Jedro

Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama zavrgla tožničino zahtevo za priznanje lastnosti zavarovanca kot prepozno, sklicujoč se na 6. člen ZPIZ-2A. Ta določba oziroma rok, ki je v njej določen, se izrecno nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A, ki so se v času od 1. januarja 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Tožnica ni zavarovanka, na katerega bi se določba 6. člena ZPIZ-2A nanašala, saj ni bila zavarovana po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, niti se ni iz zavarovanja odjavila v obdobju od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A niti se ni ponovno prijavila v zavarovanje. Zato tožena stranka v citirani določbi ni imela podlage za zavrženje njene zahteve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 23. 10. 2013 in sklep št. ... z dne 10. 7. 2013, zadevo vrnilo toženki v ponovno odločanje (I. točka izreka), zavezalo toženko, da v roku 30 dni odloči o zahtevku tožnice (II. točka izreka) ter da tožnici povrne stroške postopka v znesku 372,50 EUR v 15 dneh od izdaje sodbe, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Ugotovilo je, da je bila tožnica prostovoljno vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 3. odstavka 34. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1) od 1. 1. 2005 do 19. 9. 2013 in je potrebno tožnico obravnavati tako kot zavarovance na podlagi 7. alineje 34. člena ZPIZ-1. Za tožnica ni mogoče uporabiti določbe 6. člena Zakona o spremembi in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 39/2013; v nadaljevanju: ZPIZ-2A) in uskladitev zavarovalne podlage vezati na časovni rok 30 dni.

2. Pritožuje se toženka. Navaja, da tožnica na dan 31. 12. 2012 ni bila vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 7. alineje 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1. Za osebe, ki so bile prostovoljno vključene v zavarovanje na drugi podlagi, kot je 7. alineja 1. odstavka ZPIZ-1 niti ZPIZ-2 ne ZPIZ-2A nista omogočala prehodnega obdobja in plačevanja prispevkov v nižji višini v prehodnem obdobju. Šele s tolmačenjem 3. člena ZPIZ-2A, kot ga je sprejelo pristojno ministrstvo je bila tem zavarovancem v določenem roku dana možnost, da z izrecno zahtevo po spremembi podlage (šifre) zavarovanja, na podlagi katere so bili pravilno zavarovani več let, in ob predložitvi ustreznih dokazil dosežejo, da se tudi zanje upošteva prehodno obdobje iz ZPIZ-2A. Tako so bili glede roka v enakem položaju tisti, ki so se iz zavarovanja s 1. 1. 2013 odjavili in se sicer, če tega ne bi omogočal ZPIZ-2A, ne bi mogli več prijaviti pod pogoji iz časa pred uveljavitvijo ZPIZ-2, ter tisti, ki se sicer po 1. 1. 2013 niso odjavili iz zavarovanja, bili pa so zavarovani po podlagi, za katero glede višine prispevka prehodno obdobje zakonsko ni bilo predvideno. Od obojih se je zahteval določen izraz volje in določeno ravnanje in za oboje je bil za takšno ravnanje predviden prekluzivni rok. Zaradi tega je napačen zaključek sodišča, da za tožnico ni mogoče uporabiti roka iz 6. člena ZPIZ-2A in, da uskladitev zavarovalne podlage ni mogoče vezati na 30 dnevni rok. Odločitev sodišča je tudi v nasprotju z odločitvami pritožbenega sodišča pod opr. št. Psp 585/2014 z dne 22. 1. 2015 in Psp 465/2014 z dne 11. 12. 2014, kar pomeni, da sodišče ni upoštevalo vzpostavljene sodne prakse drugostopenjskega sodišča. Tožena stranka še meni, da tudi ni podlage za povrnitev celotnih stroškov postopka, saj je tožeča stranka s tožbo zahtevala tudi odločitev po vsebini zadeve glede lastnosti zavarovanca, o čemer pa sodišče ni odločilo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča v okviru pritožbenih navedb in v obsegu, kakor to določa 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 63. členom in 1. odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji; v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 23. 10. 2013, s katero se je zavrnila pritožba zoper sklep Območne enote A. z dne 10. 7. 2013. S slednjim je območna enota zavrgla zahtevo zavarovanke za ugotovitev lastnosti zavarovanca iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot brezposelne osebe, ki je vpisana v katero od evidenc pri Zavodu RS za zaposlovanje, na podlagi 7. alineje 34. člena ZPIZ-1 od 1. 1. 2013 dalje. Toženka je ugotovila, da je zavarovanka vložila zahtevo dne 14. 6. 2013, torej po poteku roka, ki se je iztekel 7. 6. 2013. 6. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnica dne 14. 6. 2013 vložila zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot brezposelne osebe, ki je vpisana v katero od evidenc pri Zavodu RS za zaposlovanje. Tožnica je v matični evidenci zavarovancev pokojninskega in invalidskega zavarovanja od 1. 1. 2005 evidentirana, da je vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova prostovoljne vključitve v zavarovanje kot oseba, ki se je prostovoljno vključila v obvezno zavarovanje v roku 6 mesecev po prenehanju obveznega zavarovanj in bila v zadnjih 10 letih najmanj 5 let vključena v obvezno zavarovanje na podlagi 3. odstavka 34. člena ZPIZ-1. Iz neprerekanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča nadalje izhaja, da je tožnica bila na tej podlagi vključena do 19. 9. 2013. 7. Sporno v predmetni zadevi je, ali tudi za tožnico velja 30 dnevni rok, določen v 6. členu ZPIZ-2A, da se od uveljavitve tega zakona ponovno prijavi v obvezno zavarovanje. Toženka v zvezi s tem stoji na stališču, da tudi za zavarovance, kakor je tožnica, velja navedeni 30 dnevni rok, ki je potekel dne 7. 6. 2014 in je v posledici tega njeno vlogo zavrgla.

