Jedro

Pritožnica ni stranka zapuščinskega postopka, zato nima pravice vložiti pritožbo zoper izpodbijani sklep. Njen zahtevek ni dedno pravne narave in ga zato ni mogoče obravnavati v zapuščinskem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo dodatni sklep o dedovanju, s katerim je ugotovilo, da dodatna zapuščina obsega solastninski delež zapustnika na nepremičninah parc. št. 657/1 in parc. št. 657/2, obe k.o. X., v obsegu 5/16 od celote. Ugotovilo je še, da so bili s prvotnim sklepom o dedovanju proglašeni za zakonite dediče zapustnikova vdova K. H., zapustnikova hčerka Ma. H. in zapustnikov sin Mi. H.. Ker je zapustnikova vdova umrla 18. 8. 2009, dediča po njej pa sta Ma. H. in Mi. H., je prvo sodišče dodelilo dodatno zapuščino na podlagi prvotnega sklepa o dedovanju zapustnikovi hčerki Ma. H. in zapustnikovemu sinu Mi. H., vsakemu do polovice.

2. Zoper sklep se pritožuje M. M. (v nadaljevanju pritožnica), ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da ugodi zahtevku pritožnice za izločitev iz zapuščine, podrejeno pa, da sklep sodišča prve stopnje razveljavi in mu vrne zadevo v novo odločanje. V pritožbi navaja, da sta zakonita dediča zapustnika v svojih izjavah predlagala, da sodišče izloči obe nepremičnini iz zapuščine ter pri njima kot lastnico vpiše pritožnico. Napačno je stališče prvega sodišča, da tega ne more storiti zaradi prvega in tretjega odstavka 146. člena ZD. Predmetni nepremičnini nista predmet zapuščine. Zakonita dediča sta priznala izločitveni zahtevek pritožnice. Priznala sta torej, da predmetni nepremičnini ne spadata v zapuščino, saj je lastninska pravica zapustnika na teh nepremičninah prenehala še pred njegovo smrtjo. Določba 146. člena ZD ne pride v poštev in je ugotovitev prvega sodišča, da sta zakonita dediča s svojo izjavo o priznanju izločitvenega zahtevka pritožnice razpolagala z dednim deležem, napačna. Zakonita dediča sta priznala povsem drugo dejstvo, in sicer da je pritožnica še pred zapustnikovo smrtjo na podlagi priposestvovanja izvirno pridobila lastninsko pravico na predmetnih nepremičninah. Navedeni nepremičnini zato ne spadata v zapuščino. Prvo sodišče bi zato moralo priznati izločitveni zahtevek pritožnice in ugotoviti, da je ona lastnica predmetnih nepremičnin.

3. Pritožba ni dovoljena.

4. Zoper sklep o dedovanju se lahko pritožijo le stranke zapuščinskega postopka (prvi odstavek 333. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Stranke zapuščinskega postopka so dediči, volilojemniki in druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine (175. člen ZD), torej vse osebe, ki jim pripada kakšna pravica na dednopravni podlagi oziroma iz naslova dedovanja. Pritožnica uveljavlja lastninsko pravico na nepremičninah, ki predstavljata dodatno zapuščino. Njen zahtevek temelji na stvarnopravni podlagi, saj zatrjuje originarno pridobitev lastninske pravice na teh nepremičninah na podlagi priposestvovanja.

5. Pritožnica glede na to ni stranka zapuščinskega postopka, zato nima pravice vložiti pritožbo zoper izpodbijani sklep. Njen zahtevek ni dedno pravne narave in ga zato ni mogoče obravnavati v zapuščinskem postopku. Svoj zahtevek bo pritožnica morala posebej nasloviti na dediča, ki sta stopila v pravni položaj zapustnika tudi glede njegovih zatrjevanih obveznosti do pritožnice v zvezi z lastništvom obravnavanih nepremičnin. Z njima bo lahko zadevo uredila bodisi sporazumno z ustreznim pravnim poslom bodisi v pravdnem postopku (če do sporazuma ne bo prišlo).

6. Ker pritožba pritožnice ni dovoljena jo je pritožbeno sodišče zavrglo (prvi odstavek 346. člena v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena in 1. točka 365. člena ZPP).