Jedro

Po 2. odstavku 186. člena ZPP mora tožnik v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, kakršen je tudi obravnavani primer, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Navedba vrednosti je potrebna (med drugim) zaradi določbe 382. člena ZPP. Po 3. odstavku tega člena namreč revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Če tožnik ne ravna tako, torej ne označi vrednosti spornega predmeta v tožbi, po presoji revizijskega sodišča nima pravice do revizije. Pravico do revizije si je namreč potrebno zagotoviti z navedbo ustrezne vrednosti spornega predmeta, kot je bilo to že obrazloženo.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da je bil uporabnik spornega stanovanja, na katerem je imela stanovanjsko pravico njegova pokojna mati ter da je po njeni smrti pridobil stanovanjsko pravico na tem stanovanju. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal, da sodišče toženi stranki naloži, da z njim sklene najemno pogodbo za nedoločen čas za to stanovanje. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožnik pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Revizija ni dovoljena.

Po 2. odstavku 186. člena ZPP mora tožnik v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, kakršen je tudi obravnavani primer, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Navedba vrednosti je potrebna (med drugim) zaradi določbe 382. člena ZPP. Po 3. odstavku tega člena namreč revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Če tožnik ne ravna tako, torej ne označi vrednosti spornega predmeta v tožbi, po presoji revizijskega sodišča nima pravice do revizije. Pravico do revizije si je namreč potrebno zagotoviti z navedbo ustrezne vrednosti spornega predmeta, kot je bilo to že obrazloženo.

V konkretni zadevi se je postopek začel s predlogom za določitev najemnika spornega stanovanja. Sodišče je predlog obravnavalo v nepravdnem postopku do pravnomočnosti sklepa o ustavitvi tega postopka. Po pravnomočnosti tega sklepa se je postopek nadaljeval po pravilih pravdnega postopka. Tožeča stranka je s pripravljalnim spisom z dne 11.2.1993 postavila tožbeni zahtevek. Vendar pa ni navedla vrednosti spornega predmeta, kot bi to glede na uvodoma razloženo morala storiti.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (392. člen ZPP).