Jedro

Toženka tožnika ni usposobila za varno delo, ni mu zagotovila zdravniškega pregleda in tudi ne vseh osebnih zaščitnih sredstev. Ker ni poskrbela za varno delovno okolje predvsem z dajanjem jasnih navodil, ki ne bi bila v nasprotju z varnim opravljanjem dela in ustreznim nadzorom, je po pravilnem stališču sodišča prve stopnje krivdno odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala.

Tožnik dela po pogodbi o zaposlitvi ni opravljal. Razlogov, ki jih navaja pritožba, da mu je toženka pravzaprav storila uslugo, ko mu ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi, ker da za delo ključavničarja ni bil sposoben, ni mogoče upoštevati. Tožniku pripada s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno plačilo ves čas opravljanja dela po tej pogodbi, ki ga delodajalec ne sme in ne more enostransko spremeniti v nižje plačilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku v roku 15 dni izplača odškodnino v višini 2.635,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2019 dalje do plačila (točka II.a) izreka), zahtevek v presežku za 2.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2019 dalje do plačila je zavrnilo (točka II.b) izreka); da v roku 15 dni tožniku plača premalo izplačano plačo za mesec september 2018 v znesku 111,68 EUR bruto, za mesec oktober 2018 v znesku 146,74 EUR bruto in za mesec november 2018 v znesku 111,68 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca (točka III izreka) in da mu v roku 15 dni izplača sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2018 v višini 140,46 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2019 dalje do plačila (točka IV izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka upravičena do povrnitve svojih potrebnih stroškov postopka v višini 55 %, tožena stranka pa v višini 45 % (točka V izreka).

2. Zoper točke II.a), III in IV (ugodilni del sodbe) in odločitev o stroških postopka (točka V) se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma, da sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, tožniku pa naloži povrnitev stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in posledično tudi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je zaradi neutemeljeno zavrnjenega dokaznega predloga storilo bistveno kršitev določb postopka, sodba pa tudi nima oziroma niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, razlogi so nejasni in med seboj v nasprotju, nasprotje pa je tudi v navedbah o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki. Sodišče prve stopnje za zaključek, da je vzrok za nastalo nesrečo pri delu poškodovana vzmet kontejnerja, razen trditve tožnika, ki je bila v postopku prerekana, ni imela na voljo nobenega dokaza. Poleg tega sodišče zaključuje, da je imel ta kontejner vzmet, vendar tega ni preverilo. Tega ni bilo moč preveriti, saj na tem mestu tega kontejnerja ni več. Ker gre za tipski kontejner, ki je takšnega tipa kot je kontejner na fotografiji (kar je izpovedal tudi tožnik), bi se to dalo preveriti, zato je tak zaključek preuranjen. Ob tem navaja še, da je ta kontejner navaden kovinski zaboj za odpadke, za uporabo katerega ni potrebno posebno usposabljanje za varno delo, saj te zabojnike uporabljajo ljudje v vsakodnevnem življenju in so za uporabo potrebni le vsakodnevni previdnostni ukrepi, zato je najprej vsak uporabnik sam odgovoren za lastno varnost. Da v poln zabojnik ni mogoče na silo stlačiti česarkoli, bi morala povprečno izkušenemu človeku (kar tožnik je) pokazati zdrava pamet, ne pa navodila delodajalca. V dokaznem postopku se je ugotovilo, da pri delu, ki ga je opravljal tožnik, čelada ni bila potrebna, kar je med drugim izpovedal tudi A. A., zakoniti zastopnik družbe B. d. o. o., saj je tožnik izvajal čiščenje prostorov. Pa tudi, če bi bila čelada potrebna v delovni hali, za zlaganje odpadkov v zabojnik zagotovo ni bila potrebna. Pritožnica je predlagala izvedenca za varstvo pri delu najprej po potrebi, ker je bila prepričana, da bo sodišče sledilo njenim trditvam, da za nastanek škodnega dogodka ni odgovorna, ker pa je sodišče v okviru materialno procesnega vodstva ni pozvalo na dopolnitev dokaznega predloga, jo je pustilo v prepričanju, da je ta njen dokazni predlog ustrezen. Prav tako nasprotuje odločitvi o dosojeni razliki v plači in regresu za letni dopust, saj je sodišče nekritično sledilo tožniku in pavšalno zavrnilo trditve pritožnice, da tožnik ni opravljal dela na delovnem mestu, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Opozarja, da je plača plačilo za delo. Toženka tožniku, kljub temu da je ugotovila, da za delo, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ni sposoben, ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi. S tem mu je zagotovila eksistenco, kar je tožnik izrabil tako z odškodninskim zahtevkom, kot tudi z zahtevkom za plačilo razlike v plači in regresu. Nasprotuje tudi dosojenemu znesku odškodnine, saj temelj ni podan, če pa je podan, je tožnik k nastanku škodnega dogodka bistveno prispeval. Bolečin ni trpel v takšnem obsegu in intenziteti kot je ugotovilo sodišče. Tudi ni v celoti upoštevalo izvedenskega mnenja izvedenca, zato je tudi pri določitvi odškodnine napačno ugotovilo dejansko stanje in nanj uporabilo materialno pravo, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik je v odgovoru navedel, da je pritožba neutemeljena in predlagal, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi s pritožbo zatrjevanih kršitev po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, odločitev pravilna, vendar pa delno iz drugih razlogov, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v obrazložitvi sodbe v točki 9 izčrpno pojasnilo razloge, zaradi katerih ni izvedlo dokaza z izvedencem s področja varstva pri delu in ogleda kontejnerja. Izvedbo dokaza z izvedencem je toženka dejansko predlagala zgolj po potrebi in tudi ni pravočasno navedla, katera dejstva želi s tem dokazom razjasniti. Prav zaradi zatrjevanja tožnika, da kontejnerje menjajo vsakih nekaj dni, ko se ti napolnijo, ki mu tožena stranka ni nasprotovala, je sodišče pravilno ugotovilo, da izvedba tega dokaza ni potrebna. Ogled točno tistega kontejnerja, s katerim je bil tožnik poškodovan, zaradi menjav ni bil možen.

7. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, izrek sodbe pa je razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe. Sodišče je navedlo jasne razloge, na podlagi katerih je sprejelo odločitev in ti si med seboj niso v nasprotju, v odločilnih dejstvih pa tudi ni nasprotja o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med listinami in zapisniki, tako da so neutemeljene pritožbene navedbe o kršitvah 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Tožnik je bil pri toženki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 8. 2018 za določen čas od 3. 9. 2018 do 10. 8. 2019, za polni delovni čas, na delovnem mestu ključavničar, z opravljanjem dela v pogodbenih obratovalnicah zasebnega delodajalca. Dne 16. 10. 2018 je opravljal pomožna dela pri družbi B. d. o. o., s katero je imela toženka sklenjeno pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 30. 12. 2017 in se pri delu poškodoval. 9. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje nadalje izhaja, da je tega dne tožnik delo v B. opravljal po navodilih delavca B. C. C., saj tožena stranka ni zagotovila svojega delavca, ki bi mu dajal navodila za delo in ga pri delu nadzoroval. Tega dne je polnil kalupe za peči na pelete. Pred koncem delovnega časa mu je C. C. odredil, da naj papirnate vreče odnese v kontejner. Tožnik je vreče odnesel v kontejner in ker je bil ta poln papirja in kartonov, je o tem obvestil delavca B., ki mu je naročil, da naj papirne vreče z rokami potisne v kontejner. Tožnik je kontejner odprl z rokami in vreče potisnil vanj, takrat pa se je pokrov zaprl in ga udaril po glavi ter ga ranil. 10. Sodišče prve stopnje je odškodninsko odgovornost presojalo skladno z določbo 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), ki napotuje na uporabo splošnih pravil civilnega prava odškodninske odgovornosti, določenih v Obligacijskem zakoniku (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji).

11. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da v pogodbi o poslovnem sodelovanju, ki jo je imela toženka sklenjeno z družbo B. d. o. o. kot naročnikom, ni bilo določeno, da delavci toženke delajo pod nadzorom in navodilih te družbe. V pogodbi je bilo določeno, da za usposobljenost za varno delo odgovarja toženka kot izvajalec ter da je toženka dolžna delavcem, ki delajo na lokaciji naročnika zagotavljati ustrezno varovalno opremo. Na podlagi tega je pravilno zaključilo, da je toženka tista, ki je bila dolžna dajati tožniku navodila za delo, nadzorovati njegovo delo in poskrbeti za varnost pri opravljanju dela.