8. Odgovor na navedeno vprašanje je podan v določilih ZPIZ-2A. V 6. členu citiranega zakona določen rok se izrecno nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A, ki so se v času od 1. 1. 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Tožnica ni zavarovanka, na katerega bi se določba 6. člena ZPIZ-2A nanašala, saj ni bila zavarovana po 7. alineji 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1, niti se ni iz zavarovanja odjavila v obdobju od 1. 1. 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A, niti se ni ponovno prijavila v zavarovanje. Jasne določbe 6. člena ZPIZ-2A z razlago, da tudi za ostale zavarovance velja rok za ureditev zavarovanje, ni mogoče dopolnjevati in je bilo tako ravnanje toženke, ki je vlogo tožnice zavrgla, napačno.

9. Toženka se v pritožbi sklicuje tudi na odločitve pritožbenega sodišča pod opr. št. Psp 585/2014 z dne 22. 1. 2015, Psp 465/2014 z dne 11. 12. 2014 in v dodatnih navedbah še na Psp 593/2014 z dne 4. 3. 2015, ki potrjujejo pravilnost stališča in odločitve tožene stranke. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 155/2015 z dne 27. 10. 2015 odločitev pritožbenega sodišča v zadevi Psp 593/2014 z dne 4. 3. 2015 spremenilo tako, da je odpravilo sklep in odločbo tožene stranke in torej sprejelo drugačno stališče, kakor je v citiranih odločitvah pritožbenega sodišča. Stališče, ki ga je zavzelo revizijsko sodišče je enako, kakor stališče pritožbenega sodišča v tej zadevi.

10. Ni mogoče slediti navedbam toženke, da prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za povrnitev celotnih stroškov postopka, ker prvostopenjsko sodišče ni odločilo po vsebini zadeve glede lastnosti zavarovanke. Takšna odločitev prvostopenjskega sodišča v dani zadevi je pravilna in v skladu z 82. členom ZDSS-1, saj toženka po vsebini o zadevi še sploh ni odločala. Prvostopenjsko sodišče je tako o stroških postopka odločilo na podlagi 154. in 155. člena ZPP, upoštevajoč odvetniško tarifo in sodno prakso.

11. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo toženke v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.