Jedro

Tožnika sta s pogodbo izkazala, da sta pridobila pravico uporabe na vtoževani parceli, ki je bila od sklenitve pravnega posla tudi v njuni dejanski uporabi. Zgolj drugačna kvadratura parcele po njeni prenumeraciji na pridobljeno pravico uporabe ne vpliva.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v IV. točki izreka razveljavi, sicer se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnikoma pa je dolžna povrniti njune stroške odgovora na pritožbo v višini 322,10 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: (I.) ugotovilo, da sta tožnika solastnika nepremičnine parc. št. 452/2, k. o. X (ID 000), in sicer prvi tožnik do deleža 9/16, druga tožnica pa do deleža 7/16; (II.) toženki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnikov v višini 717,50 EUR; (III.) zavrnilo je tožbeni zahtevek na izstavitev listine, primerne za vknjižbo lastninske pravice s toženke na tožnika; (IV.) toženki je ponovno naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnikoma v višini 717,50 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Opozarja, da se je pogodba s 27. 9. 1956 nanašala samo na parcelo št. 547/23, k. o. X, v izmeri 123 m2, in parcelo 547/1, k. o. X, v izmeri 104 m2, sodišče pa je nekritično sledilo, da parcela 547/1, k. o. X, danes predstavlja parcelo 452/2, k. o. X, v izmeri kar 151 m2. Povečanje navedene zemljiške parcele ni obrazloženo in se s spremembo površine sodišče ni ukvarjalo. Ni jasno, od kod je nova zemljiška parcela pridobila kar 47 m2 oziroma vsaj 26 m2 večjo površino, za povečanje tožnika nista navedla trditvene podlage niti predložila dokazov. Zmotno je stališče sodišča, da je na toženki dokazno breme, da parcela 547/1 pred numeracijo ni sedanja parcela 452/2. Gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Pogodba s 27. 9. 1956 ne ustanavlja pravice uporabe za parcelo št. 547/1, saj je bila predmet prenosa zgolj parcela 547/23, k. o. X. Stavbno zemljišče se je oddajalo v uporabo na podlagi javnega razpisa, lahko tudi brez njega, vendar vedno s sklenitvijo pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča ter za določeno plačilo. Da pravni predniki tožnikov niso imeli pravice uporabe parcele 547/1, izrecno izhaja iz sklepa, ki je priloga delilnega načrta, v katerem ni navedeno, da imata pravna prednika tožnikov pravico uživanja te zemljiške parcele v navedenem obsegu, saj površina parcele 452/2 presega pogodbeno velikost parcele 547/1 kar za 47 m2. Parceli 547/1 in 452/2 ne predstavljata funkcionalnega zemljišča k parcelama 547/23 oziroma 452/1. Ker pravna prednika tožnikov nista pridobila pravice uporabe na parceli 547/1, tega tudi nista mogla prenesti na naslednike. Podrejeno toženka navaja, da se pravni naslov lahko nanaša zgolj na zemljiško parcelo v velikosti 104 m2 in ne 151 m2, pri čemer tožnika nista dokazala povečanja zemljiške parcele za 26 m2. Napačna je odločitev o stroških postopka. Ti so toženki naloženi kar dvakrat, in sicer v II. in IV. točki izreka, obakrat po 717,50 EUR. Odločitev je tudi materialnopravno napačna, saj ne obstoji podlaga, po kateri bi bila toženka dolžna plačati pravdne stroške enega pravdnega postopka kar dvakrat. Tudi če bi šteli, da je prvostopno sodišče pravilno ugodilo delu primarno postavljenega tožbenega zahtevka, ki glasi na ugotovitev lastninske pravice tožnikov, slednja nista uspela z delom na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Zato tožnika nista upravičena do celotnih stroškov predmetnega postopka. Sodišče bi moralo odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