12. V tožnikovi pogodbi o zaposlitvi je v V. členu določeno, da je toženka dolžna tožniku zagotoviti ukrepe za varnost pri delu in sicer: seznaniti ga z ukrepi predpisanimi za varnost pri delu, usposobiti ga za varno delo na delovnem mestu, mu zagotoviti osebna zaščitna sredstva - delovno obleko, delovne čevlje in zaščitno čelado, preizkusiti njegova znanja iz varnosti pri delu (izpit) in pridobiti izjavo o varnosti z oceno tveganja za vrsto del, za katero se sklepa pogodba o zaposlitvi. Toženka tožnika ni usposobila za varno delo, ni mu zagotovila zdravniškega pregleda in tudi ne vseh osebnih zaščitnih sredstev. Ker ni poskrbela za varno delovno okolje predvsem z dajanjem jasnih navodil, ki ne bi bila v nasprotju z varnim opravljanjem dela in ustreznim nadzorom, je po pravilnem stališču sodišča prve stopnje krivdno odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala (glej tudi sklep VSL, opr. št. I Cp 2201/2019 z dne 11. 5. 2020). Tožnik je bil tako pri svojem delu primoran upoštevati navodila in odrejanje dela delavca družbe B. d. o. o. C. C., ki mu je delo odrejal že prvi dan, saj mu toženka ni dala nobenih navodil tako za delo, kot tudi ne o tem, čigava navodila mora pri delu upoštevati. Njegova navodila je upošteval tudi kritičnega dne, ko je, kljub temu da ga je tožnik, kateremu je naročil, da naj odnese prazne odpadne vreče v kontejner, opozoril, da je ta poln odpadkov, vztrajal, da jih v ta kontejner odloži tako, da papirnate odpadne vreče z rokami potisne v kontejner. To je tožnik tudi storil, pri tem pa mu je pokrov, ki ga je pred tem odprl, padel na glavo in ga poškodoval. 13. Kot izhaja iz točke 17 obrazložitve sodbe, sodišče ni zaključilo, da je vzrok nesreče poškodovana vzmet kontejnerja, ampak je dopustilo obe možnosti, in sicer tudi možnost, da je do nezgode prišlo zaradi dajanja odpadkov v že prepoln kontejner, kar je tožniku odredil delavec B. C. C. Kontejner je bil industrijski kontejner in ne navaden kovinski zaboj za odpadke, ki bi ga uporabljali ljudje v vsakdanjem življenju. Med tem kontejnerjem in zabojem za odpadke je bistvena razlika že v načinu odpiranja, saj se zaboj za odpadke odpira drugače od industrijskega kontejnerja (ki se, kot je izpovedal tožnik, odpre z roko). V vsakdanjem življenju se ljudje lahko sami odločijo, kdaj bodo odložili odpadke, tožnik pa te možnosti ni imel, saj mu je bilo odrejeno, da naj odpadke odloži v poln kontejner.

14. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bilo ravnanje toženke protipravno, saj mora delodajalec skladno z določbo prvega odstavka 45. člena ZDR-1 zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi prepisi o varnosti in zdravju pri delu. Tako pa je kršila določbo prvega odstavka 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/ 2011 in naslednji), saj ni izvajala ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, ni usposobila tožnika za varno delo, dela ni ustrezno organizirala, tožniku pa tudi ni zagotovila potrebnih materialnih sredstev za delo. Po deveti alineji 9. člena istega zakona, pa bi morala tožniku dajati tudi ustrezna navodila za delo, ki mu jih ni dala. Tožniku je zaradi nezgode pri delu nastala nematerialna in materialna škoda, za katero je krivdno odgovorna toženka, saj ni dokazala, da je škoda nastala brez njene krivde (131. člen OZ).

15. Ker tožnik ni imel nobenih navodil za delo, kaj šele ustreznih navodil in ker je njemu in sodelavcu že prvi dan dela pri B. navodila za delo dajal C. C., ki jih je tožnik bil primoran upoštevati, je sodišče prve stopnje pravilno v točki 28 obrazložitve zaključilo, da tožnik k nastanku škode ni v ničemer pripomogel (171. člen OZ).

16. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je dosojeni znesek odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju previsok. Sodišče prve stopnje je v točki 35 obrazložitve izčrpno pojasnilo, kakšne nevšečnosti med zdravljenjem je utrpel tožnik in koliko časa so trajale. V celoti je upoštevalo izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, tudi v delu, ki se nanaša na degenerativne spremembe tkiv pri tožniku. Odškodnino pa mu je prisodilo skladno s sodno prakso v primerljivih primerih poškodb, ki jo je navedlo v točki 36 obrazložitve. Odškodnina, ki jo je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje, je v dosojenem znesku v višini 2.400,00 EUR tudi po stališču pritožbenega sodišča primerna in pravična.

17. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi s prisojenimi zneski razlike v plači in regresa za letni dopust. Res je plača plačilo za delo in sicer za delo, ki je dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi. Nesporno je, da tožnik dela po pogodbi o zaposlitvi ni opravljal. Razlogov, ki jih navaja pritožba, da mu je toženka pravzaprav storila uslugo, ko mu ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi, ker da za delo ključavničarja ni bil sposoben, ni mogoče upoštevati. Tožniku pripada s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno plačilo ves čas opravljanja dela po tej pogodbi, ki ga delodajalec ne sme in ne more enostransko spremeniti v nižje plačilo.

18. Tožnik je zahtevek za plačilo regresa za letni dopust in razlike v plači postavil s prvo pripravljalno vlogo. Toženka se je razširitvi zahtevka sicer protivila v svoji prvi pripravljalni vlogi, ker naj bi to zavleklo postopek. Kot izhaja iz listin v spisu postopek zaradi odločanja sodišča o tem denarnem zahtevku ni trajal dlje časa, zato je sodišče pravilno odločilo tudi o tem zahtevku. Toženka pa v postopku ni dokazala, da se je tožnik delu plače in regresa odrekel prostovoljno, zato je odločitev sodišča, ki je tožniku prisodilo vtoževane zneske iz naslova premalo izplačanih plač za mesece september, oktober in november 2018, pravilna. Prav tako pa je tožnik upravičen tudi do izplačila sorazmernega dela regresa za letni dopust. 19. Iz navedenega izhaja, da niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Presojalo je le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi o pritožbi ni bistveno pripomogel.