Jedro

Tožbeni zahtevek za vračilo dela plače, ki naj bi bila tožniku, ki je predložil ponarejeno diplomo, neutemeljeno izplačan, ni utemeljen, saj je tožena stranka v spornem obdobju plačo izplačevala na podlagi dokončnih in pravnomočnih odločb, ki niso bile spremenjene oz. odpravljene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da tožena stranka plača glavnico v višini 1.988,26 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov za obdobje od 6. 11. 2003 do 6. 3. 2007 do plačila. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 341,16 EUR v 15-tih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenemu roku pritožuje tožeča stranka, iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje s stroškovno posledico za toženo stranko. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala od toženca vračilo razlike v plači, ker jo je le-ta prejemal v določeni višini neutemeljeno, saj mu je tožeča stranka izplačevala previsoko plačo, glede na to, da je tožeči stranki predložil ponarejeno spričevalo s katerim je lažno prikazoval, da ima višjo stopnjo strokovne izobrazbe kot jo je dejansko imel. Tožena stranka je tudi napredovala v plačnih razredih, do česar ne bi prišlo zaradi neizpolnjevanja pogojev zahtevane stopnje strokovne izobrazbe. V spornem obdobju je namreč veljal Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS, št. 41/94 s spremembami in dopolnitvami), ki je kot enega izmed pogojev za napredovanje določal, da ima zaposleni zahtevano stopnjo strokovne izobrazbe za delovno mesto na katero je razporejen. Odločitev sodišča, da je terjatev upoštevajoč 206. člen ZDR zastarala, je materialnopravno napačna. Terjatve iz delovnega razmerja res zastarajo v petih letih, vendar je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi prezrlo določbo 336. člena Obligacijskega zakonika o začetku teka zastaranja, ki bi ga glede na določbo 19. člena ZDSS-1 moralo upoštevati glede na to, da je v konkretnem primeru ta določba zagotovo odločilnega pomena. Zastaranje namreč po navedeni določbi začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Tožeča stranka je že v tožbi navedla, da je o tem, da je spričevalo tožene stranke ponarejeno izvedela na podlagi poizvedb dne 20. 10. 2006. Zato zastaranje pred tem datumom ni moglo začeti teči. Pritožba tudi graja odločitev o zastaranju tožbenega zahtevka v zvezi z obrestnim delom. Strinja se, da je toženec upravičen do plačila za delo, ki ga je dejansko opravljal. Sporna pa je odločitev sodišča, da je toženec upravičen do plačila za delo zato, ker ga je opravljal dobro in da je napredoval v plačilnih razredih. Sodišče je svojo ugotovitev oprlo zgolj na izpovedbo toženca. Glede dokazov v zvezi s pohvalami je bil toženec prekludiran, kar je tožeča stranka zatrjevala že na samem naroku 15. 9. 2011. Torej do napredovanj ob upoštevanju določb 2. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi namreč ne bi smelo priti. Ob neizpolnjevanju tega pogoja so vsakršne pohvale povsem zanemarljive in nepomembne. Ko je tožeča stranka izvedela za neverodostojnost toženčevega spričevala, je odpadla tudi pravna podlaga za napredovanje toženca v plačnih razredih in je nastopila njegova obveznost z vrnitvijo preveč izplačanih plač v skladu s 3. odstavkom 190. člena OZ. Pritožnik priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka na katere se sklicuje pritožba in ne tistih na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Zmotno je stališče tožeče stranke, da je začel teči zastaralni rok šele z dnem, ko je tožeča stranka ugotovila, da je toženec predložil ponarejeno spričevalo. Tožeča stranka bi namreč lahko ugotovila, da je spričevalo ponarejeno že ob njegovi predložitvi, saj bi ga lahko preverila že takrat in je ni prav nič zadrževalo, da tega ne bi storila. Zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da je začel zastaralni rok teči šele z dnem, ko je tožeča stranka izvedela, da je spričevalo ponarejeno. Tako je zastaranje začelo teči ob vsakem posameznem izplačilu plače. Zato bi bile terjatve, v kolikor bi bile utemeljene, zastarane za obdobje pred 15. 1. 2005 (tožba je bila namreč vložena na sodišče priporočeno po pošti 15. 1. 2010), to je 5 let pred vložitvijo tožbe kot to določa za terjatve iz delovnega razmerja 206. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki je enak kot splošni zastaralni rok, določen v 346. členu Zakona obligacijskih razmerij (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Terjatve od občasnih dajatev, med katere spadajo tudi obresti, zastarajo v 3 letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, kot je določeno to v 347. členu OZ. Zato bi v primeru utemeljenosti tožbenega zahtevka o obrestih bile zastarane obrestne terjatve zapadle pred 15. 1. 2007 (3 leta pred vložitvijo tožbe). Glede na navedeno so pritožbene navedbe v zvezi z zastaranjem neutemeljene, tako glede materialnopravnega nadziranja glede zastaranja, prvenstveno pa iz razloga, ker tožbeni zahtevek sploh ni utemeljen, kot bo razloženo kasneje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki ni zastaran iz razloga, ker je ugotovilo, da obveznost vrnitve ni nastala, saj je toženec opravil delo, na katerega je bil razporejen in za katerega je prejemal plačilo. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ima delavec pravico do plačila za opravljeno delo, kot to izhaja iz določb Zakona o delovnih razmerjih v členih 126. do 140. Tako je delodajalec dolžan delavcu plačilo po pogodbi o zaposlitvi in sicer je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Tožeča stranka ne trdi, da bi tožniku izplačevala kaj drugega, kot je bilo določeno v odločbah delodajalca, temveč le, da je kasneje pravna podlaga odpadla, zaradi česar naj bi bil toženec dolžan vrniti del plače, ker ni izpolnjeval izobrazbenih pogojev za mesto, ki ga zaseda. Dejstvo, da je tožeča stranka ugotovila, da toženec nima ustrezne izobrazbe, ne predstavlja primera določenega v 3. odstavku 190. člena OZ, kot si to zmotno predstavlja tožeča stranka. Toženec je bil namreč razporejen z dokončnimi odločbami v katere tožeča stranka ni nikoli posegala. Tako je prejel plačilo na podlagi dokončnih in pravnomočnih odločb in na podlagi teh zakonito prejemal plačo. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi moral toženec vrniti vtoževane zneske iz razloga, ker ni izpolnjeval pogoja iz 2. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi, po katerem mora zaposleni imeti zahtevano stopnjo izobrazbe za delovno mesto na katerega je razporejen, da lahko napreduje. Dejstvo namreč je, da je tožeča stranka tožniku izdala odločbe o napredovanju, ki so postale dokončne in pravnomočne in v katere ni nikoli posegla z izrednimi pravnimi sredstvi. Torej pravna podlaga za izplačilo plače tožnika za vtoževano obdobje ni odpadla in zato tudi ni utemeljen tožbeni zahtevek na vračilo razlike v plači. Dejansko nepotrebno je bilo ugotavljanje sodišča prve stopnje o tem, ali je bil toženec pohvaljen pri delu ali ne, saj se plača ne določa z ustnimi odredbami, temveč z odločbami, ki so pisne in toženec je prejemal plačo odmerjeno na podlagi takih pisnih odločb, zato dejansko stanje v zvezi z dobrim delom toženca oziroma pohvalami njegovega dela, v ničemer ne vpliva na utemeljenost oziroma neutemeljenost tožbenega zahtevka, saj za odločitev to niso pravno pomembna dejstva.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, za kar je imelo podlago v določbi 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.