Jedro

Tožnik je bil za širši obseg pravic zavarovan 2 leti, 10 mesecev in 14 dni, za ožji obseg pravic pa 5 let, 11 mesecev in 19 dni. Ker je bil pretežno zavarovan za ožji obseg pravic, v tem primeru upoštevaje drugi odstavek 401. člena ZPIZ-2, nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 2. 2. 2016 in št. ... z dne 17. 12. 2015 ter da se tožniku prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je nosilni razlog izpodbijane sodbe v tem, da naj bi bil pretežni del zavarovanja zavarovan za ožji obseg pravic in da zato ni upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo. Tak zaključek izhaja iz primerjave dolžine obdobja, ko je bil zavarovan kot združeni kmet in pa obdobja, ko je bil zavarovan kot delavec v delovnem razmerju. Sodišče pa pri tem ni upoštevalo obdobja, ko je bil zavarovan na podlagi starostnega zavarovanja kmetov. Gre za obdobje enajst let in pol, pri čemer pa se sodišče ni opredelilo, ali gre v tem primeru za zavarovanje za ožji ali širši obseg pravic. Pravna podlaga za to zavarovanje je podana v Zakonu o starostnem zavarovanju kmetov (nadaljevanje: ZSZK)(1). Omenjeni zakon pa ne govori o zavarovanjih za ožji obseg pravic, niti ne izključuje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Nadalje je tudi zmotna ugotovitev, da je bil tožnik kot združeni kmet v obdobju od 1. 7. 1983 do 19. 6. 1989 zavarovanec za ožji obseg pravic. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ/83)(2) ne določa, da bi zavarovanci iz tretjega odstavka 10. člena imeli le zavarovanje za ožji obseg pravic. Navedeni zakon termina ožji obseg pravic niti ne uporablja. Prav tako ne določa, da se združenim kmetom iz tretjega odstavka 10. člena zagotovijo le pravice do starostne, invalidske in družinske pokojnine, ne pa ostalih pravic, med drugim tudi dodatka za pomoč in postrežbo. Izključitev je določal le Statut, ki pa kot tak ne more ožiti zakonskih pravic. Tudi na podlagi okoliščine, za kateri razred zavarovanja se je odločil zavarovanec, ni mogoče sklepati o tem, da bi imel sklenjeno zavarovanje le za ožji obseg pravic. ZPIZ/83 ni določal, da bi širši obseg pravic združenim kmetom zagotavljal vsaj IV razred zavarovanja. V zvezi s tem je svoj pogled predstavil v pripravljalni vlogi. Sodišče prve stopnje bi se moralo do teh navedb opredeliti. Ker tega ni storilo, je podana kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče tudi ni kršilo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to v pritožbi uveljavlja tožnik. Iz obrazložitve sodbe izhajajo tako dejanski kot tudi pravni razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo svojo odločitev. Sodbo je tako v celoti mogoče preizkusiti. Iz pripravljalne vloge, ki jo je sodišče prejelo 1. 7. 2016, torej na dan, ko je bil razpisan narok za glavno obravnavo in ki naj bi bila po stališču sodišča prve stopnje vložena v nasprotju s četrtim odstavkom 286.a člena ZPP izhaja zgolj pravno naziranje v zvezi z obsegom tožnikovega zavarovanja.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 2. 2. 2016, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 17.12. 2015. Z omenjeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

7. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)(3) v 99. členu določa, da imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo uživalci starostne, predčasne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe nujna stalna pomoč in postrežba drugega.

8. Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je bila z odločbo št. ... z dne 22. 9. 1989 tožniku priznana pravica do invalidske pokojnine od 20. 6. 1989 dalje. Vendar pa je za odločitev v sporni zadevi potrebno uporabiti tudi 401. člen ZPIZ-2, kjer je določeno, da zavarovancem, ki so bili do uveljavitve pravic po tem zakonu pretežni del zavarovalne dobe zavarovani za ožji obseg pravic po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, se pokojnina odmeri brez upoštevanja določb o najnižji pokojninski osnovi iz prvega odstavka 36. člena tega zakona, vendar najmanj v višini 26 % najnižje pokojninske osnove. Zavarovanci iz prvega odstavka 401. člena ZPIZ-2, nimajo pravice do delne pokojnine, letnega dodatka in dodatka za pomoč in postrežbo. Le v primeru, če gre za slepega in nepokretnega zavarovanca iz 100. člena ZPIZ-2, ima tak zavarovanec pravico do dodatka za pomoč in postrežbo (četrti odstavek 401. člena ZPIZ-2). 100. člen pa se nanaša na upravičence - aktivne zavarovance. Da gre za slepega oziroma nepokretnega zavarovanca, kot je le-ta opredeljen v 100. členu ZPIZ-2 pa tožnik niti ne zatrjuje. Glede na navedeno je za rešitev zadeve odločilen odgovor na vprašanje, ali je bil tožnik pred invalidsko upokojitvijo vključen v zavarovanje za ožji, ali za širši obseg pravic.

9. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa tudi iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bil tožnik zavarovan na podlagi delovnega razmerja skupno 2 leti, 10 mesecev in 14 dni. Iz pisne ugotovitve, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa št. Pd - 100 - 9795 z dne 27. 6. 1989 izhaja, da se tožniku v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba všteva čas, prebit v starostnem zavarovanju kmetov po ZSZK od 1. 1. 1972 do 30. 67. 1983, skupno 11 let in 6 mesecev. Iz delovne knjižice pa nadalje izhaja, da je bil tožnik od 1. 7. 1983 pa do upokojitve 19. 6. 1989 zavarovan kot združeni kmet. Da gre v primeru zavarovanja na podlagi delovnega razmerja za zavarovanje za širši obseg pravic (2 leti, 10 mesecev in 14 dni), ni sporno.

10. Glede zavarovanja na podlagi ZSZK, in sicer za čas od 1. 1. 1972 do 30. 6. 1983 pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v tem primeru ne gre za zavarovanje niti za ožji niti širši obseg pravic, temveč gre za posebno zavarovanje kmetov, katerim se na podlagi tega zavarovanja zagotavlja minimalna pokojnina za starost. V 10. členu je tako določeno, da se kmetje obvezno zavarujejo za pravico do starostne pokojnine po določbah tega zakona in po določbah splošnih aktov skupnosti. Kot je to poudarilo že VSRS v drugi zadevi(4) kmetje v obdobju, ko so bili zavarovani po ZSZK, niso bili vključeni v enoten sistem obveznega pokojninskega zavarovanja. To obdobje se zato ne more upoštevati pri ugotavljanju obsega obveznega zavarovanja po osmem odstavku 34. člena ZPIZ-1, temveč se upošteva le pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine (in pri njeni odmeri).

11. Glede na navedeno sodišče prve stopnje tudi po stališču pritožbenega sodišča navedenega obdobja utemeljeno ni upoštevalo pri ugotavljanju obsega tožnikovega zavarovanja.

12. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na obdobje zavarovanja od 1. 7. 1983 do 19. 6. 1989, ko je bil tožnik zavarovan kot združeni kmet, torej po tretjem odstavku 10. člena ZPIZ/83. Kot je to poudarilo VSRS v drugi zadevi(5) in kar izhaja tudi iz sklepa Ustavnega sodišča RS(6) so imeli združeni kmetje po 10. členu možnost izbire med zavarovanjem od osnove, ki ni bila nižja od zneska najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo, kar jim je izrecno zagotavljalo enak obseg zavarovanja (kot delavcem v združenem delu) in med zavarovanjem od osnove, ki je bila nižje od navedene, kar jim je izrecno zagotavljalo le-tak obseg zavarovanja kot je šel „drugim kmetom“ iz 11. člena. Zavarovanci iz 11. člena niso imeli drugih pravic, kot je zakon to posebej določal. Način plačevanja prispevkov za zavarovance iz 10. in 11. člena je določil Sklep skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. SRS, št. 41/83), ki je določil deset osnov za odmero pravic. ZPIZ-83 je torej vsebinsko že ločeval med „ožjim obsegom“ zavarovanja in zavarovanjem „za vse primere“. Združenim kmetom je dal možnost izbire med enim ali drugim obsegom zavarovanja, pri čemer je bila kot instrument uporabljena višina osnove za zavarovanje. Iz potrdila št. ... z dne 18. 7. 1989, ki ga je izdala Občina A., Uprava B. izhaja, da ima tožnik plačane vse zapadle obveznosti pri tej občini od 1. 7. 1983 do 19. 6. 1989, in sicer za prvi razred. V primeru plačevanja prispevkov za prvi razred, pa gre nedvomno za zavarovanje za ožji obseg pravic, kajti šele zavarovanje za najmanj četrti razred je zagotavljalo zavarovanje za širši obseg pravic. V tem primeru osnova za plačevanje prispevkov ni smela biti nižja od zneska najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo.

13. Glede na navedeno je bil torej tožnik za širši obseg pravic zavarovan 2 leti, 10 mesecev in 14 dni, za ožji obseg pravic pa 5 let, 11 mesecev in 19 dni. Ker je bil pretežno zavarovan za ožji obseg pravic, v tem primeru upoštevaje drugi odstavek 401. člena ZPIZ-2, nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

(1) Ur. l. SRS, št. 13/1972 s spremembami.

(2) Ur. l. SRS, št. 27/1983 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

(4) Sodba opr. št. VIII Ips 299/2007 z dne 10. 3. 2009. (5) Sodba opr. št. VIII Ips 139/1996 z dne 27. 5. 1997.