodišče. Zato bi bilo treba zahtevek zavrniti že, ker tožnik ni izvedel svoje vzajemne obveznosti po prodajni pogodbi.

4.Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-824/2014 z dne 29. 10. 2015 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu obvestilo Vrhovno sodišče.

5.V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotniku iz pravdnega postopka (tj. tožniku), ki je na navedbe odgovoril. V odgovoru na ustavno pritožbo meni, da Vrhovno sodišče ni zagrešilo zatrjevanih kršitev. Trdi, da je Vrhovno sodišče ustrezno obrazložilo, da z Ustavo in zakonom določeno posebno varstvo kmetijskih zemljišč terja poseben način prenosa lastnine na kmetijskih zemljiščih, ki ga je tožnik v celoti spoštoval. Zato meni, da je sodba Vrhovnega sodišča, na podlagi katere bo pridobil lastninsko pravico, povsem pravilna. Ne strinja se s pritožnikovim očitkom, da je Vrhovno sodišče zadevo obravnavalo strogo formalno in neupoštevajoč dejansko stanje. Prepričan je, da je ravno izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča odraz delovanja pravne države in spoštovanja zakonov in Ustave. Z zavrnitvijo zahtevka bi po oceni tožnika sodišče v nasprotju z Ustavo vzpostavilo vzporeden način prenosa lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih, kakršnokoli odstopanje od predpisanega postopka prodaje kmetijskih zemljišč v smislu lažjega in manj formalnega prenosa lastninske pravice pa bi pospešilo izigravanje pravil pri prenosu lastnine na kmetijskih zemljiščih. Z odločitvijo, za kakršno se zavzema pritožnik, bi sodišče po prepričanju tožnika tudi neenako obravnavalo udeležence, ki lastninsko pravico na kmetijskih zemljiščih pridobijo v skladu z zakonom in Ustavo, in udeležence, kot je pritožnik, ki bi radi zaobšli predpise o prenosu kmetijskih zemljišč in o gradnji na teh zemljiščih.

6.Odgovor nasprotnih udeležencev je bil poslan pritožniku, ki se je na navedbe v odgovoru odzval. V svoji izjavi ponavlja, da je Vrhovno sodišče odločalo formalistično, da ponudbe in sprejema ponudbe za predmetno nepremičnino ni mogoče presojati po ZKZ, ker v naravi ne gre v celoti za kmetijsko zemljišče, da je pri oddaji in pri sprejemu ponudbe prišlo do nesporazuma in da kupec svoje obveznosti plačati kupnino ni izpolnil. Navaja, da Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo ni zagotovilo varstva kmetijskih zemljišč, temveč je tožniku prisodilo delno kmetijsko in delno stavbno zemljišče s hišo, brunarico, bazenom in zunanjo ureditvijo za kupnino 4.988,35 EUR, ki ne bi bila ustrezna niti, če bi bila zemljiška parcela v celoti kmetijsko zemljišče. Pritožnik ponovno tudi poudarja, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do načela vzajemnosti dajatev in zatrjevane neupravičene obogatitve tožnika. Ponovno opozarja tudi na odločitev o stroških, ki jih je Vrhovno sodišče kljub odločitvi o tem, da je bila pogodba o prodaji nepremičnine sklenjena za kupnino 4.988,35 EUR, odmerilo od vrednosti spornega predmeta 250.000,00 EUR v znesku 18.676,88 EUR. Pritožnik svojo izjavo sklene, da izpodbijana sodba nikakor ni odraz delovanja pravne države ter spoštovanja zakona in Ustave, temveč odraz formalističnega odločanja brez spoštovanja temeljnih načel o iskanju materialne resnice in odločanja po pravici in poštenju.

B.

7.Pritožnik Vrhovnemu sodišču, ki je sprejelo vsebinsko drugačno odločitev kot nižji sodišči, med drugim očita, da se ni opredelilo do zatrjevane razlike med pogodbeno in dejansko vrednostjo nepremičnine in do posledične neupravičene obogatitve tožnika. Ta očitek je pomemben z vidika načela poštenega sojenja, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave in katerega sestavina je tudi pravica do obrazložene sodne odločbe. Zato je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo z vidika morebitne kršitve tega ustavnega procesnega jamstva.

