Jedro

Ker si tožnik za poseg v prostor (odkop brežine ob javni poti) ni pridobil lokacijskega dovoljenja, ki bi ga po 50. členu ZUN moral pridobiti, je organ urbanistične inšpekcije, ko je ugotovil, da vrnitev v prejšnje stanje ni mogoča, na podlagi 73. člena ZUN pravilno odredil, da mora tožnik (investitor) sporni poseg v prostor sanirati na način, določen v 2. odstavku 73. člena ZUN.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2114/97-7 z dne 8.12.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS), zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3.7.1997, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Enote L., Izpostave G. z dne 29.4.1996. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ odločil, da mora tožnik (investitor) sanirati poseg v prostor na parc. št. 559/107 k.o. M.v., ki ga je izvedel brez lokacijskega dovoljenja, in sicer odkop brežine ob javni poti v dolžini 22m, širini 2m in višini od 0,50m do 1,70m, ter odkop brežine v dolžini 6m, širini od 0,20m do 0,50m; da si mora za sanacijo navedenega posega v prostor v roku 30 dni pridobiti dovoljenje za sanacijo, v nasprotnem primeru bo dovoljenje za sanacijo pridobil koncesionar v tožnikovem imenu in na njegov račun, ter da za navedeni poseg v prostor veljajo prepovedi iz 76. c. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93,47/93, 71/93, v nadaljevanju ZUN).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da med strankama ni spora o vrsti (izkop zemljišča), velikosti oziroma obsegu predmetnega posega v prostor in da gre za nedovoljen poseg v prostor. Niti ni sporno, da je tožnik investitor nedovoljenega posega v prostor, saj se je sam predstavil kot investitor tudi v tožbi, zato se odločba urbanističnega inšpektorja pravilno nanaša nanj. Po presoji sodišča prve stopnje sta tako prvostopni organ kot tudi tožena stranka odločila pravilno in v skladu s 73. členom ZUN. Po določbah 50. člena ZUN je potrebno pridobiti lokacijsko dovoljenje za graditev objektov in tudi za druge posege v prostor, ki trajno spreminjajo njegovo namensko rabo, bivalne in delovne pogoje, ekološko ravnovesje v naravi ali krajinske značilnosti (2. odstavek), zlasti pa za odkopavanje ali nasipavanje zemljišč v obsegu, ki vpliva na uporabo zemljišč ali objektov v soseščini (4. alinea 2. odstavka). Ker si tožnik za poseg v prostor, ki je predmet tega postopka, ni pridobil lokacijskega dovoljenja, ki bi ga po 50. členu ZUN moral pridobiti, je po presoji prvostopnega sodišča organ urbanistične inšpekcije, ko je ugotovil, da vrnitev v prejšnje stanje ni mogoča, na podlagi 73. člena ZUN pravilno odredil, da mora investitor sporni poseg v prostor sanirati na način, določen z 2. odstavkom 73. člena ZUN.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Prvostopno sodišče je bistveno kršilo določbe ZUS, saj je odločilo le na podlagi predložene dokumentacije in ni zaslišalo strank in ne opravilo ogleda na terenu. Napačno je uporabljen ZUN, saj po njegovem mnenju za posege, ki jih je izvedel, ne bi bilo potrebno lokacijsko dovoljenje. Dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, saj ne drži, da naj bi v tolikšni meri posegel v prostor, kot je navedeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Ponovno poudarja, da je odstranil samo nekaj zemlje in grmičevje v dolžini le nekaj metrov, ki so ogrožali njegov dostop do njegove parcele. Posege v prostor je izvršil le v tolikšni meri, kot so bili nujno potrebni. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke razveljavi (odpravi).

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in temelji na zakonu. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik posegel v prostor brez ustreznih upravnih dovoljenj, ki bi jih glede na določbe ZUN moral imeti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po določbi 1. odstavka 73. člena ZUN. Po tej zakonski določbi odredi organ urbanistične inšpekcije, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možno, in sicer na investitorjeve stroške.

V obravnavanem primeru, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in potrjujejo podatki v upravnih spisih, je urbanistični inšpektor glede na dejansko stanje (odkop brežine ob javni cesti) ocenil, da vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna in je naložil tožniku sanacijo predmetnega posega v prostor in pridobitev dovoljenja za izvedbo sanacije. Takšna odločitev, ko gre za primer, ko tudi sanacija predstavlja poseg v prostor, ima tudi po presoji pritožbenega sodišča oporo v 2. odstavku 73. člena ZUN. Po navedeni določbi v primeru, če urbanistični inšpektor ugotovi, da sanacija iz 1. odstavka 73. člena ZUN predstavlja poseg v prostor po določbah tega zakona, odredi zavezancu pridobitev dovoljenja zanj. Ker sanacija posega v prostor po določbah 73. člena ZUN vpliva na uporabo zemljišč in objektov ali naprav v soseščini, je za predmetni poseg v prostor po določbah 2. odstavka 50. člena ZUN, na katerega se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje, potrebno lokacijsko dovoljenje. Zato pritožbeno sodišče zavrača zmot-no zatrjevanje tožnika, da mu za obravnavani poseg ne bi bilo treba pridobiti lokacijskega dovoljenja.

Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje, in pred njim upravna organa, pravilno uporabilo določbe ZUN in pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

Očitek bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu zaradi opustitve glavne obravnave, ni utemeljen. Po presoji pritožbenega sodišča dejstvo, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi sodilo na seji ni vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, tožnik pa glavne obravnave v tožbi niti ni zahteval. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati tožnikovi ugovori. Razlogi, ki so tožnika pripeljali v izvedbo nedovoljenih izkopov, po presoji pritožbenega sodišča niso upoštevni. Za odločitev v tem postopku je namreč pomembno le dejstvo, ali je tožnik za poseg v prostor, v času inšpekcijskega ukrepa imel ustrezno dovoljenje.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.