Jedro

Začasnega in občasnega dela (111. člen ZDR/90 oz. 216. člen ZDR/2002), ki se opravlja na podlagi napotnice pooblaščene organizacije, ki opravlja dejavnost posredovanja dela dijakom in študentom, ni mogoče šteti za delovno razmerje. Faktično delovno razmerje se priznava, če gre za razmerje med delavcem in delodajalcem, ki ima vse elemente delovnega razmerja, le da med delavcem in delodajalcem ni prišlo do sklenitve pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki. Kršitev določb o začasnem in občasnem delu, storjena s tem, da študentje (oz. dijaki) opravljajo stalno delo (ne le začasno oz. občasno), v ZDR/90 ni bila sankcionirana s priznanjem faktičnega delovnega razmerja. Nesprejemljivo je tudi sklicevanje na 66. člen ZOR oz. 50. člen OZ o navideznih pogodbah. Če je tožnica delo pri toženi stranki opravljala v skladu z določbami 111. člena ZDR/90, ni šlo za sklepanje navideznih pogodb za delo preko študentskega servisa, oz. tožnica ni bila zaradi zlorabe položaja tožene stranke prisiljena "fiktivno ohranjati status študenta". Zato verjetnost terjatve ni izkazana in ni pogojev za izdajo začasne odredbe vrnitve na delo k delodajalcu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi sodišče naložilo toženi stranki, da je na dan prejema začasne odredbe dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo na delovno mesto stevardesa 2 (STW/d II) in ji plačevati plače, stimulacije, dodatke, nadomestila, regrese, božičnice, dnevnice in ostale prejemke, ter prispevke in davke v višini in na način, ki je določen s Kolektivno pogodbo tožene stranke in Kolektivno pogodbo o plačah in pogojih dela pri toženi stranki za delavce na delovnem mestu stevardesa 2 /STW/d II/ oz. z ostalo veljavno zakonodajo in kolektivnimi pogodbami. Začasna odredba naj bi veljala do pravnomočnosti sodbe v tem individualnem delovnem sporu, toženi stranki pa naj bi sodišče določilo denarno kazen v višini 1.000.000,00 SIT, ki bi se izvršila za primer, da tožena stranka ne bi spoštovala začasne odredbe, oz. bi se določila v višjem znesku, dokler tožena stranka ne bi ravnala po odredbi.

Zoper navedeni sklep se pravočasno pritožuje tožeča stranka, iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ugotovilo je, da je imela tožeča stranka ves čas status študenta, kar naj bi po mnenju sodišča pomenilo, da ne more skleniti delovnega razmerja. Niti ZTPDR niti ZDR/90 niti ZDR/02 ne določajo, da bi bil status študenta razlog, zaradi katerega ni mogoče skleniti delovnega razmerja, oz. da oseba, ki ima status študenta, ne bi mogla biti hkrati tudi v delovnem razmerju. Pravne podlage za svoje stališče sodišče ni navedlo, zato tožeča stranka le sklepa, da je svojo ugotovitev črpalo iz določb statutov univerz oz. iz določb Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki v 14. in 15. členu določa, da so zavarovanci osebe, ki so v delovnem razmerju in njihovi družinski člani. Ker sodišče v konkretnem primeru odloča o obstoju delovnega razmerja in ne o pravilnosti vpisa na univerzo, bi bilo sodišče dolžno uporabiti predpise, ki se nanašajo na delovno razmerje in ne na vpis na univerzo. V obravnavanem primeru tudi ne gre za spor iz naslova zdravstvenega zavarovanja. Tožeča stranka je morala fiktivno ohranjati status študenta, tožnica pa je bila zdravstveno zavarovana kot družinski član zato, ker je tožena stranka ni bila pripravljena zavarovati in ni mogla tvegati, da bo kar 10 let brez zdravstvenega zavarovanja. Uporabiti je potrebno določbe 66. člena ZOR oz. 50. člena OZ, ki določata, da navidezna pogodba nima pravnega učinka med pravdnima strankama. Vse pogodbe med pravdnima strankama so le navidezne. Tožena stranka je z zlorabo svojega položaja dosegla, da je s tožečo stranko sklepala navidezne pogodbe za delo prek študentskega servisa, čeprav v resnici ni šlo za začasno ali občasno delo študentov. Tožeča stranka dela pri toženi stranki kar 10 let na istem delovnem mestu, neprekinjeno polni delovni čas. Obstoj terjatve je verjetno izkazan, ker je bila pogodba o študentskem delu le fiktivna, veljavna zakonodaja pa v celotnem obdobju 10 let ni štela za oviro za sklenitev delovnega razmerja okoliščine, da je nekdo vpisan na višji oz. visokošolski študij. Tožeča stranka tudi meni, da je podana samovolja v tem, da je tožena stranka od nje zahtevala, da še naprej ohrani status študenta. Ravnanje tožene stranke je protipravno. Tožnica je zašla v socialno stisko, saj dela preko študentskih napotnic ne more opravljati, odpadel pa ji je edini vir dohodkov, ki je izviral iz 10-letnega neprekinjenega dela pri toženi stranki. Zato je napačna ugotovitev, da tožeči stranki ne bo nastala težko popravljiva škoda.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002) v zvezi s 366. členom ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Skladno s 1. odstavkom 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94) lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Na predlog stranke pa sodišče lahko izda začasno odredbo, če so za to izpolnjeni pogoji iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS, št. 51/98, 75/2002), ki določa pogoje za izdajo začasnih odredb v zavarovanje nedenarnih terjatev.