8.Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da je obrazložena sodna odločba bistveni del poštenega sodnega postopka. Z njo mora sodišče na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.[1] Obrazložitev sodne odločbe je samostojna in avtonomna prvina pravice do poštenega sojenja, ki ga v okviru pravice do enakega varstva pravic zagotavlja 22. člen Ustave. Njena izvirna vrednost je v zagotavljanju uvida v razloge za odločitev samega po sebi, in to predvsem stranki, ki v postopku odločanja o svoji pravici, obveznosti oziroma pravnem interesu ni bila uspešna.[2] Za zagotovitev človekove pravice do poštenega sojenja in za zagotovitev zaupanja v sodstvo je velikega pomena, da stranka, še posebej, če v postopku ni bila uspešna, lahko spozna, kakšni so bili razlogi za odločitev, nanašajočo se na njeno pravico, obveznost oziroma pravni interes.[3] Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve.[4]

9.Zahteva po obrazloženosti sodnih odločb instančnih sodišč je praviloma nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb, vendar le, kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjih sodišč in je zato mogoče že iz sodb nižjih sodišč razbrati razloge za sprejeto pravno stališče. Drugačen pa je položaj, ko instančno sodišče spremeni odločitev nižjega sodišča. V takem primeru zahteva po obrazloženosti zanj ne more biti bistveno ožja od obveznosti sodišča prve stopnje. Obseg obveznosti pritožbenega sodišča, da zaradi zagotovitve človekove pravice do poštenega sojenja v primeru, ko spreminja sodbo nižjega sodišča, svojo sodbo obrazloži, je opredeljen tudi z zahtevnostjo spornega vprašanja. Če ne gre niti za primer, ko je treba za odločitev o sporu rešiti preprosto pravno vprašanje, niti za primer, ko bi na sicer zapleteno pravno vprašanje obstajal jasen odgovor že v utečeni sodni praksi, mora instančno sodišče svojo odločitev še posebej tehtno utemeljiti.[5] V vsakem primeru mora biti iz sodbe instančnega sodišča jasno razvidno, da je sodišče pri odločanju upoštevalo vse bistvene navedbe strank in se do njih tudi opredelilo. V primerih, ko instančno sodišče na podlagi drugačne razlage predpisov spremeni odločitev nižjega sodišča, pa tudi ne sme spregledati bistvenih razlogov, s katerimi je nižje sodišče utemeljilo izdajo za stranko ugodne sodne odločbe. Tudi opredelitev do teh argumentov namreč prispeva k prepričljivosti odločitve sodišča (in s tem k njeni sprejemljivosti za stranko, ki je v sporu izgubila) kot eni izmed zahtev, ki izhaja iz pravice do obrazloženosti sodne odločitve.[6] Zahtevi po obrazloženosti je lahko zadoščeno tudi zgolj z argumenti, s katerimi instančno sodišče utemelji svojo razlago zakonskih določb, vendar le, če s tem hkrati odgovori na nasprotne argumente, na katerih je temeljila izpodbijana sodba.[7]

10.Tožnik je s primarnim tožbenim zahtevkom od sodišča zahteval, naj ugotovi, da je med pravdnima strankama sklenjena pogodba o prodaji kmetijskega zemljišča za ceno 4.988,35 EUR, in tožencu naloži izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. S prvim podrejenim zahtevkom je zahteval sklenitev te prodajne pogodbe, z drugim podrejenim zahtevkom pa še ugotovitev, da je s tožencem sklenil omenjeno kupno pogodbo s točno določeno vsebino. Sodišče prve stopnje je odločalo dvakrat. Prvič je vse zahtevke zavrnilo, ker tožnik pred vložitvijo tožbe pri upravni enoti ni zahteval odobritve pravnega posla, a je Višje sodišče sodbo razveljavilo. V ponovljenem postopku je primarni in oba podrejena zahtevka ponovno zavrnilo, Višje sodišče pa je odločitev potrdilo. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na presoji, prvič, da obravnavana parcela ni kmetijsko zemljišče v smislu 2. člena ZKZ, zato zanjo ne velja v ZKZ določen postopek prodaje, drugič, da zaradi nesporazuma med kupcem in prodajalcem o naravi (predmetu in podlagi) pogodbe ni prišlo do sklenitve pogodbe, in tretjič, da bi bil tožnik s sklenitvijo pogodbe neupravičeno obogaten, saj je vrednost nepremičnine očitno in na prvi pogled višja od tiste, ki jo je toženec objavil v ponudbi. Sodišče je poudarilo, da je tožnikovo vztrajanje pri postavljenem zahtevku v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, saj si je tožnik nepremičnino ogledal in se na lastne oči prepričal, da kupnina ne ustreza resnični vrednosti. Višje sodišče je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, da sporna nepremičnina ne izpolnjuje pogojev, po katerih bi jo bilo mogoče opredeliti kot kmetijsko zemljišče v smislu določb ZKZ, do ostalih pritožbenih očitkov (v zvezi s presojo sodišča prve stopnje, da je šlo za nesporazum in da zahtevek nasprotuje načelu vestnosti in poštenja) pa se ni opredelilo z obrazložitvijo, da naj to ne bi bilo potrebno.

