Jedro

Glede na mnenje izvedenca, ki je izključil možnost, da bi do poškodbe, ki jo je utrpel tožnik prišlo na način kot je to opisal tožnik in izpoved priče, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da delodajalec ne more odgovarjati za škodo, ki jo delavec utrpi na delu, če ni podana njegova objektivna oziroma krivdna odgovornost.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da sta dolžni prvotožena stranka A. d. o. o. in drugotožena stranka B. d. d. tožniku plačati 13.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2015 dalje in tožniku povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan prvotoženi stranki plačati stroške postopka v višini 1.323,35 EUR in drugotoženi stranki stroške postopka v višini 304,04 EUR v roku 15 dni, po tem z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). S sklepom opr. št. I Pd 701/2016 z dne 8. 11. 2017 je tožniku naložilo, da drugotožena stranka povrne stroške postopka v višini 45,39 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožuje tožnik in uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve pravil postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženima strankama naloži v plačilo stroške postopka oziroma da sodbo in sklep sodišče prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče svojo odločitev utemeljilo na podlagi mnenja izvedenca iz varstva pri delu, ki je pojasnil, da je potrebno ločevati med stebrom konstrukcije zgradbe in stebrom konstrukcije hladilne komore. V zvezi z možnostjo nastanka poškodbe v primeru, da bi imel tožnik roko na stebru konstrukcije zgradbe, je izvedenec ob ustnem podajanju mnenja pojasnil, da če bi imel tožnik roko na stebru konstrukcije zgradbe, tako da so bili prsti iztegnjeni, je malo verjetnosti, da bi prišlo do takšne poškodbe, ker ni takšne strižne sile, ročaj vrat bi mu roko le odmaknil, ne pa poškodoval. Po mnenju tožnika izvedenec iz varstva pri delu nima ustreznega strokovnega znanja, s katerim bi lahko pojasnil način nastanka poškodbe oziroma povedano drugače, izvedenec nima znanja, s katerim bi lahko z gotovostjo izključil nastanek poškodbe roke, ki jo je utrpel tožnik pri škodnem dogodku. Na to bi lahko odgovoril le izvedenec medicinske stroke. Tožnik je pri delovni nezgodi utrpel zlom sredinca na zadnjem členku, rano na kazalcu in poškodbo mišice in tetive ekstenzorja kazalca v predelu zapestja in roke, iz česar sledi, da je šlo za udarec zgolj v sredinec in kazalec tožnika v predelu prvega členka navedenih prstov in ne za udarec v dlan ali podobno. Upoštevaje, da znaša povprečna dolžina sredinca moške roke 10 centimetrov, tožnik je imel roko na stebru, pri čemer se je nanj opiral z dlanjo, odprtina širine je 5 cm, kakor je ugotovil izvedenec in kaže na to, da je do poškodbe prišlo na zatrjevan način, torej roko z iztegnjenimi prsti je držal na stebru konstrukcijske zgradbe, ko je sila vrat in ročaja udarila v prste. Poškodba namreč nikakor ne kaže na predvidevanja izvedenca, da bi tožnik poskušal z roko vrata ustaviti oziroma upočasniti, saj bi v tem primeru prišlo do stiska najmanj dlani in spodnjih členkov prstov, kar je avtomatičen gib za ustavljanja neke prepreke ravno potis z dlanjo in ne s konicami prstov. Dejstvo je, da izvedenec iz varstva pri delu ob načinu zapiranja vrat, ko je tožnik roko držal na stebru konstrukcijske zgradbe in imel iztegnjene prste, vrata pa zaloputnil, potrdil možen nastanke poškodb. Kakšne poškodbe bi pri tem nastale je stvar strokovnega mnenja izvedenca medicinske stroke. Izvedenec je pojasnil, da je povsem običajno, da ko gre za vrata, ki zdrsnejo v lino, da je ročaj vrat nameščen na koncu vrat. Pri tem pa standardi, na katere se sklicuje izvedenec opredeljujejo zgolj navedeno širino, ničesar pa ne povedo, ali je ročaj nameščen pravilno tudi v primeru, ko delavčeva roka počiva na stebru konstrukcijske zgradbe, delavec pa ima pri tem iztegnjene prste. Tako nameščen ročaj daje uporabniku do znanja, da se vrata zapirajo le do stebra in ne zdrsnejo v lino. Pravilna namestitev ročaja bi morala biti vsaj 30 cm v desno, proti sredini vrat kril. Ob tem je potrebno upoštevati, da na vratih ali v bližini le-teh ni nobenih navodil oziroma opozoril glede zapiranja vrat. Drži pa, da je tožnik ob zapiranju vrat ravnal v nasprotju s skrbnostjo za lastno varnost, ki se lahko pričakuje od vsakega delavca, ki rokuje z vrati hladilne komore. Tožnik je v trenutku poškodbe imel roko na stebru konstrukcijske zgradbe, prste iztegnjene, z drugo roko pa je vrata hitro zaprl, zaradi česar je prišlo do poškodbe. Njegovo ravnanje je zagotovo opredeliti kot lahkomiselno, saj bi moral pričakovati, da se lahko ob takšnem zapiranju vrat poškoduje, vendar vse navedeno predstavlja zgolj soprispevek k nastanku škode. Izvedenec se o tem, ali ročaj na vratih v primeru, ko delavčeva roka počiva na stebru konstrukcije zgradbe, delavec pa ima pri tem iztegnjene prste, nameščen pravilno, ni izjasnil, njegove ugotovitve o ustrezni širini se nanašajo zgolj na širino line in s tem povezanim načinom odpiranja vrat, kakor je opisano. Izpodbijana sodba o tem nima razlogov in se sklicuje le na ugotovitve izvedenca, ki se nanašajo na povsem drugo zadevo. Sodišče prve stopnje pa je s sklepom z dne 8. 11. 2017 odločilo o preostalem delu stroškov, ki so zajeti v sodbi o glavni stvari in jih tožnik izpodbija, ker je sodišče napačno ugotovilo materialno pravo o glavni stvari in posledično o stroških postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da je tožnik navajal, da naj bi imel v trenutku poškodbe roko na stebru konstrukcije zgradbe, prste iztegnjene, z drugo roko pa naj bi vrata na hitro zaprl. Tožena stranka poudarja, da iz tožbe z dne 31. 5. 2016 izhaja obratno. Tožena stranka ne vidi potrebe po imenovanju izvedenca medicinske stroke, saj dejstvo, da tožeča stranka ni zadovoljna z rezultatom izvedeniškega mnenja, če sicer izvedenec pojasni in odgovori na vsa vprašanja in ugovore stranke, ne zahteva, da sodišče postavi novega izvedenca. Več kot očitno je, da je bila tožeča stranka pri delu popolnoma nepazljiva in med zapiranjem vrat ni ustrezno umaknila leve roke. Tožena stranka je v spis priložila potrdila o periodičnem pregledu in preiskusu delovne opreme, ki se nanašajo na delovno opremo ter hladilno komoro, kjer naj bi se poškodoval tožnik. Iz potrdila izhaja, da so izdana skladno z določbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti na podlagi 19. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu in Pravilnika o varnosti in zdravju pri delu. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ni zmotno in nepopolno ugotovilo dejanskega stanja in da je odločitev tudi materialno pravno pravilna.