Predpogoj za začasno odredbo je, glede na naravo začasnih odredb kot sredstev zavarovanja, verjetno izkazana terjatev (če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala - 1. odstavek 272. člena ZIZ). To pomeni, da je izdaja začasne odredbe utemeljena le, če je verjetno, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Tožeča stranka v dosedanjem postopku ni verjetno izkazala, da naj bi bili podani pogoji za priznanje faktičnega delovnega razmerja za čas od leta 1997 dalje in da bi bila zato upravičena do vrnitve na delo k toženi stranki, ker naj bi se štelo, da je pri njej sklenila delovno razmerje za nedoločen čas. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da oseba, ki ima status študenta, ne more skleniti delovnega razmerja z delodajalcem, saj se status delavca in status študenta (oz. dijaka) že pojmovno izključujeta. To ne izhaja le iz predpisov, ki urejajo status študentov (in dijakov) ter zdravstveno zavarovanje, na katere se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, ampak tudi iz predpisov, ki urejajo invalidsko in pokojninsko zavarovanje - ZPIZ/92 ter Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-1 (Ur.l. RS, št. 106/99). Ta zakon med drugim določa obvezno zavarovanje za "delavce, zaposlene v RS", torej le za osebe v delovnem razmerju, ter za druge v zakonu določene osebe, med katere ne spadajo niti študentje niti dijaki; za dijake in študente so predvideni le posebni primeri zavarovanja - npr. zavarovanje za invalidnost, telesno okvaro ali smrt, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, za dijake in študente pri praktičnem pouku, pri opravljanju proizvodnega dela oz. delovne prakse, na strokovnih ekskurzijah, za dijake in študente pri opravljanju dela prek pooblaščenih organizacij (13. do 26. člen ZPIZ-1). Pravno podlago za stališče, da oseba, ki ima status študenta, ne more biti hkrati v delovnem razmerju (za nedoločen ali določen čas), ki je povezano z zdravstvenim, invalidskim in pokojninskim zavarovanjem oz. s pravicami, ki iz teh oblik zavarovanja izhajajo, pa pomenijo zlasti določbe 111. člena Zakona o delovnih razmerij iz leta 1990 (Ur.l. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR/90), kakor tudi določbe 216. člena novega Zakona o delovnih razmerjih iz leta 2002 (Ur.l. RS, št. 42/02 - ZDR) o začasnem in občasnem delu študentov in dijakov. Iz 111. člena ZDR/90 izhaja, da ta zakon posebej ureja delo učencev in študentov kot "začasno ali občasno delo", ki nima narave delovnega razmerja. Podobna je ureditev v ZDR, ki v 216. členu ureja začasna in občasna dela dijakov in študentov, ki se opravljajo na podlagi napotnice pooblaščene organizacije, ki opravlja dejavnost posredovanja dela. Novi ZDR v 2. odstavku 216. člena vsebuje določbo o časovni omejitvi takega dela, če dijak ali študent kot začasno in občasno delo opravlja delo na delovnem mestu pri posameznem delodajalcu - tako delo se lahko opravlja le 90 dni brez prekinitve v posameznem koledarskem letu (za razliko od ureditve iz 111. člena ZDR/90, ki časovne omejitve ni vsebovala). Že iz teh določb izhaja, da začasnega in občasnega dela, ki se opravlja na podlagi napotnice pooblaščene organizacije, ki opravlja dejavnost posredovanja dela dijakom in študentom, ni mogoče šteti za delovno razmerje. Faktično delovno razmerje se v praksi priznava takrat, kadar gre za razmerje med delavcem in delodajalcem, ki ima vse elemente delovnega razmerja, le da med delavcem in delodajalcem ni prišlo do sklenitve pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki. Kršitev določb o začasnem in občasnem delu, storjena s tem, da študentje (oz. dijaki) opravljajo stalno delo (ne le začasno oz. občasno), v ZDR/90 ni bila sankcionirana s priznanjem faktičnega delovnega razmerja. Nesprejemljivo je tudi sklicevanje na 66. člen ZOR oz. 50. člen Obligacijskega zakonika o navideznih pogodbah. Če je tožnica delo pri toženi stranki opravljala v skladu z določbami 111. člena ZDR/90, ni mogoče pritrditi stališču pritožbe, da naj bi šlo za sklepanje navideznih pogodb za delo preko študentskega servisa, oz. da naj bi bila tožnica zaradi zlorabe položaja tožene stranke prisiljena "fiktivno ohranjati status študenta". Ker zaenkrat ni verjetno izkazan zahtevek za priznanje obstoja faktičnega delovnega razmerja, v zavarovanje katerega tožnica predlaga izdajo začasne odredbe, je predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen.

Zato je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, saj niso izpolnjeni pogoji iz 272. člena ZIZ, ker terjatev tožeče stranke ni verjetno izkazana.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.