11.Vrhovno sodišče je spremenilo odločitev sodišč prve in druge stopnje ter ugodilo tožnikovemu zahtevku. Drugače kot nižji sodišči je presodilo, da je bila pogodba o prodaji celotne nepremičnine za ceno 4.988,35 EUR sklenjena in da je pritožnik dolžan izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, sicer jo bo nadomestila sodba, prenos lastninske pravice v zemljiški knjigi pa se opravi potem, ko bo pogodbo odobrila upravna enota. Odločilo je, da formalni pogoj za opredelitev zemljišča kot kmetijskega prevlada nad dejansko primernostjo zemljišča za kmetijsko uporabo in da v postopku prodaje kmetijskih zemljišč, ki je strogo obličen postopek, velja le tisto, kar je v predpisani obliki izraženo, zatrjevana zmota o lastni volji pa ni relevantna za vprašanje sporazumevanja. Pritožniku je naložilo še plačilo pravdnih stroškov v višini 18.676 EUR.

12.Taka obrazložitev po presoji Ustavnega sodišča ne zadosti zahtevam iz 22. člena Ustave. Vrhovno sodišče je svojo presojo omejilo le na vprašanji opredelitve zemljišča kot kmetijskega in zatrjevanega nesporazuma med kupcem in prodajalcem o predmetu pogodbe. Do pritožnikove trditve o neupravičeni obogatitvi tožnika zaradi razlike med dejansko in pogodbeno vrednostjo nepremičnine se Vrhovno sodišče ni opredelilo. Prav tako se ni opredelilo do enake presoje sodišča prve stopnje, ki je pritrdilo pritožniku, da bi bil tožnik s sklenitvijo pogodbe neupravičeno obogaten, saj je vrednost nepremičnine očitno in na prvi pogled višja od tiste, ki jo je toženec objavil v ponudbi, in hkrati poudarilo, da je tožnikovo vztrajanje pri postavljenem zahtevku tudi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Vrhovno sodišče, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, ne da bi preizkusilo tudi njegovo (ne)utemeljenost z vidika neupravičene obogatitve in z vidika načela vestnosti in poštenja, ni vzpostavilo dialoga ne s pritožnikom ne s sodiščem prve stopnje tako, da bi se na jasen, razumljiv in pravno razčlenjen način opredelilo do pritožnikovih trditev in do argumentov, na katerih je temeljila sodba sodišča prve stopnje. Pritožnik tako ostaja v upravičenem dvomu, ali je sodišče dovolj skrbno presodilo vse okoliščine primera.[8] Enako kot druga načela, namreč tudi načelo vestnosti in poštenja služi kot argument pri uporabi prava, to je pri izbiri ustreznega pravnega pravila in določitvi njegove vsebine za konkreten primer. Vestnost in poštenje namreč terjata od udeležencev, da si pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju svojih obveznosti ne prizadevajo zgolj za uresničitev svojih interesov, ampak tudi za interese nasprotne stranke. Načelo udeležencem ne brani uveljavljanja lastnih interesov, pač pa opozarja, da pravna pravila določajo meje pri uveljavljanju zgolj svojih interesov.[9] Ker Vrhovno sodišče obravnavanega primera ni presojalo tudi s tega vidika (oziroma to iz obrazložitve ni razvidno), je pritožnika prikrajšalo za obrazloženo sodno odločbo in s tem za pošteni postopek, kar pomeni kršitev ustavnega jamstva o enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave.

13.Ustavno sodišče je zaradi kršitve 22. člena Ustave izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Ker je sodbo razveljavilo že zaradi ugotovljene kršitve 22. člena Ustave, pritožnikovih navedb o kršitvah drugih človekovih pravic ni presojalo.

C.

14.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik

[1]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10).

[2]Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011 (Uradni list RS, št. 43/11, in OdlUS XIX, 22).

[3]Primerjaj s sklepom Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10.

[4]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 80/09).

[5]Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. Up-1381/08 in št. Up-1273/09 z dne 13. 10. 2011 (Uradni list RS, št. 93/11).

[6]Glej odločbi Ustavnega sodišča št. Up-919/10 z dne 8. 11. 2012 (Uradni list RS, št. 91/12) in št. Up-1357/11 z dne 5. 12. 2013 (Uradni list RS, št. 108/13).

[7]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-919/10, primerjaj tudi odločbi Ustavnega sodišča št. Up-1273/09 in št. Up-609/12 z dne 23. 5. 2013 (Uradni list RS, št. 51/13).

[8]Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. Up-1273/09 in št. Up-609/12.

[9]Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. Up-1273/09 in št. Up-609/12.

[9]V. Kranjc v: M. Juhart in N. Plavšak (red.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 97 in nasl.