Jedro

Zmotna uporaba materialnega prava sicer ne pomeni avtomatično tudi kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če je sodbo kljub napačni pravni kvalifikaciji mogoče preizkusiti, vendar v konkretnem primeru ne gre za takšno situacijo, saj je obrazložitev izpodbijane sodbe tako nejasna, da je njen (tudi materialnopravni) preizkus objektivno onemogočen.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razvezo darilne pogodbe z dne 13. 10. 1983 ter aneksa z dne 28. 8. 2002, ki ju je toženec sklenil s pokojnim D. N. (očetom tožnika oziroma dedkom toženca).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložili predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo, in revizijo dopustilo glede vprašanja obstoja procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v razlogih sodbe pritožbenega sodišča, s katerim je utemeljeno stališče, da ne gre za mešan pravni posel.(1) Navedbe revidenta

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo na podlagi sklepa o njeni dopustitvi (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena ZPP). Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in revizijskemu sodišču predlaga, da sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi; podrejeno naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Opozarja, da je razumna, izčrpna ter prepričljiva argumentacija sodne odločbe bistven sestavni del poštenega postopka. Obrazložitev sodbe ne sme biti takšna, da je stranka v dvomu, ali ni sodišče njenih argumentov morda prezrlo. Standard obrazloženosti odločb pritožbenega sodišča je sicer nižji od standarda obrazloženosti odločb sodišča prve stopnje, pa vendar mora sodišče svoje razmišljanje in odločitev predstaviti v taki meri, da je stranki omogočena presoja, poleg tega pa so zahteve po obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje nižje le, če so razlogi sodbe sodišča prve stopnje razumni, izčrpni, prepričljivi ter pravilni. Tožnik je zatrjeval, da pogodba predstavlja mešan pravni posel, saj iz VII. člena pogodbe izhaja toženčeva obveznost, da bo po polnoletnosti darovalcema v času njune bolezni ali onemoglosti pomagal. Sodišče prve stopnje je mimo trditvene podlage presodilo, da gre za darilo z naročilom (paragraf 709 Občega državljanskega zakonika, v nadaljevanju ODZ), ter ocenilo, da ni mogoče pričakovati, da bi mladoletnik doumel pomen dosmrtnega preživljanja ter z njim soglašal. Takšna odločitev sodišča je napačna, saj je posel v imenu mladoletnika sklenila njegova zakonita zastopnica, ki je prevzela obveznosti obdarjenca do njegove polnoletnosti. Pritožbeno sodišče je navedlo, da tožniku ni uspelo dokazati, da gre za mešano pogodbo, s katero naj bi obdarjenec prevzel proti darovalcu določeno obveznost, pri tem pa je dodalo, da uporaba paragrafa 709 ODZ s strani sodišča prve stopnje ni vplivala na pravilnost odločitve v zadevi ter da bi bilo tožnikove navedbe o prevzemu obveznosti mogoče pravno okvalificirati tudi kot pogodbo o preužitku. Obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje je konfuzna, saj iz nje ni mogoče ugotoviti ali gre za mešan pravni posel ali ne, oziroma svojega zaključka glede nedokazanosti obstoja odplačne pogodbe sodišče druge stopnje ni razumno utemeljilo.

Odgovor nasprotne stranke

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Relevantne okoliščine dejanskega stanja, ki jih na revizijski stopnji ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), so sledeče: - D. N. in E. N. sta z darilno pogodbo z dne 13. 10. 1983 svoje nepremičnine podarila tožencu (svojemu vnuku); - ob daritvi je bil toženec star 13 let, zato ga je kot zakonita zastopnica zastopala njegova mati; - tožencu upoštevaje njegovo starost nagib obdaritve (prevzem gostinske dejavnosti) ni mogel biti znan oziroma ga takrat ni mogel doumeti; - darovalec je umrl, ko je pogodba veljala že 25 let (v letu 2002 je bil sklenjen celo aneks k pogodbi), v tem času pa darovalec ni zahteval razveljavitve pogodbe, četudi je bilo že jasno, da toženec gostinske dejavnosti ne bo prevzel; - pogodbeno določilo določa, da se toženec zavezuje darovalcema pomagati v času njune bolezni in onemoglosti; - izrečene besede in obnašanje med tožencem in darovalcem ter medsebojni prepiri ne predstavljajo hude nehvaležnosti; reakcije toženca nikoli niso presegle praga verbalnega.

8. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, kadar je preizkus sodbe objektivno onemogočen, kar pomeni, da ima sodba tako hude napake oziroma pomanjkljivosti, da je povsem nerazumljiva, protislovna ali brez razlogov, kar stranki onemogoča učinkovit dialog ter učinkovito uveljavljanje pravnega sredstva.

9. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje darilno pogodbo pravno kvalificiralo kot daritev z obveznim naročilom (709 ODZ) ter ob navedeni pravni podlagi dokazni postopek usmerilo v ugotavljanje, ali je bilo glede naročila dano soglasje toženca, ki je pogoj za veljavnost takšne (pogojevane) daritve. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka zaključilo, da (zaradi toženčeve mladosti ob sklenitvi pogodbe) zaveza ne ustvarja narave t. i. mešanega darila, s čimer je sklepalo na navideznost konkretnega določila, zato je zahtevek na tej podlagi zavrnilo. Revident je v pritožbi opozoril na po njegovem mnenju napačne zaključke in zmotno pravno kvalifikacijo sodišča prve stopnje, vendar se sodišče druge stopnje do teh pritožbenih očitkov oziroma do pravne kvalifikacije, ki jo je zavzelo sodišče prve stopnje, ni jasno opredelilo, v izpodbijani sodbi pa kot dodatno še navedlo, da bi pravno razmerje lahko presojali (tudi) na podlagi določil pogodbe o preužitku. Zmotna uporaba materialnega prava sicer ne pomeni avtomatično tudi kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če je sodbo kljub napačni pravni kvalifikaciji mogoče preizkusiti, vendar v konkretnem primeru ne gre za takšno situacijo, saj je obrazložitev izpodbijane sodbe tako nejasna, da je njen (tudi materialnopravni) preizkus objektivno onemogočen. Sodišče druge stopnje se namreč v izpodbijani sodbi ne opredeli jasno do pravne kvalifikacije sodišča prve stopnje; na prvi pogled se zdi celo, da podvomi v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, ob tem pa zavzame nejasno in neargumentirano stališče, da bi razmerje med strankami lahko okvalificirali tudi kot pogodbo o preužitku (kar zatrjuje tožnik), vendar da tožniku ni uspelo dokazati, da je pravni posel „mešan“. Ob taki razlagi pa na koncu pritrdi zaključkom sodišča prve stopnje, da v konkretnem pravnem razmerju ni mogoče govoriti o obojestransko obveznem razmerju, posebno zaradi določila v točki VII pogodbe, ki ureja obveznosti obdarjenca v primeru darovalčeve bolezni ali onemoglosti.

Revizijski očitki, da izpodbijana sodba ne vsebuje utemeljenih razlogov, zakaj pravnega razmerja ni mogoče presojati kot mešanega pravnega posla, so zato utemeljeni. Standard obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje je sicer res milejši, vendar to velja le za primere, ko sodišče druge stopnje v svoji sodbi soglaša in pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, ne pa v situacijah, ko presodi, da je sodišče prve stopnje pravno razmerje kvalificiralo napačno, nato pa se do te niti do dodatne, ki jo ponudi samo, niti ne opredeli določno, pač pa zgolj pavšalno soglaša z zaključki sodišča prve stopnje. Konkretna situacija vsekakor terja določno, jasnejšo ter argumentirano obrazložitev odločbe, če naj bo stranki omogočen argumentiran dialog ter s tem (učinkovita) pravica do pravnega sredstva.

10. V novem sojenju se bo moralo sodišče druge stopnje jasno in določno opredeliti do pritožbenih očitkov tožnika v delu, ki se nanaša na zahtevek za razveljavitev darilne pogodbe zaradi mešane narave pravnega posla ter v mejah razlogov, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

11. Na podlagi določbe tretjega odstavka 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločanje o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.

Op. št. (1): Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II DoR 110/2012 z dne 23. 8. 2012.