Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, pri čemer je ključno zlasti stališče, ki je bilo zavzeto tudi v novejši sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 54/2019 z dne 3. 12. 2019 - nanaša se na poveljnike oddelkov ter njihovo vodenje sestankov, kar pa odraža tudi bistveno razliko od stališča iz sodbe VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019. V tej zadevi je Vrhovno sodišče presodilo, da pripadniku zaradi udeležbe na sestankih (ki tudi niso bili posebej organiziran, formalizirani) tedenski počitek ni bil kršen, medtem ko je v zadevi VIII Ips 54/2019 presodilo, da je bil poveljniku oddelka, ki je vodil sestanke oddelka, tedenski počitek kršen.

V skladu z navedenim je tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi oblikovalo pravilne zaključke in tožniku priznalo odškodnino za neizkoriščene dneve tedenskega počitka. Pritožba neutemeljeno nasprotuje razlogom v 11. točki obrazložitve sodbe, v kateri je sodišče ustrezno poudarilo, da je bil tožnik poveljnik izvidniškega oddelka, kar je dolžnost, ki ga je zavezovala k delovnim obveznostim ves čas misije, ne glede na prosti čas pripadnikov oddelka.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku osmih dni plačati znesek 4.331,03 EUR in zakonske zamudne obresti, ki tečejo od zneska 3.494,48 EUR za čas od 14. 12. 2018 dalje do plačila in od zneska 836,55 EUR za čas od 17. 12. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (za plačilo 1.143,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2018 dalje in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 836,55 EUR za čas od 14. 12. 2018 do 16. 12. 2018) je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka, ki krije sama svoje stroške postopka, dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 945,66 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je s posebnim sklepom toženi stranki naložilo še povračilo sodne takse v višini 152,00 EUR na podlagi 3. točke prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl).

2. Tožena stranka v pritožbi zoper I. in III. točko izreka uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da sta bila vsaj dva dneva, ko se ni izvajalo patrulj in priprav nanje. Predvsem nasprotuje razlogovanju sodišča v 11. točki obrazložitve sodbe, ki se nanaša na tožnikovo vodenje sestankov s pripadniki oddelka. Sklicuje se na izpoved priče A.A.. Ta je menil, da je bil tožnik vsaj en dan v tednu prost. Pojasnil je evidentiranje prostih dni, možnost izdajanja potrdil o tem, da tedenski počitek ni bil omogočen. Izpovedal je tudi o patruljiranju in pripravah na patrulje ter o sestankih. Sodišče je spregledalo, da sestanki niso bili odrejeni, niti niso bili izven avtonomije tožnika. V evidenci ne bi bil zabeležen dan počitka, če bi tožnik izvajal aktivnost, ki bi bila odrejena ali nujna. Glede sestankov, ki niso posebej organizirani, formalizirani, je relevanten primer VIII Ips 31/2019. Pomembno je, da sodišče zavzame jasna stališča glede sestankov. V posledici napačne odločitve o glavni stvari je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožena stranka je vložila posebno pritožbo še zoper sklep o povračilu sodne takse v višini 152,00 EUR, v kateri uveljavlja, da ji je sodišče v posledici napačne odločitve o ugoditvi tožbenemu zahtevku v višini 80 %, neutemeljeno naložilo, da mora tožniku povrniti 80 % plačane sodne takse (190,00 EUR).

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo zoper sodbo predlaga njeno zavrnitev, sklicujoč se na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 54/2019 z dne 3. 12. 2019. 5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, s tem da pritožba, razen števila dni za odmero odškodnine, temelja in višine prisojenega zneska ter teka zakonskih zamudnih obresti ne problematizira.

7. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, pri čemer je ključno zlasti stališče, ki je bilo zavzeto tudi v novejši sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 54/2019 z dne 3. 12. 2019 - nanaša se na poveljnike oddelkov ter njihovo vodenje sestankov, kar pa odraža tudi bistveno razliko od stališča iz sodbe VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019. V tej zadevi je Vrhovno sodišče presodilo, da pripadniku zaradi udeležbe na sestankih (ki tudi niso bili posebej organiziran, formalizirani) tedenski počitek ni bil kršen, medtem ko je v zadevi VIII Ips 54/2019 presodilo, da je bil poveljniku oddelka, ki je vodil sestanke oddelka, tedenski počitek kršen. Poudarilo je, da je poveljnik oddelka odgovoren za učinkovito vodenje oddelka in izvajanje prejetih nalog (22. člen Pravil službe v Slovenski vojski – Ur. l. RS, št. 84/09). V tem obsegu so sestanki pomenili opravljanje konkretnih nalog, ki so bile del tožnikove delovne obveznosti. Čeprav je imel te dneve v evidencah zabeležene kot proste, je sodišče zaključilo, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen.

8. V skladu z navedenim je tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi oblikovalo pravilne zaključke in tožniku priznalo odškodnino za neizkoriščene dneve tedenskega počitka. Pritožba neutemeljeno nasprotuje razlogom v 11. točki obrazložitve sodbe, v kateri je sodišče ustrezno poudarilo, da je bil tožnik poveljnik oddelka B., kar je dolžnost, ki ga je zavezovala k delovnim obveznostim ves čas misije, ne glede na prosti čas pripadnikov oddelka. Tožnik je bil tudi takrat odgovoren zanje. Ti so imeli na misiji vsak dan pred naslednjo nalogo sestanek, na katerem so jim bile podane informacije o nalogah za naslednji dan. Sestanek je vodil tožnik, ki je moral pred sestankom zbrati informacije zbrati in sam (na podlagi pridobljenih informacij o trenutnem stanju) pripraviti poti, po katerih so šli pripadniki naslednji dan, predvideti čas, nevarnosti na poti itd. Tudi na proste dneve je torej moral pridobivati informacije, pripraviti načrt in ga posredovati pripadnikom oddelka. Sestanek z njimi je trajal različno dolgo - uro ali uro in pol, lahko tudi več ali manj, odvisno od nalog. Ker so se razmere na misiji spreminjale, je bilo potrebno informacije pridobivati sproti in tako načrte in priprave ažurirati. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik tudi na te dneve, ki so bili sicer evidentirani kot dnevi počitka, ni bil prost delovnih obveznosti. Ker mu tožena stranka ni zagotovila 19 dni tedenskega počitka, ji je sodišče utemeljeno naložilo plačilo odškodnine.

9. Glede na opisane odločilne okoliščine primera so pritožbene navedbe, ki poudarjajo izpoved priče A.A. - glede vsebine evidenc, patruljiranja ter mnenja priče o tem, da tožniku tedenski počitek ni bil kršen, kot neodločilne.

10. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe ter posledično še izpodbijani sklep o povračilu sodne takse (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

11. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).