Jedro

Pravilnik o projektiranju cest, ki določa, da je bankina utrjena površina ob zunanjem robu vozišča, ki omogoča namestitev prometne signalizacije in opreme, ne izključuje odgovornosti zavarovanke tožene stranke za nesrečo, saj bankine, kjer se je zgodila prometna nesreča, ni redno in pravilno vzdrževala.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena, pritožbi tožeče stranke pa se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: »1. Tožena stranka, je dolžna plačati tožeči stranki M. I., znesek 9.490,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.825,47 EUR od 4. 4. 2006 dalje in od zneska 3.664,80 EUR od 6. 2. 2007 dalje, vse do plačila, v roku petnajstih dni pod izvršbo.

2. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 2.995,07 EUR v roku petnajstih dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje, vse do plačila«.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 45,73 EUR v roku petnajstih dni od izdaje sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 9.040,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.825,48 EUR od 4. 4. 2006 dalje in od zneska 3.214,80 EUR od 1. 6. 2007 dalje (točka 1), višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka 2) ter toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnika v višini 2.995,07 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi (točka 3).

2. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov zoper zavrnilni del sodbe ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Celotni dokazni postopek in tudi izvedeniško mnenje O. Š. dokazuje, da ni mogoče pripisati soprispevka voznici M. Š. v višini 10 %. Voznica je vozila v okviru dovoljene hitrosti, do nesreče pa je prišlo zaradi neustrezne vzdrževane bankine. Izvedenec je ugotovil, da do prometne nezgode ne bi prišlo, če bi bila bankina ustrezno urejena. Poškodovani so bili vitalni deli vozila, zato ni moč upoštevati rešenih delov v višini 15 %. Napačno je bil zavrnjen zahtevek na plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je bil tožnik tekom zdravljenja prikrajšan, kar je potrebno upoštevati vsaj kot začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Prenizko je bila prisojena odškodnina za telesne bolečine glede na poškodbe, intenziteto telesnih bolečin in nevšečnosti zdravljenja. Prenizko je bila prisojena tudi odškodnina za strah, saj je bil tožnik v intenzivnem primarnem strahu glede na potek prometne nesreče in za izid zdravljenja. Voznici ni moč pripisati soprispevka za nastanek prometne nesreče v višini 10 %, zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno odštelo od priznanega zneska za materialno in nematerialno škodo 10 %. Nepravilen je tudi obračun 10 % za nematerialno škodo in tek obresti, kot izhaja iz izreka sodbe in obrazložitve.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izvedenec cestnoprometne stroke O. Š. je izračunal, da je voznica v času, ko je zapeljala na bankino vozila s hitrostjo 92 km/h, kar v danih razmerah ne pomeni vožnje s prilagojeno hitrostjo. Glede na vremenske razmere, saj je bil ob cesti sneg, in ker je vozilo M. Š. prehitevalo drugo vozilo ter glede na širino in nevarno konfiguracijo ceste, bi morala voznica hitrost vožnje ustrezno zmanjšati. Če bi to storila, do nesreče ne bi prišlo. Namen bankine je v tem, da se postavijo prometni znaki in utrjuje trup ceste, kar pomeni, da namen bankine ni, da bi se po njej vozilo, kar je potrdil izvedenec, kakor tudi priča T. U.. Sodišče prve stopnje je nekritično in v nasprotju z ostalimi dokazi sledilo zaključku izvedenca, da je zaradi nevzdrževane bankine voznica izgubila oblast nad vozilom pri vračanju na vozišče, kar je bil odločilni razlog za nastanek škodnega dogodka. Bankina je bila ob škodnem dogodku ustrezno urejena, današnje stanje kakršnega ugotavlja izvedenec, pa je za to pravdo nerelevantno. T. U. je pojasnil, da so delavci cestnega podjetja dvakrat tedensko vršili preglede ceste in tekoče odpravljali vse opažene pomanjkljivosti in da so v praksi posipavali bankine do nivoja ceste. Ker po bankini vozijo tovornjaki, se material utrdi, zato prihaja do posedanja. Ker je za škodo izključno odgovorna M. Š., je glede na sklenjeno kasko zavarovanje tožnik kot lastnik avtomobila upravičen samo do zavarovalnine po kasku zavarovanju, kar predstavlja glede na izvedeniško mnenje le znesek 1.497,00 EUR. Tožnik je kot sopotnik upravičen do denarne odškodnine za utrpelo nematerialno škodo, vendar je sodišče tožniku prisodilo previsoko odškodnino. Sodišče bi glede na poškodbe, intenziteto bolečin ter nevšečnosti tekom zdravljenja moralo tožniku prisoditi nižjo odškodnino, kar velja tudi za odmerjeni strah, saj odškodnina za nepremoženjsko škodo ne bi smela presegati zneska 2.000,00 EUR. Prispevek voznice M. Š. k prometni nesreči je najmanj 50 %, zato je napačna odločitev o višini škode, ki jo mora tožniku povrniti tožena stranka, pri čemer bi sodišče moralo upoštevati polico za zavarovanje civilne odgovornosti, ki je bila sklenjena med toženo stranko in vzdrževalcem ceste, ki ne krije škod zaradi natega ali zvina prsne, vratne in ledvene hrbtenice.

4. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem je povzel trditve, ki jih je podal že pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi ter predlagal zavrnitev pritožbe tožene stranke.

5. Pritožba tožnika je deloma utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo le v mejah razlogov, ki so bili navedeni v pritožbah pravdnih strank. Pritožbeno sodišče je namreč vezano na pritožbene razloge, po uradni dolžnosti preverja le, ali so bile storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka kot so opredeljene v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo.

7. Pritožbeno sodišče sprejema zaključke prvega sodišča tako o odgovornosti zavarovanca tožene stranke, ki je opustil dolžno skrbno ravnanje, ker je bila cestna bankina neurejena, kakor tudi o ugotovljeni (so)odgovornosti voznice za prometno nesrečo. Voznica ni prilagodila vožnje razmeram na cesti (noč, konfiguracija cestišča z levega v desni ovinek, sneg ob vozišču), saj je vozila prehitro (ob preizkušanju vozila je prekoračila najvišjo dovoljeno hitrost 90 km/h, ker je vozila s hitrostjo 93 km/h). Tožnica tudi ni ustrezno reagirala, ko jo je prehitelo neznano vozilo. Na podlagi določbe četrtega odstavka 37. člena Zakona o varnosti cestnega prometa bi morala voznica ob prehitevanju drugega vozila zmanjšati hitrost in se pomakniti k desnemu robu vozišča. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo, da je zaradi takšnih ravnanj voznice podana njena soodgovornost za prometno nesrečo v višini 10 %.

8. V pretežni meri je za prometno nesrečo odgovorna zavarovanka tožene stranke, ki bankine ni ustrezno vzdrževala. T. U.(zaposlen pri zavarovanki tožene stranke) je izpovedal, da vzdrževalci ceste posipajo bankine do nivoja ceste. Izvedenec je pojasnil, da prihaja do posedanja, ker po bankini vozijo tudi tovornjaki, zato je potrebno, da se bankina redno vzdržuje, s tem, da se posipava. Zato Pravilnik o projektiranju cest, ki določa, da je bankina utrjena površina ob zunanjem robu vozišča, ki omogoča namestitev prometne signalizacije in opreme, ne izključuje odgovornosti zavarovanke tožene stranke za nesrečo, saj bankine, kjer se je zgodila prometna nesreča, zavarovanka tožene stranke ni redno in pravilno vzdrževala. Izvedenec namreč ugotavlja, da peščena bankina ni bila ustrezna, ker ni bila enaka nivoju vozišča, zato je podana (so)odgovornost zavarovanke tožene stranke za prometno nesrečo. Nenazadnje je zavarovanka tožene stranke po nesreči navedeni del cestišča dodatno asfaltirala in utrdila v površini 0,4 m. Glede razmejitve soodgovornosti je treba upoštevati tudi ugotovitve izvedenca, da je tožnica, potem ko je zapeljala na bankino, ravnala sicer nepravilno, vendar kot bi ravnala večina povprečnih voznikov, zato ji po mnenju pritožbenega sodišča ni moč naložiti večje soodgovornosti za nesrečo, kot jo je določilo sodišče prve stopnje. Glede na hitrost vožnje voznice, ki je preizkušala vozilo, razmere na cestišču, konfiguracijo terena in ceste, pa pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov, posebej tudi glede na potek nesreče (glej skico izvedenca na strani 46 sodnega spisa), da je (so)odgovornost toženke 10 %.

9. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da bi tožnik ob potrebni skrbnosti za rešene dele lahko dobil 15 % od celotne vrednosti avtomobila (7.615,00 EUR), kar potrjuje izvedeniško mnenje. V navedenem delu je potrebno upoštevati 10 % soprispevek, saj je podlaga za povračilo odškodnine zavarovalna pogodba, ki je sklenjena med toženo stranko in C..