6. Niso utemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke o obstoju bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni postavilo izvedenca medicinske stroke. Tožnik je predlagal postavitev izvedenca medicinske stroke, da bi glede na poškodbo povedal, kako je do poškodbe tožnika prišlo. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da se je do teh vprašanj že opredelil postavljeni izvedenec za varstvo pri delu, zato je naveden dokazni predlog utemeljeno zavrnilo. Izvedenec je bil tudi ustno zaslišan in je pojasnil, da tudi če bi tožnik imel levo roko na stebru konstrukcije tako, da bi imel prste iztegnjene ni mogoče, da pride do poškodbe, kot jo opisuje tožnik v tožbi. Izvedenec je pojasnil, da bi v takem primeru ročaj vrat tožniku roko le odmaknil, ne pa poškodoval. Dejstvo, da tožnik ni zadovoljen z rezultatom izvedeniškega mnenja, če sicer izvedenec pojasni in zna odgovoriti na vsa vprašanja in odgovore strank, ne zahteva, da sodišče postavi novega izvedenca. Postavljeni izvedenec za varstvo pri delu je podal pisno izvedeniško mnenje, dopolnitev mnenja, opravil ogled, naredil preizkus vrat, fotografiral vrata v različnih položajih glede na trditve tožnika, kje je držal roko na konstrukciji, na podlagi katerih se je sodišče lahko prepričalo o načinu zapiranja vrat in dobilo predstavo o samem poteku dogodka. Izvedenec je odgovoril na vsa vprašanja, s tem pa je bilo dejansko stanje zadostno razčiščeno.