3. Na pritožbo sta odgovorila tožnika in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pravna prednika tožnikov sta s „kupno in prodajno pogodbo“ s 27. 9. 1956 (priloga A 3, v nadaljevanju pogodba) odplačno od Občine Ljubljana-... pridobila lastninsko pravico na hiši, stoječi na parceli 547/23, k. o. X (1. točka pogodbe), na zemljišču parc. št. 547/23, na katerem stoji kupljena hiša, in parceli 547/1 - vrt, obe k. o. X, pa sta v skladu s takrat veljavno zakonodajo(1) pridobila zase in za svoje pravne naslednike pravico do brezplačne in trajne uporabe, dokler na zemljišču stoji stavba (4. točka pogodbe). Zgolj pritrditi je mogoče zaključku sodišča prve stopnje iz 9. točke sodbe, da na bolj jasen in nedvoumen način ni bilo mogoče izraziti pogodbene volje, da je poleg nakupa stanovanjske stavbe predmet kupoprodajne pogodbe tudi trajna pravica uporabe tako zemljišča, na katerem hiša stoji, kot tudi zemljišča, ki služi redni rabi hiše kot vrt. Ker so ostale neprerekane trditve tožnikov, da sta skupaj s pravnimi predniki nepremičnino uporabljala in imela v posesti v enakem obsegu vse od leta 1956 ter se meje niso spreminjale, je izkazana tudi dejanska raba nepremičnine od leta 1956 dalje, in sicer na podlagi izrecnega pravnega naslova.

6. Parceli 547/1 in 547/23, k. o. X, sta se po sklenitvi prodajne pogodbe z delilnim načrtom zaradi dopolnitve identifikacijskega seznama prenumerirali v parceli 452/2 in 452/1, k. o. X, pri čemer je prišlo do drugačnih izmer parcel. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi prvostopnega iz 8. točke obrazložitve sodbe, da sta tožnika zadostila dokaznemu bremenu, da vtoževani parceli 452/2 in 452/1 predstavljata parceli, na katerih sta preko pravnih prednikov pridobila pravico uporabe s pogodbo v letu 1956, in jih tudi zares uporabljala v enakem obsegu. Zato ni bistveno, da imata v letu 1966 na novo numerirani parceli za 26 m2 drugačno izmero od prvotne. Toženka zgolj s poudarjanjem razlike v kvadraturi, do katere je lahko prišlo tudi zaradi drugačnega načina merjenja (uporabljeno je bilo drugo merilo), ne more izpodbiti pravilnega in logičnega zaključka sodišča prve stopnje, da sta tožnika s predloženimi listinami izkazala, da sta od pravnih prednikov veljavno pridobila pravico uporabe ter sta kot njena imetnika ob uveljavitvi ZLNDL 25. 7. 1997 postala solastnika vtoževane nepremičnine (prvi odstavek drugega člena ZLNDL). Ne drži, da bi sodišče pri tem zaključku zmotno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Tožnika sta svoje trditve, da parcela 452/2, k. o. X, dejansko predstavlja parcelo, na kateri so njuni pravni predniki pridobili pravico uporabe, zadostno izkazala, tožena stranka pa za nasprotne trditve, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, da glede presežnega dela kvadrature pravica uporabe ni obstajala, dokaznemu bremenu ni zadostila.

7. Utemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z dvakratno odločitvijo o pravdnih stroških. Iz 15. točke obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče tožnikoma priznalo 717,50 EUR pravdnih stroškov, te pa je nato dvakratno naložilo v plačilo toženki, in sicer v II. in IV. točki izreka. Pritožbeno sodišče je to kršitev odpravilo samo, tako da je razveljavilo IV. točko izreka sodbe, s katero je bilo pomotoma ponovno odločeno o pravdnih stroških.

8. Drži pritožbena navedba, da tožnika nista v celoti uspela s svojim tožbenim zahtevkom, saj je bil zavrnjen njun zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Ker z zavrnitvijo tega zahtevka posebni stroški niso nastali, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo tretjega odstavka 154. člena ZPP, po katerem lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške nasprotne stranke, če ta ni uspela zgolj s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, zaradi česar niso nastali posebni stroški. Pritožbene navedbe, po katerih je pravilna odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, zato niso utemeljene.

9. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo v IV. točki izreka glede ponovno naloženih stroškov postopka, sicer je pritožbo zavrnilo in v preostalem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Ker toženka s pritožbo v glavni stvari ni uspela, delno je uspela le glede stroškovne odločitve, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnikoma je dolžna povrniti njune stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo skladno z veljavno Odvetniško tarifo. Te stroške predstavljata nagrada za postopek po tar. št. 3210 v povezavi s tar. št. 1200 ZOdvT in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev, vse v skupnem znesku 322,10 EUR. Odmera stroškov je razvidna na list. št. 119 spisa, toženka pa jih mora tožnikoma povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Op. št. (1): Zakon o prometu z zemljišči in stavbami, Ur. list FLRJ 26/54.