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj glede na vrsto poškodbe in posledice tožnik ni imel duševnih bolečin. Omejene življenjske aktivnosti tožnika so bile upoštevane že v okviru priznane odškodnine za telesne bolečine in za nevšečnosti tekom zdravljenja. Sodišče je tožniku priznalo primerno odškodnino za telesne bolečine glede na poškodbe, intenziteto in trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja, prenizko pa je dosodilo odškodnino za strah, saj je v premajhnem obsegu upoštevalo potek same nesreče, ko je bil tožnik gotovo v smrtnem strahu. Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče zvišalo odškodnino za 500,00 EUR (4.000,00 EUR), kar predstavlja 4,32 povprečne plače (1).

11. Tožeča stranka izpodbija sodbo glede nepremoženjske škode, ker je bila prisojena prenizka odškodnina in ker voznica ni soodgovorna za prometno nesrečo, in v tem obsegu je pritožbeno sodišče tudi presojalo utemeljenost pritožbe tožnika v tem delu. Tožena stranka je zavezana plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo in za prevozne stroške tožnika na podlagi zavarovalne police iz obveznega zavarovanja in ne zavarovalne police, ki je bila sklenjena med toženo stranko in cestnim podjetjem, zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da ni zavezana plačati tožniku navedene odškodnine, ker ni zavarovalnega kritja.

12. Tožnik je upravičen do povrnitve nepremoženjske škode v višini 4000 EUR, za prevoze 72 EUR in za škodo na avtomobilu v višini 6.472,75 EUR, skupaj 10.544,75 EUR, glede na 10 % soprispevek je bila prisojena odškodnina v višini 9.490,27 EUR. Sodišče prve stopnje je nepravilno obračunalo posamezne zneske, od katerih tečejo zakonske zamudne obresti, napačno je tudi določilo datum teka obresti (v obrazložitvi sodbe je določen pravilen datum, v izreku sodbe pa je napačen), zato je pritožba tožnika v tem delu utemeljena. Pritožbeno sodišče je zato sodbo v tem delu spremenilo ter tožniku priznalo od zneska 5.825,48 EUR zakonske zamudne obresti od 4. 4. 2006 dalje, od zneska 3.664,80 EUR pa od 6. 2. 2007 dalje do plačila.

13. Ker so bili pritožbeni razlogi tožeče stranke deloma utemeljeni, je pritožbeno sodišče na podlagi 358. člena ZPP sodbo spremenilo, pritožbo tožene stranke pa je v celoti zavrnilo, ker so bili pritožbeni razlogi neutemeljeni (353. člen ZPP).

14. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških postopka. Glede na to, da nobena pravdna stranka v pritožbi ni izpodbijala odločitve v stroškovnem delu, je pritožbeno sodišče obračun stroškov sodišča prve stopnje sprejelo, saj je obračun stroškov višjega sodišča ob upoštevanju spremenjene sodbe nižji, kot so bili priznani stroški tožeči stranki v izpodbijani sodbi. Prvo sodišče je upoštevalo uspeh v pravdi glede zneska 10.044,75 EUR (ni upoštevalo 10 % soprispevka), tako da je uspeh tožeče stranke znašal 79 %. Po obračunu višjega sodišča po spremenjeni sodbi, je tožnik uspel z zahtevkom v višini 77 % (če se upošteva uspeh po temelju - 100% in uspeh po višini - 64 %), zato pritožbeno sodišče ni spremenilo pravdnih stroškov kot jih je tožniku v sodbi priznalo prvo sodišče. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama stroške pritožbenega postopka.

15. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo stroške za pritožbo v višini 344,25 EUR, za takso 147,78 EUR, za poročilo 9,18 EUR, za materialne stroške 7,06 EUR, za DDV 70,68 EUR, kar skupaj znese 578,95 EUR. Tožniku niso bili priznani stroški odgovora na pritožbo, ker niso bili potrebni. V pritožbenem postopku je tožnik uspel v višini 7,9 % (sporen je ostal znesek v višini 5.696,32 EUR, tožnik je uspel z zneskom 450 EUR), zato je upravičen do povrnitve stroškov v višini 45,73 EUR, ki mu jih mora povrniti tožena stranka v roku petnajstih dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

(1) Pri tovrstnih poškodbah in posledicah se odškodnina giblje med štirimi do šestimi povprečnimi plačami; glej Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, pregled sodne prakse, primerjaj primere številka 366 – 369.