7. Tožnik je navajal, da se je poškodoval ob koncu delovnega dne 23. 6. 2014, ko je zapiral vrata hladilne komore in da so vrata kovinska ter težka in da se niso pravilno zapirala, ker so zdrsnila mimo stebra (zgradbe), in tudi ročaj je bil nameščen nepravilno na koncu vrat, zato je poškodoval tožnika, ko je imel roko na stebru konstrukcije zgradbe. Tožnik je izpovedal, da je imel levo roko na stebru konstrukcije zgradbe, vzorec, ki ga je vzel iz hladilne komore je odložil na tla, z desno roko pa je prijel ročko na vratih in vrata zaprl. Ker se vrata niso ustavila ob stebru, mu je ročaj od vrat vtisnil prste leve roke, ko so vrata šla mimo stebra.

8. Izvedenec je v svojem mnenju zapisal, da je ročaj na vratih hladilne komore nameščen na način, da ne predstavlja tveganja za poškodbe ob pravilni uporabi oziroma ob pravilnem zapiranju ali odpiranju vrat hladilne komore. Tožnik je opravil teoretično usposabljanje iz varstva pri delu in varstva pred požarom, torej je bil tožnik deležen usposabljanja za varno delo pred nastopom dela ter je prvotožena stranka pridobila tudi zdravniško potrdilo za tožnika. Tožnik je izpovedal, da je prejel delovno opremo s strani prvotožene stranke ter rokavice in masko in da je v času nesreče nosil rokavice.

9. Tožnik je v delovni nezgodi utrpel zlom sredinca na zadnjem členku, rano na kazalcu in poškodbo mišice in tetive ekstenzorja kazalca v predelu zapestja in roke. Izvedenec iz varstva pri delu, C.C. je v svojem mnenju ugotovil, da so bila vrata hladilne komore redno pregledana s strani servisa, pri pregledih je bilo ugotovljeno, da ustrezajo predpisom varnosti in zdravja pri delu ter delavcem zagotavljajo varno delo. Tudi ročaj je bil na vratih nameščen pravilno in ni povzročal tveganja za poškodbo. Ob pregledu vrat je izvedenec ugotovil, da se vrata zapirajo in odpirajo pravilno, brez pomanjkljivosti, prav tako ni bilo vidno, da bi bila popravljena ali rekonstruirana po nezgodi. Tožnik je na slikah vrat označil različna mesta, kjer naj bi imel levo roko, in sicer naj bi enkrat imel roko na stebru konstrukcije zgradbe, enkrat na stebru od vrat hladilne komore. Izvedenec je ugotovil, da v kolikor bi imel delavec roko na stebru konstrukcije zgradbe, mimo katerega zdrsnejo vrata v lino, se delavec ne more poškodovati, saj je med ročajem in stebrom prostor cca. 5 cm. Tudi iz slike (slika 2, stran 7 izvedeniškega mnenja) izhaja, da je med vrati hladilne komore in stebrom konstrukcije zgradbe še dovolj prostora (5 cm). Na zaslišanju pa je izvedenec izpovedal, da ne obstaja verjetnost, da se delavec poškoduje, če ima levo roko na stebru konstrukcije zgradbe, tudi če so prsti iztegnjeni.

10. Tudi priča D.D., ki je opravil ogled nezgode ter pripravil zapisnik ter prijavo inšpekciji, je zaslišan kot priča izpovedal, da mu tožnik ni znal povedati, kje je imel roko v času nezgode in kako se je delovna nesreča zgodila, ter da do poškodbe ni moglo priti na način kot to trdi tožnik (da je imel levo roko na stebru konstrukcije ter iztegnjene prste), saj je med stebrom objekta in komoro prostor, širok 11 centimetrov.

11. Glede na mnenje izvedenca, ki je izključil možnost, da bi do poškodbe, ki jo je utrpel tožnik prišlo na način kot je to opisal tožnik in izpoved priče D.D., je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da delodajalec ne more odgovarjati za škodo, ki jo delavec utrpi na delu, če ni podana njegova objektivna oziroma krivdna odgovornost. 12. Ostalih pritožbenih navedb na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP pritožbeno sodišče ni presojalo.

13. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zoper sodbo in sklep o stroških postopka kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

14. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve. Odločitev temelji na določbi 165. člena ZPP.